Transibirska železnica (Rusija, Mongolija in Kitajska)

Mongolija – dežela Džingiskana 
12.7.2008

Po petih dneh preživetih dogodivščin na vlaku sem se v Ulan Batorju najprej pošteno stuširal in dal oprati oblačila. Na vlaku namreč ni bilo tuša, “kopalnica” cca 1m2 velik prostor, ki je bila hkrati WC in umivalnik iz katerega so prihajali posebni vonji, je bil prostor, ki sem ga uporabljal samo takrat, ko je bilo nujno potrebno… Potem je sledil pošten obrok. Tiste dni, ki sem jih preživel v Moskvi, je bil moj jedilnik vedno enak. Instant juha iz trgovine, ki je bila z nekaj vroče vode v petih minut čarobno pripravljena. Dvakrat sem se celo pregrešil in obiskal McDonald’s. To je bilo po skoraj letu dni. Odkar sem se lani vrnil iz Amerike, ga niti videti nisem mogel, kaj šele da bi jedel pri njemu. Ampak v Moskvi mi je prav zadišalo in se mu nisem mogel upreti. Na vlaku ni bilo nič drugače. Če odmislim vodko in piškote je instant juha še vedno  predstavljala glavno jed… Tako sva z Marinom že prvi dan odkrila Cafe Amsterdam, kjer so pripravljali slastne paninije, ki se jim nisva mogla upreti, kljub zasoljeni ceni skoraj 3 EUR. Če je pa zraven še latte cafe pa vse skupaj pomeni strast, ki meji že na zasvojenosti. 

V Mongoliji je bil glavni cilj, poleg sončnega mrka, ogled nomadskega festivala Naadam, ki ga imenujejo tudi Mongolske olimpijske igre. Vse skupaj se je pričelo na trgu Sukhbaatar, kjer je tudi spomenik najbolj znanega Mongola – Džingiskana. V 13. stoletju je  izboril največji imperij v zgodovini človeštva. Imperij je segal od Pekinga na vzhodu do Kaspijskega morja na zahodu.
Potem ko je konjenica dvakrat zakrožila okoli njegovega spomenika, smo se peš odpravili do stadiona, kjer je potekala uradna otvoritev festivala. Po otvoritvi so na stadionu ostali rokoborci, ki so se pomerili v kvalifikaciji za veliki finale, ki je potekal naslednji dan. Sam sem še nekaj časa vztrajal na stadionu, nato sem se odpravil do kraja, kjer je potekalo lokostrelsko tekmovanje, ki poleg rokoborbe in konjskih dirk predstavlja tri najpomembnejše mongolske športe. Tu sem se sprehajal med tekmovalci in jih opazoval pri pripravi in izvedbi samega strela. Kar naenkrat se je začela delati gneča in okoli neke osebe je bilo kup novinarjev in fotografov. Tudi sam sem se s svojim Nikonom D80 zapodil za čim boljšo fotko. Ko sem se prerinil bližje sem ugotovil, da je to mongolski predsednik  Nambariin Enkhbayar. Seveda se mi je na veliko smejalo, ker sem se sprehajal po območju, ki je bil namenjeno samo akreditiranim novinarjem in fotografom. Potem se je predsednik pripravil na prvi strel, ki se mu ni posrečil in ga je spravil v zadrego. Z drugim je potem popravil vtis pred publiko… po odhodu predsednika sem še nekaj časa veselo brez težav fotografiral najboljše mongolske strelce.
Festival pa ni namenjen samo tekmovanju ampak je to tudi dogodek namenjen druženju, kjer se popije veliko fermentiranega kobiljega mleka in vodke…
Zvečer sva se z Marinom odpravila na obisk k znancem iz vlaka – Mariji, Pavlu in Igorju. Prišla sta še Nizozemca in skupaj smo obujali spomine iz vlaka… Poleg vodke si bom večer zapomnil po Igorjevem igranju kitare in petju ruskih narodnih pesmi…