Peru in Bolivija

Bolivija – Po cesti smrti v džunglo
13. november 2005

Pozdrav vsem skupaj!

Iz Puna smo pot nadaljevali proti  jugu v Bolivijo. Ustavil sem se v  Copacabani, ki leži na bolivijski strani jezera Titicaca. Odpravil sem se na otok sonca (Isla del Sol), ki je zelo lep. Tukaj sem spoznal španski oziroma baskovski par, ki potuje okoli sveta že dobrih 11 mesecev. Na Novi Zelandiji sta se tudi poročila.

La Paz je najvišje ležeče glavno mesto na svetu, leži na  3660 m.n.v in je povsem netipično glavno mesto. Na potovanju se načeloma izogibam večjim mestom, toda La Paz  je bil nekaj posebnega. Že sam sprehod po mestu je fizično naporen, ker gredo vse ulice samo navzgor ali navzdol. Navdušen sem bil nad dvema obrazoma mesta. Ob glavni aveniji Mariscal Santa Cruz najdeš ogromno najmodernejših poslovnih stavb, kjer imajo sedeže veliki svetovni koncerni. Samo nekaj 100 metrov vstran pa lahko najdeš tržnice, kjer ti domačinke na ulici pripravijo kosilo za nekaj bolivianov. Oblečene so v tradicionalne noše, ki so že zdavnaj izgubile žlahtno barvo – nadomestila jo je temna in umazana.. Zob časa jih je že počasi načel, že nekaj časa  je od takrat, ko so “videle” tisto ta pravo vodo, razen dežnih kapljic.

Sprehod po tržnici me je že nekdaj navduševal. Z zanimanjem sem si ogledal Mercado de Hechiceria – to je čarovniška tržnica, kjer lahko opazuješ  in kupiš od napitkov do posušenih laminih mladičev, kar prinaša srečo ljudem. V okolici  La Paza je zelo zanimiva tudi lunina dolina ( Valle de la luna), kjer sem se počutil kod da hodim po drugem planetu. Kamni in zemlja, ki so jo stoletja oblikovali sonce, dež in veter, daje dolini drugačnost, ki te spominja na drugi planet.

Iz La Paza  pa po cesti smrti v džunglo.
Najnevarnejša cesta na svetu, imenovana tudi cesta smrti, se prične nad La Pazom, na višini 4700m. Po nekaj začetnih kilometrih po asfaltu se začne cesta spuščati, ob njej pa strmi prepadi…Na eni strani kamniti hrib, 2 metra široko makadamsko cesto, na drugi strani pa prepad, kamor se je prevrnil že marsikateri avtobus. Ravno zaradi teh prepadov, ozke in nevarne ceste, je dobila tudi ime The World’s most dangerous road. Da se res voziš po zelo nevarni cesti, te opozarjajo spomeniki ob poti, ki te ne pustijo ravnodušnega. Bolj kot sem se spuščal, bolj je postajalo tolpo in soparno, ker prehajaš v tropski gozd. Pot se konča po 65 prevoženih km na nadmorski višini 1200 metrov.

Od tukaj  pa  na 14 urno vožnjo z busom v Rurrenabaque, ki leži v nižavju na vsega 300 m.n.v. Od tod se lahko odpraviš v džunglo in pampe. V Rurrenabaque živi tudi Slovenka, ki je prišla v Bolivijo pred leti. Sedaj živi v misijonu, kjer skrbi za revne otoke iz okolice.

V Rurrenabaque sem prišel z namenom, da se odpravim v džunglo in pampo.
Pot proti pampi se je pričela s 4 urno vožnjo z džipom, nadaljevala  pa s čolnom po reki. Najbolj zanimiva je bila vožnja s čolnom, ker opazuješ živali v naravnem okolju. Od  želve in krokodila, pa do ptičev in rečnih delfinov…z njim sem se tudi kopal, navkljub vsem krokodilom, ki smo jih malo prej opazovali iz čolna.
Iskali smo tudi anakondo, a je nismo našli…smo pa imeli več sreče pri lovljenju piranj.

Iz pampe sem se odpravil še v bolivijsko džunglo, kjer mi je najbolj ostal v spominu naš vodič. Poimenoval sem ga »Rambo«. Džungla je njegov dom, kjer se zelo dobro znajde. Veliko zanimivih stvari nam je pokazal in povedal. Med drugi nam je pokazal, kakšna naravna lekarna je džungla. Rastline in zelišča uporabljajo v zdravilne namene. V primeru pika kače ali pajka, uporabi drevesno vejo, jo olupi, sok, ki je pod lubjem izsesava strup iz krvi…med drugim tudi drevo, katere sok uporabljajo za lovljenje živali. Konico pušice namočijo v drevesni sok, ki ob stiku s krvjo žival paralizira in jo tako lažje ujamejo.

Božali pa smo tarantelo, se prehranjevali s kokosovimi ličinkami, zasledovali divje prašiče in še kaj. Res, ta džungla mi je bila še posebej  všeč. V parku Madidi, ki je zaščiten, sem prvič v življenju opazoval papige are v naravi. Videli smo celo jato teh raznobarvnih papig, ki vedno letijo v parih. V naravi so veliko lepše  kot  pa v kletkah posameznikov.

Iz Rurrenabaque pa nazaj po cesti smrti v La Paz in od tam v Uyuni, ki leži na JZ Bolivije. Iz Uyuni pa se lahko odpraviš na izlet v največjo slano puščavo na svetu Salar de Uyuni, ki meri preko 12.000 km2. Puščava je nastala pred 6.000 leti, ko se je začelo morje sušiti. Ponekod debelina presega 8 metrov. V puščavi najdemo tudi nekaj čez 20 otočkov. Najbolj znan je Isla Pescado, ki slovi po 6. in več metrskih kaktusih.
Na obrobju puščave so zgradili čisto pravi slani hotel, ki je sezidan iz slanih kock. Pot  nas je vodila južneje ob čilski meji, kjer se bohotijo nekaj 5 in več tisoč metrov visok vulkan, pobeljeni vrhovi gora in lagune. Tod lahko opazuješ roza ptiče flaminge.
Pa Arbol de Pirdra – skalo v obliki drevesa. Najlepša je bila vožnja po tem delu Bolivije – suha puščava, ugasli vulkani, hribi, ki so pokriti s snegom, zraven pa temnomodro nebo brez oblačka… Drugo noč smo prespali ob Laguni Colorada, ki je rdeče barve zaradi
alg in organizmov, ki živijo v njem. Spanje na 4278m.n.v. je tudi nekaj posebnega, sploh če nimaš spalne vreče in si pokrit s 5 odejami.
Zbudili smo se ob 5 zjutraj in začeli dan ob -5 stopinja C. Prvi postanek je bil ob gejzirjih, ki bruhajo vroč zrak in vodo, drugi pa ob termalnem vrelcu na višini 4800m, kjer smo se pred zajtrkom najprej namočili v vodi – ta ima med 28 in 30 stopinj C. Zatem pa proti Laguna Verdi, ki je turkizno zelene barve, v njej pa se zrcali vulkan Licancabur. Od tam pa nas je pot vodila še nazaj proti Uyuniju, kjer se je ena najlepših tur končala.

To je samo nekaj utrinkov iz poti po Peruju in Boliviji.

Lep pozdrav,
Zoran