Transibirska železnica (Rusija, Mongolija in Kitajska)

27. dnevna tura po Mongoliji
5.8.2008

Potovanje po tej ogromni deželi je zelo naporno, tako, da je bil najem dobrega ruskega jeepa z voznikom ter angleško govoreče vodičke skoraj nujen za tako dolgo pot. Pridružila se nama je še Tajvanka Ruby in švicarski par Karin in Adrian. Med seboj se nismo poznali. Ruby se je javila preko Lonely Planetovega foruma, Karin in Adrian pa sta se odzvala na oglas, ki ga je Marin objavil v enem od lokalov v Ulan Batorju… Vsi polni pričakovanj in dobre vodičke, ki jo je priporočal “največji” Lonely Planet smo se odpravili na pot proti zahodu države, kjer bo popolni sončni mrk.
Prvi dan nas je pot vodila proti severu, nato smo zavili na zahod in noč preživeli ob Amarbayasgalant samostanu, ki je eden največjih samostanov v Mongoliji. Poleg samostana mi je v spominu ostal 6 letni menih, ki je bil naš vodič. Njegova sproščenost, ko nas je popeljal po samostanu in nam govoril o njem, je bila nekaj posebnega. Od šestletnika bi pričakoval kaj drugega… On pa je bil tako zanimiv, posrečen in iskren, da se nam je vsem prikupil k srcu…
Od tu nas je pot vodila proti drugemu največjemu jezeru v Mongoliji jezeru Khovsgol, ki je pravi biser. Jezero premore 2% svetovne pitne vode. Leži na nadmorski višini okoli 1500 m. Pokrajina je zelo lepa in me najbolj spominja na Roglo. Tu smo se ustavili za nekaj dni in se prepustili temu mirnemu delu. Jezdili smo na konjih ter popoldan izkoristili za krajši pohod na enega izmed bližnjih hribov, od koder je bil prečudovit razgled na jezero in okolico…

Na poti po Mongoliji smo bili šele nekaj dni, vendar sem se zaljubil v to čudovito deželo. Ljudje so bili zelo prijazni. Vabili so nas v njihove šotore imenovane gere. Tudi njihovega  slanega mlečnega čaja sem se navadil piti, kljub temu, da je bil na začetku okus zelo čuden. Najbolj pa me je navdušila njihova preprostost. Živijo v preprostih šotorih, v katerih imajo zelo malo imetja. Večina jih ima radio, nekateri tudi televizijo. Elektriko dobivajo iz sončnih celic. Drugače pa se ukvarjajo z živinorejo in se na vsakih nekaj mesecev z vsem preselijo tja, kjer je paša boljša.
Ob pogovoru sem gospodarja vprašal kaj si želi oz. če imajo kakšno pomanjkanje. Odgovoril je, da bi bil vesel, če bi imeli televizijo in agregat, mogoče celo avto s katerim bi se lažje selili… In to je vse, kar si želijo… Tisto noč dolgo nisem mogel zaspati. Premišljeval sem o njegovih želja. En svet in hkrati dva tako različna svetova. V daljni Mongoliji je nekdo zadovoljen z najnujnejšimi stvarmi, medtem, ko sem mi grebemo po čim večjih in boljših stvareh, ki nas ne osrečujejo, ampak nas spravljajo samo še v slabšo volje, če tega nimamo.

Olgii, malo mesto na skrajnem zahodu Mongolije, je bilo nekaj posebnega. Po skoraj 14 dneh na poti, kjer tudi po dan nismo videli nič drugega, kot zeleno pokrajino, čredo konj, koz, kamel ali jakov in nekje v daljavi male bele pikice, ki so predstavljale gere. Ko sem se sprehodil po ulici Olgiija, so bile vse stavbe v mestu zidane in urejene, po ulicah pa so se sprehajali ljudje, katerih obrazne poteze niso spominjale na Mongolce, temveč so bili bolj evropskih potez. To je ljudstvo Kazak, ki prihaja iz Centralne Azije. V večini so muslimani.
