Peru in Bolivija

Zda, Peru in Bolivija…Doma
20. december 2005

Še zadnjič se oglašam iz poti.

Tupiza, mesto ob argentinski meji je bila moja naslednja postaja. Malo, prijetno mestece, ki skriva v okolici ogromno lepih kanjonov. Na raziskovanje kanjonov sem se odpravil kar na  konju, iz katerega je bil pogled še veličastnejši. Posebej so me fascinirali rdeči kamni, ki so ga v stoletjih oblikovali sonce, veter in dež. Zdi se, kot da si na drugem planetu.
V Tupizi sem imel tudi edino krizo na vsej poti. Zavedal sem se, da sem prispel do najnižje točke Bolivije, od koder me je pot vodila še samo na sever, proti La Pazu. Od tam pa v Cuzco in Limo ter spet na severno poloblo v New York, od koder sem poletel nazaj v Evropo.

I am rich Potosi,
The treasure of the world…
And the envy of kings.

Potosi, najvišje ležeče mesto na svetu (4090m), v 16. in 17. stoletju pa središče denarništva. Višek je doživel v 18. stoletju, ko je bilo največjo mesto v J. Ameriki, s preko 200.000 prebivalci. Imel je tudi več kot 80 cerkva, ki so bile namenjene vsem, ki so prišli iskat srečo in zaslužek. Ta se je skrival v Cerra Rico – bogatem hribu.
Potosi pa ni znan samo po rudniku, ampak slovi tudi po tem, da so tukaj kovali denar za ves svet. V to sem se prepričal tudi v muzeju, kjer so bile kovačnice denarja. V zbirki predmetov lahko podoživiš to težko delo, ki so ga opravljali sužnji.
Po nekih ocenah so Španci od tu v Evropo odpeljali toliko srebra, da bi lahko naredili cestno povezavo med Potosijem in Madridom.

Odpravil sem se v enega izmed neštetih rudnikov in rovov, kjer sem se na lastne oči prepričal, kako težko je življenje v rovih,. Ti so na višini več kot 4 km.
Vhod v rudnik je na višini 4350m. Ob vhodu v rudnik te  zebe, vendar že po nekaj metrih hoje v notranjost začutiš zatohlost in soparnost. Tu lahko začutiš pridih težkega in napornega dela. Pot nas je vodila do četrtega nivoja, dobrih 80m globoko. Ko smo se prebijali skozi rove, ki so ponekod tako ozki, da smo se plazili po vseh štirih, sem nekajkrat mislil, da bom obtičal…Najbolj moteč je prah. Med spuščanjem je postajalo vse bolj toplo. Tako nas je v 3 nivoju pričakala že prava sopara. Rudarji še vedno delajo ročno. Da preživijo ves ta napor pijejo 96% alkohol, prav ste prebrali 96% alkohol, žvečijo kokine liste, kajti med delom, ki traja 10-12 ur na dan in 6 dni v tednu, ne jedo nič, saj nimajo apetita. Zaslužijo pa borih 80-100$ na mesec.
V rudniku  delajo tudi otroci od 8 leta naprej… Žensk pa v rudniku ni, ker menda prinašajo nesrečo. Zunaj rudnika pa prebirajo odpadno rudo.

V 16. in 17.stoletju  je bil Potosi kovnica denarja za ves svet. V muzeju Case Real de la Moneda, kjer je bila nekoč kovnica, je sedaj muzej. Tam lahko vidiš, kako so nekoč izdelovali denar. Od topljenja do valjanja srebrnine in žigosanja denarja.
To delo je bilo prepuščeno predvsem sužnjem, ki so delali v nečloveških razmerah…

Sucre, staro kolonialno mesto, je obdano  v belino, v mestu vsako spomlad na novo prepleskajo vse stavbe, kar mu dajejo tako lepo snežno barvo.
Poleg samega mesta, sem si ogledal še muzej tekstila in 65 milijonov let stare dinozavrove stopinje.  Bolj pa me je presenetilo pokopališče, kjer je pokopanih veliko znanih osebnosti. Domačinom pa služi kot park, kamor hodijo na sprehode, se učit ali pa kar na zmenke.

