Transibirska železnica (Rusija, Mongolija in Kitajska)

Sanje so se uresničile… Transibirska železnica
28.6.2008 

Pozdravljeni!

Po nekaj letih sanjanja o potovanju s Transibirsko železnico, so se te končno uresničile.
Že pred leti je bilo vse splanirano… tudi sopotnika sem imel… Vse do meseca in pol pred odhodom, ko je “ugotovil”, da ima doma psa in tako je vse padlo v vodo.  Iz te poti sem se veliko naučil, kljub temu, da se na njo sploh nisem odpravil. Nikoli več nisem iskal sopotnikov. Na potovanje se odpravim sam in če srečam kako sorodno dušo, s katerim imava enake cilje se odpraviva skupaj, v nasprotnem primeru izmenjamo nekaj besed in gre vsak po svoje.

Nato sem preživel tri poletja v Ameriki in se letos dokončno odpravil na dolgo želeno potovanje.

Pričel sem v Mariboru, kjer sem se vkrcal na vlak za Dunaj. Na dunajskem letališču, sem na mehkem sedežu prespal noč in naslednji dan poletel proti Berlinu in od tam v Moskvo…

Prvi stik z glavnim mestom Rusije, največje države na svetu, je bil kar malo čuden. Že na letališču sem poskusil dobiti kako informacijo o najcenejšem prevozu do centra mesta, ampak nihče ni znal govoriti angleško… nato sem srečal dva Nemca, ki sta tudi bila namenjena do centra. Odpravimo se proti izhodu, kjer pelje vlak in pri blagajni želimo kupiti karto. Ker smo bili tujci, nam niso hoteli prodati karte za počasni vlak, tako da smo kupili karto za hitrega, ampak se vkrcali v počasnega, ki je odpeljal čez nekaj minut. Ko smo prišli do končne postaje, sem pot nadaljeval sam z metrojem. Ker sem bil tam v popoldanskem času, ko večina ljudi končuje z delom, je bila neznosna gneča. Tudi vsi napisi in oznake so bili samo v cirilici in seveda nihče ne govori angleško… Seveda sem šel na napačni vlak in v napačno smer. Ko sem ugotovil napako, sem ves zmeden iskal pomoč, ki pa je v Moskvi ni bilo lahko najti. Njet, njet angleski..
Ko sem končno našel angleško govorečega in mu potarnal, kako je s to jezikovno prepreko, mi je samo rekel, če se zavedam, da sem v Moskvi. To je pomenilo, da je v ostalem delu Rusije še veliko slabše…
Nato je mojo zmedo videla ženska in mi pokazala pravo pot do hostla ter me celo pospremila do njega. Še obstajajo dobri ljudje.
Poleg slabe angleščine je Moskva znana tudi kot najdražje mesto na svetu in to vsekakor je. Cene hostla so okoli 25-28 EUR, pa registracija turistov dobrih 22 EUR… Tudi hrana je zelo draga. V restavraciji se težko naješ za manj kot 10-15 EUR, tako da sem kmalu zavil v prvo trgovino in si kupil nekaj keksov in instant juh…

Po prespani noči sem z zemljevidom v roki začel odkrivati mesto. Odpravil sem se proti Rdečemu trgu (srcu Moskve), ki leži na vzhodnem delu Kremlja (srce Rusije). Že sam sprehod po njem je nekaj posebnega. Najbolj sem bil vzhičen ob ogledu Leninovega mavzoleja…

V dveh dneh  preživetih v Moskvi mislim, da sem videl skoraj vse. Istega mnenja so tudi ostali popotniki. Strinjajo se, da Moskvi manjka tisti utrip velemesta, ki sem ga navajen iz New Yorka, San Francisca ali Prage…

Srečal sem se tudi s starim znancem Dimitrijem, katerega sem spoznal  pred leti na delu v družinski rezidenci v Tyler Place… Skupaj sva pohajkovala po mestu in si ogledala nekaj znamenitosti…