Tudi prehrambne navade so malo drugačne, kot pri Mongolcih. Mala turška restavracija je imela čisto pravo paradižnikovo solato in govejo meso. V mestu samo ostali le toliko, da smo nakupili zalogo hrane, kajti pred nami je bil 5 dnevni treking, ki se bo končal s popolnim sončnim mrkom. V informacijskem centru smo uredili dovoljenje za pohod po Altai  Tavan Bogd Nacionalnem parku in se oborožili s staro rusko karto. Prijazna gospa nam je na karti pokazala kje bomo lahko videli petroglife. Ko smo imeli vse urejeno, smo se jih odpravili iskat. Po nekaj urah vožnje smo ugotovili, da nam je pokazala narobe. To pa ni prva podobna izkušnja v Mongoliji. Tako smo se od sedaj naprej držali načela, da se moreš najprej sam prepričati preden lahko domačinu zaupaš.
Izgubljene nas je noč ujela na višini več kot 2500 m, kjer nas k sebi povabijo domačini. Tudi ti so bili Kazaki, katerih geri se  razlikujejo. Se veliko večji kot tisti, ki smo jih srečevali do sedaj.
Naslednje jutro smo se odpeljali naprej in prispeli do nacionalnega parka, kjer se začne treking. Najprej smo se dogovarjali za najem enega ali dveh konjev, da bi namesto nas nosili prtljago in hrano. In tako se je začelo. Konji bodo, konji ne bodo, pa spet bodo…prišel je že možakar, ki naj bi šel z nami na pot. Samo po konje gre in že lahko gremo na pot…. Tako smo mi mislili…. Pripravili smo prtljago, kot da gremo s konji . Po kakšni uri je prišel vodič in smo še enkrat šli skozi celotni načrt trekinga. Nato je ponovno minila dobra ura, preden so začeli nalagati prtljago na konje. Vodič je začel tarnati, da imamo preveč prtljage in da potrebujemo še vsaj enega konja, s katerim se bo on prevažal, ker ne bo hodil peš… in tako so minevale ure. Jaz sem bil že ves nervozen, ker smo imeli na voljo samo 5 dni, potem pa je bil tu že dan D, ko bo popolni sončni mrk… Med tem časom sem se tolažil ob božanju mlade volkulje, ki so ji ustrelili mamo, mladiče pa razdelili med domačine. Sedaj jo imajo privezano na verigi in ko bo velika, jo bodo ustrelili.. Bila je vsa sestradana. Najbolj me je prizadelo, ko sem videl, da ji je nekdo samo nekaj centimetrov od njenega dosega položil kos mesa in se norčeval iz nje, ker ga ni dosegla… Meni se je tako smilila, da sem ji dal nekaj končkov ovčjetinskih salam, ki smo jih imeli za kosilo…
Po že ne vem katerem posvetu, smo bili vsi mnenja, da vodič nima želje oz. interesa, da bi šel na turo in zaslužil 100$. Kar naprej je tarnal in posedal. Tako smo naredili tisto, kar bi bilo potrebno že takoj. V mislih smo ga nekam poslali in v desetih minutah prepakirali naše nahrbtnike, si jih nadeli na hrbet in se odpravili na pot sami… V tistem trenutku sem imel v sebi toliko energije, kot nikoli poprej. Po tem ko sem videl, kako so nekateri nezainteresirani za delo, sem bil prav vesel, da lahko sam nosim svoj nahrbtnik in ne rabim druge pomoči. Prvi noč smo prespali tik pod ledenikom na višini nekaj več kot 2000 m. Navkljub hladni noči sem se zbudil ob sončnem vzhodu in se odpravil do ledenika ter ga opazoval ob prebujanju se novega dne… Kaj mi je takrat rojilo po glavi ne vem, vem samo, da sem neizmerno užival ob pogledu na ogromno gmoto snega in ledu, ki je na zahodu že mejila na Rusijo in  Kitajsko…
Po zajtrku smo si ponovno nadeli nahrbtnike in se odpravili naprej. Kar hitro se je pred nami pokazala ledeniška reka. Z Adrianom sva se pogumno odpravila iskat mesto, kjer bi jo lahko prečkali. Hitro sva ugotovila, da je voda pregloboka in premrzla.  Rešitev je prišla kar sama. Ljudje iz okolice vedo, da je edina možnost prečkanja reke s konjem. Možakar je pripeljal kamelo in konja. Cena je bila 8 EUR po osebi. Takoj ko smo plačali so se lotili dela. Ti so bili veliko bolj resni, kot oni pred dnevi. V nekaj minutah je ob pomoči kolegov naložili prtljago na kamelo in že so prečkali deročo reko. Nato je prišel po tri od nas, na koncu pa še po naju z Marinom. Takrat smo ugotovili, da je to res bila edina možnost prečkanja reke. Na drugi strani je bila reka globoka več kot meter in zelo deroča, tako da sta imela celo konj in kamela težave.
