Transibirska železnica (Rusija, Mongolija in Kitajska)

One Word One Dream, Beijing 2008
30.9.2008

S prihodom v glavno mesto Kitajske – Peking, se je končalo več kot 7600 km dolgo potovanje s Transibirsko železnico oz. TransMongolsko železnico…Izsanjal sem večletne sanje…

Če morem v dveh beseda opisati prvi stik s Pekingom sta to megla-smog in gneča. Takšen je bil Peking ob prihodu.
Hitro sva našla hostel, ki sva si ga rezervirala že preko interneta in se takoj odpravila na raziskovanje mesta. Že na prvi pogled je izgledalo vse lepo in čisto, na trenutke že kar kičasto lepo. Ko sva se približala Trgu Nebeškega miru (Tiananmen Square), sva morala skozi kontrolo, kjer so nahrbtnik pregledali z rentgenom, sam pa sem moral skozi detektor kovin. Na daleč se je, ves v megli oz. smogu, videl obris Vrat Nebeškega miru in portret Mao Zetonga.  Odpravila sva se tudi na ogled ene največjih znamenitosti Pekinga – Prepovedanega mesta, od koder je vladalo 24 vladarjev, treh dinastij Kitajski. Tudi tukaj je bila prava gneča. Na stotine ljudi se je gnetlo okoli zanimivih stavb. Poleg onesnaženega zraka je bila zunaj še velika vlažnost, ki me je zelo zdelovala…
Zaradi časovne stiske, sva si v hostlu  rezervirala turo za ogled Kitajskega zidu. Tako sva se navsezgodaj naslednji dan z avtobusom odpeljali proti tej največjih svetovnih znamenitosti. Poleg ogleda zidu, mi je najbolj ostal v spominu jutranji postanek na bencinski črpalki, kjer si je marsikdo od nas kupil pijačo ali mali prigrizek. Podjetna prodajalka je vsako stvar očitala na računalnik in normalni ceni dodala 2 do3 juana (1 EUR je 10 juana)… In tako je na račun obiskovalcev v 10 minutah zaslužila dnevni ali celo nekaj dnevni zaslužek :)). Znajdi se, bi rekli Kitajci.