Cochabamba, moderno mesto, ki mi je ostalo v spominu po dobrih slaščicah in Kristusovem kipu. Do Kristusovega kipa se pride po 1450 stopnicah in je nekaj centimetrov višji kot  tisti originalni v Rio de Janeiro. Kip je visok 33m, kar predstavlja meter za vsako leto njegovega  življenja…

Iz  Cochabamba pa nazaj v La Paz..
Od Bolivije se poslovim v La Pazu, kjer sem spet ostal nekaj dni. Nikakor ga nisem mogel zapustiti.. Navdušen sem bil nad tem glavnim mestom, ki leži dober kilometer višje kot naš Triglav.
Spet sem se sprehodil med domačini na tržnicah, kjer sem barantal in nakupoval volnene izdelke in spominke…Pot po Boliviji sem v La Pazu tudi zaključil.
Bolivija mi bo ostala v spominu po raznolikostih…

Potovanje po Peruju in Boliviji sem končal v najbolj znanem perujskem mestu Cuzco. V jeziku kečva, ki ga govorijo avtohtoni Indijanci, pomeni popek – popek sveta. Nastanil sem se v enem od cenejših popotniških hotelov za 15 solov in se takoj odpravil na obhod po agencijah, poiskat več informacij o naj znamenitejšem 4. dnevnem trekingu. Vodi po starodavni inkovski poti, do zadnjega mesta Inkov – Machu Picchu.
Ker je Inca Trail zelo popularen, ga je potrebno rezervirati vsaj 3 dni pred odhodom. Na to pot se lahko vsak dan odpravi samo 500 turistov in spremljevalcev. Zato je v višku sezone – junij, julij in avgust – že za nekaj mesecev vnaprej vse polno in cene narastejo v vrtoglavih 500 in še več dolarjev, sploh če ga rezerviraš že v Evropi ali kje drugod.
Ker sem konec novembra prispel v Cuzco, se nisem obremenjeval z rezervacijo. Sprehodil sem se med agencijami, ki ti ponujajo od raftinga do izletov v okolico, kjer je veliko inkovskih ruševin, pa tudi izlete v džunglo…in seveda Machu Picchu.
Rezerviral sem 4 dni in 3 noči dolgo turo. Odštel sem 150$ – s študentskim popustom. V ceno je bilo všteta hrana, prevoz in vstopnina za Machu Picchu.
Ker sem imel do odhoda na treking še 3 dni časa, sem kupil turistično karto. Zanjo sem odštel 35 solov in je bila za 50% cenejša s študentskim popustom – vsebuje pa vstopnico za preko 20 znamenitosti v okolici Cuzcoja.
Naslednji dan sem se odpravil z minibusom raziskovat okoliške znamenitosti. Podal sem se v skrivnostno dolino (Sacred valley) v vas Pisac, kjer sem naletel na sejemski dan. Zberejo se domačini iz okoliških vasi, v njihovih tradicionalnih živopisanih oblačilih. Nad hribom se bohoti nekaj fascinantnih inkovskih teras in stavb, ki so grajene zelo dovršeno.
Najbolj sem bil fasciniran nad Salinas – to so naravne terasaste soline, ki so jih uporabljali že Inki. Tu je izvir naravne slane vode, ki jo spuščajo v bazene, kjer voda izhlapi, nato sol postrgajo, obdelajo in prodajo.
Moray spominja na gledališče, v resnici pa ga uporabljajo kot naravni laboratorij za gojenje rastlin.

Inca Tral
Iz Cuzca smo se z busom odpeljali do Chilca, ki je 90 km iz Cuzco, kjer se na tako imenovanem 82 km začne tudi najbolj znani treking. Po kosilu in kratkem spoznavanju smo se odpravili do kontrolne točke, oz. vhoda na treking, kjer je tudi tabla z napisom Camino Inko, nekaj metrov naprej je pa tudi prva kontrolna točka, kjer pokažeš vstopnico in osebni dokument.
Pot nas je vodila v dolini ob reki Urabamba, nad katero se bohotijo 4 in 5 tisočaki.
Potovanje po Peruju in Boliviji je najprimernejše med evropskim poletjem (od aprila do oktobra), ko je pri njih zima in je manj padavin. V začetku decembra, ko sem se sam potoval po Peruju in Boliviji se je že pričela deževna doba, ki je med novembrom in marcem. Tako nas je nekajkrat prav pošteno namočil dež.
Spali smo v šotorih, ki so jih za nas nosili nosači. Po želji za nekaj $ nosijo tudi tvoj nahrbtnik. Najlepši so bili večeri, ko se nas je v malem šotoru pri večerji stiskalo 10 popotnikov  iz sedmih držav. Pripovedovali smo si popotniške dogodivščine in zgodbe.