Naslednje dni smo hodili čez hribe in doline, kjer nismo videli nobenega gera. Obdajali so nas  čarobni hribi in izviri vode, kjer si lahko z roko zajel in ponesel kristalno čisto vodo v usta…
V teh dneh, ko sem imel na ramenih več kot 20 kg težek nahrbtnik, sem bil najsrečnejši človek na svetu. V dolgih urah pogovorov sam s sabo, sem se poglobil v sebe in razmišljal o prihodnosti in novih potovanjih. Imel sem dovolj časa za sanjarjenje in delanje načrtov za prihodnost….
Po petih dneh zanimivega trekinga smo prispeli na most, kjer smo bili dogovorjeni z našo vodičko Mag. Dogovorjeno je bilo, da nas bo čakal od jutranjih ur naprej. Ob enih popoldne, ko smo prispeli, je še ni bilo…Seveda smo v minuti naredili sto in en scenarij, kaj, zakaj jo ni, kje je, jo sploh ne bo,… Po kakih dveh urah čakanja je le prišel po nas Mogi, voznik, ki je bil zaradi nerazumevanja angleščine vedno dežurni krivec za vse, kar je šlo narobe. Tudi tokrat ni bilo drugače… Mogi ni popravil avta…
Pošteno umivanje s šamponom in obilna večerja je bilo tisto, kar smo si takrat vsi najbolj zaslužili…

Dan D-popolni sončni mrk…
Dan se ni začel obetajoče. Že na vse zgodaj je “počilo”. Adrian je znorel, ker je bilo zunaj toliko muh, da niti jutranjega čaja nismo mogli v miru spiti. Sedaj smo razumeli od kot vse muhe, ki smo jih videli prejšnji dan v avtu, ko je Mogi prišel po nas.. Vem, da Mag glede muh ne more narediti nič…Samo deset metrov višje ni bilo nobene muhe. Mag je bila tri noči na tem mestu, pa ni ugotovila, da če bi šotor prestavila malo višje, potem bi bilo vse v redu…
Tako da je bila vožnja do kraja, kjer smo pričakali sončni mrk bolj klavrna. Smo se pa vsi strinjali z Adrianom, ko ji je povedal svoje mnenje…
Popolni sončni mrk, ta veličastni trenutek, smo obeležili ob malem jezercu dve uri vožnje južneje od jezera Khotor. Vse skupaj se je začelo ob petih popoldne. Ko je luna počasi začela pokrivati/prekrivati sonce smo vsi z zanimanjem skozi zaščitno očala strmeli proti soncu in opazovali ta nebesni pojav… Bolj kot je luna prekrivala sonce, bolj napeto vzdušje je postajalo, pa tudi čedalje hladneje in temneje. V trenutku, ko je luna v celoti prekrila sonce, se je nebo skoraj povsem stemnilo. Opazoval sem popolni sončni mrk, kjer se je videla črna krogla, ki jo obdaja obroč in zvezde na nebu.  Obdala me je posebna evforija. Bil je eden najveličastnejših trenutkov v mojem življenju, ki bi ga lahko primerjal samo še s prihodom na vrh Kilimandžara leto poprej. Teh 70 do 80 sekund, kar je trajal mrk, si bom zapolnil za večno…potem pa prvi utrinek in ponovno videnje sonca… in tako kot je napetost pred časom naraščala, je sedaj tudi počasi začela popuščati… Ko je bilo mrka konec, se je v mislih tura po Mongoliji za mene končala, kljub temu, da je bila pred nami še dolga pot nazaj proti Ulan Batorju. Zvečer smo imeli z Mag dolg pogovor in jo opozorili na vse težave, ki so bile na turi…Obljubila nam je, da se bo spremenila … Recimo, da  je bila naslednji dan ali dva boljša in se celo trudila, ampak potem je bila ponovno stara Mag…To je dokazala tudi dan pred koncem poti.
