ZDA 2005

ZDA 6 (Iz New Yorka do LA)
3. oktober 2005

Pozdrav vsem  skupaj…

Nekaj besed o tem, kaj sem počel zadnjih 14 dni, odkar sem zapustil TP.

Nemogoče je mogoče!!!
Iz Burlingtona sem poletel v New York in naprej do Denverja v Colorado in šel obiskat Dudley-ja in Malio. Ker je bilo med prihodom letala iz Burlingtona in odhodom letala za Denver samo 15 min sem bil prepričan, da bo nahrbtnik ostal v New Yokru in bo prišel kasneje za mano. Na srečo se to ni zgodilo in sem bil prav presenečen, ko sem zagledal nahrbtnik v Denverju.

Pri Dudleyju in Maliji
Če se mogoče kdo spomni mojega potopisnega predavanja ZDA Poletno delo in potovanje po vzhodni obali ZDA, sem pokazal fotko Dudleya in Malie, ki se že vrsto let vračata delat v Camp Billings. Letošnje  poletje, ko sem bil na obisku v kampu, je pogovor nanesel tudi na to, kam se odpravljam po koncu dela. Povedal sem, da grem na pot proti LA. Takrat sta me  začela nagovarjat, naj pridem k njima v Denver.
Beseda je dala besedo in tako sem poletel proti Denverju. Prvo presenečenje me je čakalo že ob prihodu v Denver, ki leži na ravnini, za njim pa se začenja dvigovati Skalno gorovje (Rocky Mountains)
Prvi dan sva z Dudleyem obiskala  mesto, kjer so dinozavrovi odtisi. Nastali so pred nekaj milijoni let, ko so na našem planetu  kraljevale te “zverine”. Zvečer so prišli na obisk prijatelji  iz Poljske, s katerim je Dudley delal vrsto let. Prav prijetna družba…ugotavljali smo, koliko enakih oziroma podobnih besed imata slovenski in poljski jezik…
Dudley je 34 let delal za vlado na področju nafte, rudnin in premoga… Prepotoval je ves svet. Trenutno pa že 12 let uživa v pokoju. Poleti dela v Camp Billingsu kot glavni reševalec iz vode, ostali del leta pa si privošči nekaj potovanj.

Naslednji dan sva se povzpela na hrib, od koder je prekrasen razgled na Denver in naprej, kjer se začnejo dvigovat najvišji vrhovi skalnega gorovja.

Tretji dan naju je pot vodila visoko v hribe, več kot 3700 m.n.v, kjer sva se opazovala še  povsem neokrnjeno naravo. Ko sva hodila čez male gorske potoke, ogromne travnike in gozdove sem imel občutek da se bo vsak čas prikazal kak Indijanec ali kavboj…pokrajina me je zelo spominjala na filme o teh nekdanjih gospodarjih ameriške prostranstev.
Ko sva prišla na vrh, kjer je majhno gorsko jezerce, se je nad nama razprostrlo popolnoma modro nebo, brez oblačka, razgled pa takšen, da sem samo obstal in užival…
Najraje bi kar ostal tam, sam kaj, ko sem imel čez 2. tedna polet proti Južni Ameriki.

Popeljala sva se še do (Loveland Pass) prelaza, ki leži na višini 11990FT, kjer je meja med Atlantikom in Pacifikom. Ta prelaz slovi po tem, da se voda na Atlantski strani zliva v Missisipi in nato v Atlantik, vsa voda iz pacifiške strani pa v Pacifiški ocean.

S težkim srcem sem se poslovil in se odpravil z avtobusom v Salt Lake City, prizorišče zimskih olimpijskih iger leta 2002. V spominu mi bo ostalo predvsem po prijaznih ljudeh. Prvi dan, ko sem prišel v mesto in sem naključnega mimoidočega povprašal, kako naj pridem do hostla, me je zapeljal do tja. Enako se mi je zgodilo tudi naslednji dan, ko sem iskal novi hostel. Bil sem zelo presenečen, da so vsi vedeli kje je Slovenija.
Ogledal sem si športno dvorano Delta Center, kjer igra košarkarsko moštvo Utah Jazz, pa na koncertu razvpite pank/rokovske skupine Green day sem bil, pa na tekmi Ameriškega nogometa med  Univrsity Of Utah Vs Air Force Academy, ki so jo dobili domačini z rezultatom 38:21. Potekala je na stadionu pred skoraj 46.000 gledalci. Ravno na tem stadionu je bila tudi otvoritev olimpijskih iger.
Na splošno je mesto zelo čisto in mirno, domačini prijazni in gostoljubni. Vse je v znamenju mormonov. To je verska skupnost, ki domuje v Salt Lake Cityju. Bil sem v največjem cerkvenem objektu na svetu, ki sprejme 21.000 ljudi.

Iz Salt Lake Citya sem se odpravil v mesto igralništva in casinojev – v Las Vegas. Mesto kot mesto sicer ni ravno občudovanja vredno. Najlepše je zvečer, ko se prižge na milijone lučk, takrat mesto oživi v vsem svojem blišču. Na glavni ulici Las Vegas Blvd  je nekaj deset luksuznih hotelov, od Bentek, do Parisa in New Yorka. V njih pa igralnice, da se izgubiš v njih. V teh hotelih imaš tudi prave nakupovalne centre, kjer dobiš oblačila in izdelke prestižnih blagovnih znamk.
Najbolj zanimivo mi je bilo opazovati ljudi, ki igrajo v igralnicah in puščajo ogromne količine denarja… Tudi sam sem poskusil igralniško srečo, vendar mi ni bila naklonjena.

Iz Las Vegasa sem se odpravil v San Francisco. Mesto vetrov, ki leži ob Pacifiškem oceanu in je najbolj znano po mostu Golden Gate Bridge ter zaporu Alcatraz – ta je na žalost že povsem skomercializiran, na njem ne moreš videt nič posebnega, razen zaporniških celic…
Vidiš lahko tudi tiste, iz katerih so pobegnili edini zaporniki. Če ste gledali film Clinta Estwooda, veste o čem govorim.  San Francisco je zelo umazano mesto, polno brezdomcev. V Golden Gate Parku lahko kar sredi dneva kupiš razne opojne substance.

Veliko bolj mi je všeč Los Angeles. Stanoval sem v samem Hollywoodu, mestu filmskih igralcev. Sprehodil sem se po Hollywood Walk of Fame – ulici slavnih, kjer ima večina Hollywoodskih zvezdnikov svojo zvezdo, pa nočni sprehod po Los Angelesu, ki je zelo čist in prijazen.
Drugi dan sem pa obiskal Universal Studios Hollywood, kjer si lahko ogledaš veliko raznovrstnih atrakcij, ki se navezujejo na hollywoodske uspešnice. Od Jurskega parka, do Terminatorja  in potopljenega sveta…

Z avtobusom sem se odpeljal tudi proti studiem, v katerih snemajo filme. Najbolj zanimivo je mestece, kjer so snemali vesterne…

Ja, Amerika ponuja veliko….
Sicer pa je še prehitro govoriti o vtisih, o tem bom lahko kaj več povedal ko se vrnem domov in pregledam vse fotke ter preberem dnevnik…

Lahko rečem le to, da je bila Amerika zame zelo lepa, iz nje sem se ogromno naučil, spoznal ogromno novih ljudi, doživel ogromno dogodivščin….

Pozdrav iz mesta angelov,
Zoran