Na najvišjem prelazu, na višini 4200 metrov, imenovan prelaz mrtvih žensk «dead woman’s pass« sem šele začutil zmagoslavje v sebi. Po več kot šestih mesecih dela in potovanja sem premagal najtežji del trekinga s prtljago. Pred mano je bila še zadnja točka na tej poti – Machu Picchu, vse ostalo je bilo za mano.
Tretji dan trekinga, ko smo bili že v tropskem pragozdu, nas je pral dež, tako da smo bili vsi malo skeptični ali se nas bodo inkovski bogovi usmili in poplačali naš trud z lepim pogledom na  Machu Picchu – pomeni stara gora, v ozadju pa se bohoti Huayna Picchu, ki pomeni mlada gora
Zadnji večer so se naši nosači in kuhar posebej potrudili s slavnostno večerjo. Mi pa smo se jih zahvalili z napitnino. Res so lepo skrbeli za nas, prenašali šotore in preostali tovor.

Zjutraj smo se zbudili že malo pred 5 uro, ko je bilo zunaj še vse temno in oblačno, pojedli zajtrk, nato pa se odpravili še na zadnji del poti. Na prvi razgledni točki se je Machu Picchu še sramežljivo skrival v jutranji meglici.
Machu Picchu je odkril ameriški raziskovalec Hiram Bingham, ko se je leta 1911 potikal po teh hribih v upanju, da bo odkril Vilcabamba – zadnje prebivališče inkovskega vladarja. Srečal je nekaj domačinov, ki jih je povprašal o mestu, oni pa so ga povabili, naj si ogleda bujno zaraščene ostanke zgradb, kamor so se naselili v upanju, da se bodo izognili plačilu davkov. Na začetku je dvomil, da je to zadnje inkovsko mesto, kajti obdano je bilo z bujnim rastjem tropskih dreves. Naslednjo leto – 1912, pa se je  vrnil in začel natančneje raziskovat. Trajalo je nekaj let, da so odstranili vso to bujno rastje.
V mnogih grobnicah, ki so jih odkrili je  bilo več kot 100 okostji, večinoma ženskih. Po nekaterih  teorijah naj bi bilo to mesto izbranih žensk, ki so skrbele za potrebe vladarjev. Zagotovo pa je bilo pomembno versko središče. Kdo, kaj in zakaj so ga zgradili in zakaj so ga nenadoma zapustili ? Kako to, da za prebivalci ni ostalo več sledov?
Ta in podobna vprašanja so mučila Binghama. In še danes begajo znanstvenike in potomce starodavnih Inkov.
Skupaj smo si ogledali ruševine, kjer smo lahko zaznali zanimive podrobnosti iz življenja Inkov.
Sam sem se odpravil še na Huayna Picchu – imenovan tudi mlada gora, od koder se razteza  lep pogled na templje.
Počasi se je dan prevesil v popoldan, tako da sem se odpravil v Aguas Callientes, kjer smo se z nekaterimi poslovili, z drugimi pa odpravili v termalne toplice.
Naslednji dan se jih je večina iz Aguas Callientes z vlakom odpravila proti Cuzcuju, jaz pa sem se odpravil peš. Cena vlaka iz Aguas Callientes do Ollantaytambo, do koder je 27km je 32$, kajti to je edina povezava med Cuzco in Aguas Callientes in naprej do Machu Picchuja, kar se mi je zdelo pretirano. Hoja je bila na trenutke že prav utrujajoča, kajti po dobrih 9 urah pešačenja na soncu sem le prispel do Ollantaytambo, od koder vozi bus v Cuzco, tako da sem prispel ob 8. zvečer povsem utrujen in izčrpan.
Naslednjih 3 dni sem izkoristil še za ogled znamenitosti v okolici Cuzca, med drugim tudi Sacsayhuamana. Fasciniral me je z ogromnimi skalami, ki so težke tudi po 200 in več ton. Zložene so druga ob drugo tako, da med njiju ne spraviš konice noža.
Pot po Peruju in Boliviji sem končal v Limi. Od tod sem poletel proti New Yorku.

Ja, sreča me je pa spremljala vse do konca poti – oziroma skoraj do konca.

Ko sem čakal v vrsti za štampiljko za obisk ZDA, so enega pred mano pospremil v “posebno” pisarno. Prepričan sem bil, da bodo tudi mene »povabili« na pogovor, kjer  mi bodo »težili« s  vprašanji, zakaj v želim v Ameriko.  Kajti delovna viza mi je potekla, pa še na poti iz Južne Amerike sem bil.
Pri okencu oddam potni list in obrazec, ki ga moreš izpolnit, pa mi povedo, da imam izpolnjen napačen obrazec in da za vstop v državo z vizo potrebujem drugi obrazec.  Omenil sem mu, da je potekla in da sem prišel na turistični obisk. Vprašal me je,  kam sem namenjen, pa sem mu dal naslov od Lori, h kateri sem bil namenjen.. “Dam mu”  prstne odtise  in fotko z nasmeškom, on pa meni ožigosan potni list in zaželel mi je prijetno bivanje v »obljubljeni deželi« Welcome to United States of America!