Zadnjo noč smo prespali v mestu Kharkhorin, ki je bilo v času Džingiskana glavno mesto.
Naslednji dan smo krenili proti Ulan Batorju. Da si bomo lahko ogledali še divje konje v parku tik pred glavnim mestom, smo se na pot odpravili zelo zgodaj in tako nismo videli samostana. Ko smo prispeli do parka, kjer so divji konji, so nam povedali, da se jih lahko vidi šele v večernih urah…to je bilo čez 4 ure.. To je bila samo pika na i njenega celotnega vodenja naše ture. Kljub temu, da jo je priporočil svetovno znani popotniški vodič Lonely Planet smo se vsi v en glas spraševali, kako jo lahko priporoča tako znani vodič, če pa nima osnovnega znanja glede vodenja. V Mongoliji si vodič že, če govoriš angleško, ne pa zato, ker bi imel kakšno znanje ali sposobnost vodenja ljudi…
To ti je Mongolija…Po 27-ih dneh na poti po prostranstvih Mongolije smo zvečer končno prišli v Ulan Bator. Vsi po malem naveličani drug drugega, najbolj pa vodičke, smo se z njo razšli tako kot se je ona obnašal do nas na turi… neprijazno, Mogija, dežurnega krivca, pa nagradili s pošteno napitnino, ki si jo je tudi resnično zaslužil…Po šest do sedem ur na dan ali pa še več, je presedel za volanom jeepa. Moramo razumeti, da so ceste v Mongoliji nekaj povsem drugega kot pri nas. Velikokrat si sploh ne zaslužijo imena cesta,  niti kolovoz, ampak samo brezpotja…
Da so nas dnevi na trekingu združili in še bolj zbližali dokazuje dejstvo, da smo še naslednje tri dni preživeli skupaj…
Po koncu ture je sledilo pošteno tuširanje z vročo vodo. Ne vem ali je bilo to že tretjič ali četrtič v zadnjem mesecu dni. Saj ni pomembno, glavno, da se je prileglo. No, če je že bila prilika, sem si dal oprati vsa oblačila, od katerih je tekla rjava voda. Prah in umazanija so naredili svoje.
Tudi paniniju in latte cafe-ju v Cafe Amsterdamu se nisem mogel oz. hotel odpovedati. Ob obrokih, ko je bilo na jedilniku največkrat ovčjetinsko meso, sva z Marinom sanjala o koncu ture in obisku Cafe Amsterdama.
Po nekaj dneh počitka in privajanja na civilizacijo, smo se poslovili. Ruby se je odpravila na letališče, Karin in Adrian sta si v teh dneh v Ulan Batorju uredila kitajsko vizo in dodatno turo v puščavo Gobi, ki bo vključevala obisk parka, kjer so divji konji, midva z Marino, pa sva se odpeljala na železniško postajo in se vkrcala na vlak, ki naju je popeljal proti Pekingu, ki je bil takrat ravno v svetovnem središču zaradi olimpijskih iger…