ZDA 2005

ZDA 4 (spet doma…)
13. avgust 2005

Pozdrav vsem skupaj,

spet sem doma, spet delam, spomini so pa še tako sveži…

Pred dnevi sem se vrnil domov, kjer preživljam “delovne počitnice”.
Obiskal sem Camp Billings-CB, kjer sem delal prejšnje poleti 2004.

Iz St. Albansa sem se z avtobusom odpravil do White River Jct. Tu me je pričakal kolega iz kampa in me odpeljal v CB.

Bolj kot sem se  približeval kampu, bolj sem bil nestrpen. Zakaj? Ko sem lansko poletje odhajal iz CB si še v sanjah nisem upal misliti, da bom prišel nazaj in obiskal prijatelje, s katerimi sem preživel eno najlepših poletij.

Kamp je še vedno takšen kot lani… jezero toplo in čisto, samo na žalost je skoraj 80 odstotkov novih delavcev. Od lanskih je ostal samo direktor, pa dve kuharici, zakonski par iz Kolorada in 5 vaditeljev (counselor).
Letos delajo v kuhinji fantje iz Kolumbije, Ekvadorja, Rusije in Kazahstana.

Že prvi dan sta me Rus in Kazahstanec povabila, da grem z njima obiskat prijatelje, ki delajo v drugem kampu. Pogovarjali smo se o mojem lanskoletnem delu v kampu in o tem, kaj sedaj počnem… potem pa mi nekdo omeni, da tu dela Janja iz Slovenije. Najprej sem podvomil, češ spet so zamenjali Slovenijo in Slovaško….ampak Janja je res Slovenka. Doma iz Rogaške Slatine.
Doma sva 30 km narazen, srečava se pa 8 tisoč kilometrov od doma… prav zanimivo je bilo znova nekaj besed spregovoriti v domačem jeziku.
Bil sem tudi na poroki. Poročila sta se dva vaditelja v kampu, zato je ta poroka veljavna samo v kampu. Za uradno ceremonijo in cerkveni del poroke je poskrbel direktor. Po poroki smo imeli slavnostno večerjo, ki je bila zunaj pred jedilnico. Po večerji pa ples za otroke…
Ko sem opazoval otroke, kako uživajo ob raznih aktivnostih, sem se spominjal lanskega poletja in lanskoletnih dogodivščin…

V četrtek zvečer sem se vrnil domov v Tyler Place. “Počitnic” je bilo konec še isti večer, kajti ob 11-ih sem začel z nočnim čiščenjem, naslednje jutro pa z delom v kuhinji.
Popoldan počitek, zvečer pa velika zabava Tyler Place, ki je bila namenjena vsem delavcem v kampu.

Tako nekako poteka življenje v tej Ameriki. Nič ni tako kot v ameriških filmih!

Osebno mi je največji čar potovanja v tem, ko nikoli ne veš, kako bo izgledal naslednji dan, kje ga boš preživel, kaj vse se ti bo pripetilo, koliko novih ljudi boš spoznal…Vse je tako nepredvidljivo…v tem uživam!

Bolj kot se poletje približuje koncu, bolj me je strah datuma 17.9.2005.
Takrat se bo dogodivščina končala, vsi, s katerimi preživljam delovne in proste urice, se bodo razpršili vsak na svoj konec. Eni takoj domov, drugi še malo na potepanje…. Vsem pa bodo ostali predvsem prijetni spomini.

Lep pozdrav,
Zoran