Noč prespim na terminalu številka 6, kajti čez 6 ur sem imel polet za Burlington.
Prav živo se še spomnim 24.5, ko sem priletel iz New Yorka v Burlington. Takrat se je Vermont prebujal iz dolgega zimskega spanja. Tokrat je bil mrzel in bel. Šele kratka pot iz letala do stavbe me je dodobra prebudila in postavila na realna tla, da je poletja že zdavnaj konec.
Ko sem  zapuščal Limo, je bilo 26 stopinj C, Burlington pa me je  pričakal z -2 stopinjama C.
Na letališču me je čakala Lori, pri kateri sem imel shranjeno prtljago.
Najbolj  sem  bil vesel sprehoda po kampu, kjer sem preživel eno najbolj  norih poletij. Če samo pomislim, kakšno je bilo poletje s številnimi obiskovalci… zdaj pa je vse tako tiho in zaspano. Kamp je prazen, razen nekaj delavcev, ki živijo tam in imajo polne roke dela. Po koncu poletja je bilo potrebno postorit veliko obnovitvenih del.

Ko sem bil še v Peruju, sem dobil mail, v katerem me ponovno vabijo, da  naslednje poletje 2006 spet preživim delovno v kampu. A sem se že prej odločil, da ostanem naslednje poletje doma.

Za konec poti pa še 2 dni New Yorka.
Obiščem EX-WTC- zdaj Točka Nič, kjer že nastaja nova zgradba, se najem za 3$ v China Townu, zmrzujem ob sončnem zahodu na najvišji stavbi v New Yorku – 381m visokem Empire State Building in jutranjem sprehodu po Centralnem Parku v sončnem in -10 stopinj C hladnem dopoldnevu, za kaj več pa ni bilo ne časa, še  manj pa volje.
Ko sem se vozil proti letališču, sem bil kar malo zmeden in zamišljen. Sploh nisem imel občutka, da se vračam domov! Po malo manj kot 7. mesecih, točneje po 205 dneh dela in potovanja.

Nekaj stvari, ki me bodo najbolj spominjale na poletje 2005:
Poletje v kampu je bilo naporno in delavno, toda noro lepo….Pogrešam vzdušje iz kampa
-V Koloradu pri Dudleyu in Maliji. Hvala vama za povabilo in nekaj nepozabnih spominov na  Skalnem gorovju
-Salt Lake City… koncert skupine Green Day in tekma ameriškega nogometa…
-Treking na ledeniku v okolici Huraza, ko je 5400m visoko začelo snežit, jaz pa v copatah in poletni garderobi, da ne omenjam ljubezni v Peruju…
-Potem sand-board v Huacachini, vožnja z bagijem po puščavi in zadnji spust ob sončnem zahodu…
-Treking v Canon del Colca
-Noč na jezeru Titicaca, ko sem prespal pri domačinih na otoku Amantani, zraven pa zabava v tradicionalnih oblačilih in glasbo
-La Paz, najvišje ležeče glavno mesto na svetu.
-Spust s kolesom po cesti smrti.
-3dni in 3 noči v džungli in pampah… bližnje srečanje z anakondo
-Salar de Uyuni….oh, kako smo se ga zakadili na 3850 m. visoko… ko sem bil pokrit s 5 odejami… pa kopanje v termalnem vrelcu pred zajtrkom.
-Tam nekje 50 metov pod zemljo v enem od neštetih rovov  rudnika na 4350m.n.v., ko sem nekajkrat pomislil, da ne bo šlo več ne naprej in ne nazaj…
-Pa 4 dni in 3 noči peš do Machu Picchu….nato pa še 27km peš nazaj…
-Spet na začetku poti v kampu.. in zimski New York.

Ob prihodu v Zagreb pa šok, ki pa me ni spravil v slabo voljo. Oba moja nahrbtnika sta ostala nekje na poti. Čez dva dni  sem ju dobil – eden je bil odprt, perilo pa tako nametano, da je vse gledalo ven. Pregled  v New Yorku. Nisem imel kar tako 20 kg osebne prtljage.

V  skoraj 7. mesecih sem doživel veliko lepih doživetji in nepozabnih izkušenj! Potreboval bom še nekaj časa, da jih bom popolnoma podoživel. Na poti se je nabralo tudi veliko slikovnega materiala, ki ga že pridno urejam….

To je bilo moje najdaljše potovanje. Nekajkrat sem se oglašal preko maila.
Upam, da sem vam vsaj nekoliko pričaral številna nepozabna doživetja.

Pridni bodite, pa radi se imejte! Ko se bom znova odpravil na pot, pa se zagotovo oglasim…

Vesele praznike!
Zoran