Po več kot mesecu in pol skupnega potovanja, sva z Marinom odšla vsak svojo pot. On je poletel v Qingdao, kjer si je privoščil nekaj dni počitka pred odhodom domov, jaz pa z vlakom proti Xianu, kjer so svetovno znani Army of Tarracotta Warriors oz. vojska glinastih vojakov.
V jutranjih urah naslednjega dne sem prispel v Xian, kjer so me že na železniški postaji “okupirali” predstavniki hostlov in me prepričevali, da se kar tam dogovorim za prenočišče. Naslednji dan sem se odpravil z avtobusom do mesta, kjer so leta 1974 vaški kmetje ob kopanju studenca naleteli na glinaste vojake. Ti so bili več kot 2000 let skriti pod zemljo. To je tudi eno največjih in najpomembnejših najdišč v 20. stoletju…
Ko sem se sprehajal po veliki dvorani, kjer so jih odkopali največ, od skoraj 7000 glinastih vojakov, ki so visoki med 1.8 in 2 m, sem bil vzhičen. Izdelati jih je dal prvi kitajski cesar v 3.st. p.n.š., da ga bodo branili v onstranstvu. Noben vojak nima enakega obraza. To samo priča o moči prvega cesarstva… Dolgo sem se sprehajal po dvorani in jih občudoval, zraven pa veselo fotografiral…
Iz Xiana sem pot nadaljeval proti Chengduju, kjer sem užival ob pogledu na mladiče velike pande, ki so naredili pravi šov. Giant Panda Breeding Pesearch Base je park, ki skrbi za vzgojo teh zelo zanimivih živali, ki so v naravi zaradi krčenja njihovega naravnega prostora že skoraj izumrle. Poleg velikih pand imajo v rezervatu tudi manjše, manj poznane rdeče pande, ki so najbolj podobne našim lisicam.
Popoldan sem odpravil še v Leshan, kjer je v skalo izklesana največja Buda na svetu, po imenu Dafo. V višino meri več kot 70 m. Samo višina glave je 14,7 m.
Počasi sem začel ugotavljati, da potovanje po Kitajski, kljub veliki razvitosti ni tako preprosto. Prispeš do mesta, ki pomeni nekaj milijonov prebivalcev. Če si želiš ogledati kakšno večjo znamenitost, to pomeni še dodatne  2 do 3 ure vožnje ven iz mesta. Tudi cene prevoza in vstopnin so za naše razmere dokaj visoke. Še sreča študentski izkaznici, ki mi je nudila 50% popusta, vendar se kljub temu cene gibljejo od 5 do 10 EUR.
V Chengduju oz. nekje na poti sem se pošteno prehladil in se kar nekaj dni bojeval z vročino, kašljem in glavobolom. Problem je v tem, ker imajo povsod klime. Od avtobusov, restavracij, celo v vsaki sobi jo imaš… Zboleti na potovanju pa ni enako, kot doma. Že doma je hudo, vendar veš, da boš malo poležal, pil veliko čaja in jedel primerno hrano. Če sem pri nas navajen, da je kitajska hrana zelo dobra, sem imel na Kitajskem velikokrat težavo kako naročiti pošteno skodelico juhe, ki ne bi bila pikantna. Ker zelo malo ljudi govori angleško,  problem nastane že pri tem. Veliko kje imajo kar sliko hrane in samo pokažeš kaj želiš, samo nekomu dopovedati, da ne bi imel pekoče je podobno, kot nekomu v Mongoliji dopovedati, da bi imel jed brez mesa…v eni besedi TEŽKO ali pa NEMOGOČE.
Za potovanje po deželi ali pri iskanju znamenitosti mi je bil v veliko pomoč popotniški vodič, kjer je poleg angleških besed, napisano tudi s kitajskimi znaki…
Iz Chengduju sem, kot že celotno pot po Kitajskem, nadaljeval z vlakom do Kunminga in od tu z avtobusom v Dali. Malo prijetno mestece, kjer sem si ponovno nabral moči po bolezni. Obiskal sem tržnice in ponovno veselo fotografiral. Še bolj bi užival, če ne bi bilo v tem delu Kitajske ravno deževna doba kar pomeni, da je skoraj vsaki dan deževalo. Tudi v Lijiangu in potem že skoraj na robu Tibeta v Shangri-la ni bilo nič boljše…
Tudi pri cenah je bila povsod ista zgodba. Za tujce je bila vedno cena nekaj krat višja kot za domačina. Za vse se je bilo potrebno pogajati in to zelo na ostro, ker drugače ni bilo uspeha…
Na boljše vreme sem upal na jugu Kitajske v Yangshuo-jo, kjer je kraški teren in svetovno znane slike, ki prikazujejo “špičaste” skale, ki štrlijo sredi pokrajin… Slabo vreme se je nadaljevalo tudi tukaj. Proti koncu poti se nisem niti obremenjeval več s tem. Počasi sem imel vsega vrh glave. Tako sem si en dan v hostlu v Yangshuo-ju zapolnil deževni dan tako, da sem pogledal kar tri filme na DVD-ju…
Pozna se, da je ta del Kitajske zelo turističen in so ljudje namazani z vsemi žavbami, samo da bi od tebe dobili kak juan… Tako začnejo spominke prodajati po deset ali pa še večkratni ceni, kot sem jo na koncu plačal…
Ker ni nič kazalo, da se bo vreme izboljšalo, sem se odpeljal (tudi z vlakom) v Šanghaj, kjer sem preživel še zadnje dni svojega potovanja po Kitajskem.
Mesto je pravo gospodarsko središče Kitajske. Visoki nebotičniki, razne svetovno znane restavracije in trgovine priznanih blagovnih znamk, ki so za naše razmere zelo drage. Potem pa naj še kdo reče, da je na Kitajskem vse zelo poceni…Srečaš ogromno Evropejcev in Američanov, ki si tukaj služijo kruh…
Še zadnji dan na Kitajskem.
Zjutraj pripravim nahrbtnik in vržem vstran stvari, ki jih ne bom več potreboval. Še sopotnika iz Belgije vprašam, koliko kilogramov misli, da ima moj nahrbtnik. Malo ga potehta in reče, da kakih 16 do 17 kg. Tudi sam sem bil podobnega mnenja…
Zvečer, ko je napočil čas odhoda, na poti do letališča obiščem še trgovine, kjer porabim zadnje juane za nakup pijače in sladoleda, ki je bil klasični obrok zadnjih nekaj dni na Kitajskem. Zajtrk, kosilo in večerja vedno sladoled in sok… Potem pa s hitrim vlakom proti letališču. V pičlih sedmih minutah si tam. Končna hitrost vlaka je 301 km/h…

Pri čekiranju prtljage pa šok. Ko oddam nahrbtnik na tehtnico ta pokaže 27 kg… Še danes mi ni jasno, kako mi je uspelo imeti tako težak nahrbtnik…Nekaj sem vzel ven, nato pa že drugič uporabil trik, da sem nahrbtnik naslonil na koleno in se tem “prihranil” kak kilogram ali dva…
Pot proti Münchnu je bila nočna in klasično naporna, ker zelo težko zaspim na letalu. Nato še kratek polet do Dunaja, od koder sem se na štop odpravil proti Sloveniji. Že po približno pol urah čakanja mi je ustavil prijazen šofer avtobusa, ki me je odložil na pol poti med Gradcem in Mariborom. Tu se me je usmilim starejši možakar in me peljal do Maribora, kjer sem se samo usedel na vlak in se pripeljal skoraj do doma…

Tako se je moje potovanje po Rusiji, Mongoliji in Kitajski končalo…
Zaključek… Moskva je najdražje mesto na svetu, Mongolija je še neodkrit biser sredi Azije in Kitajska gospodarska velesila, ki je v nekaj letih naredila tak preskok, ki ga nobena država ni v desetletjih. Zato pa tudi potovanje po Kitajski ni več avantura…

Lp,
Zoran