ZDA 2005

ZDA 5 (117 dni TP)
16. september 2005

Vermont se počasi odeva v nešteto barvnih odtenkov, noči so hladne in dolge, jesen je prišla v deželo…. To pa pomeni konec mojega dela v Tyler Place Family Resort…
Saj ne morem verjeti, da je teh 117 dni bivanja tukaj minilo tako hitro…

Zadnji mesec in pol je bil predvsem v znamenju poslavljanja od kolegov.
Najprej so odšli vsi Američani. Nekaj od teh delavcev ne bom nikoli pozabil..

Da ne pozabim – tudi Boston sem obiskal. Skupaj s še 4 kolegi smo si ogledali košarkarsko tekmo, ki je bila v nekdanji dvorani Bosto Celtiksov. Mesto me sicer ni  navdušilo, mi pa bo za vedno ostala v spominu tekma in večerja po tekmi.
Ko smo se odpravili v  pub, da bi nekaj pojedli, smo seveda morali pokazat ID. Kolega je imel  s sabo samo mednarodno vozniško dovoljenje in študentsko izkaznico in ga varnostnik ni pustil v pub. Ura je bila 9 zvečer. Tako stroga je ameriška zakonodaja. Najbolj zanimivo pa je to, da v pubu ni bilo nobenega gosta.
Pred  prihodom sem se spraševal, kaj bom počel vse te mesece na istem mestu. Bom zdržal? Mi ne bo preveč dolgčas…?
Zdaj, 4 mesece pozneje, pa se sprašujem, kako je mogoče, da je že vsega konec? Lahko rečem, da so ure tekle kot minute hitro, dnevi kot  ure,  tedni pa kot dnevi…
Niti za trenutek se nisem počutil osamljenega, niti enkrat nisem pomislil, da bi šel domov… Zakaj? Vedno sem imel družbo… Nekajkrat sem prav iskal trenutek, da bom za nekaj trenutkov sam, res popolnoma sam.

Vsega tega ne bi bilo, če ne bi delal v zelo prijetni družbi ljudi iz vseh koncev sveta. Pa tudi denar, ki sem ga zaslužil ne bi imel takšnega pomena, če se z večino delavcev ne bi tako dobro razumeli.

Res, kako je zanimivo vse skupaj. Najprej se zbere skupina ljudi na nekem mestu z enakimi ali pa vsaj podobnimi cilji (doživet nekaj novega, zraven pa zaslužit še nekaj denarja). Na začetku se vsi obotavljivo spoznavamo, iz tedna v teden pa naša poznanstva preraščajo v prava prijateljstva… žal pa prehitro pride trenutek, ko se moremo poslovit, nekateri med nami se ne bomo nikoli več videli.. In to je najbolj žalostna plat tega poletnega dela… Na srečo pa vedno ostanejo lepo spomini!

Jutri zapuščam ta prostor… pred mano pa novi izzivi, ko bom potoval popolnoma sam, vsaki dan novi ljudje, nova mesta in nova doživetja…

OK, fajn se imejte! Morda pa se še oglasim pred vrnitvijo v Slovenijo.

Zoran

P.S
Ja, tudi tukaj je bilo veliko govora o hurikanu Katrin, ki je pustošil po New Orleansu.
Prva pomoč je prišla šele po nekaj dneh. Zakaj? Vojska je namreč na Bližnjem Vzhodu….

Ja, pa bencin se jim je podražil za skoraj 1$….

V vsaki trgovini te sprašujejo, če bi rad daroval za prizadeto območje…