Peru in Bolivija

Peru – Po sledovih inkovske kulture
23. oktober 2005

Pozdrav vsem skupaj,

iz mesta Angelov Los Angelesa me je pot vodila nekaj tisoč kilometrov južneje – v Južno Ameriko. Točneje v Peru.

Že ob samem prihodu na letališče v Limo, glavno mesto Peruja, sem doživel mini kulturni šok. Vsi  popotniki, ki so že potovali po tej državi, so pozivali k previdnosti pri potovanju po državi, ki je znana po zelo spretnih žeparjih.
Ker je imelo letalo precejšnjo zamudo, sem prispel za popotnike v najbolj neprijetnem času –pozno zvečer. Takoj na letališču vzamem taksi, ki me odpelje proti hostlu.  Ko se voziva  po širokih in temačnih ulicah, opazujem ljudi in policiste. Pomislim na vsa opozorila popotnikov, ki govore o tem kako je dežela nevarna. Marsikdo od njim me straši, da me bodo zagotovo oropali ali okradli. Pod vtisom groženj bi se v tistem trenutku najraje odpravil nazaj na letališče in s prvim letalom domov. V prvem hostlu vzamem sobo, se zaklenem v njo in zaspim…

Po prespani noči in pogovoru s popotniki iz hostla, se moj strah postopoma poleže in naslednji dan se odpravim z avtobusom na sever v Huaraz, ki leži ob vznožju Cordillera Blanca (Bela veriga). To je eno najbolj znanih gorskih področji na svetu, popularno zaradi vrste znamenitih vrhov, ki se dvigajo 5000 in več tisoč metrov v višave.
Ker nisem najbolj navdušen nad trekingi, sem se prvih nekaj dni privajal na zelo redek zrak. Huaraz namreč leži 3091m visoko. Pomanjkanje zraka se občuti že pri krajšem sprehodu po mestu.

Aklimatizacija je bistvenega pomena, zato sem prvih nekaj dni namenil krajšim sprehodom po mestu in oklici. Spoznaval sem novo kulturo Indijancev, ki živijo v zelo težkih razmerah. Danes čistokrvni oziroma pristni Indijanci predstavljajo 45% vseh prebivalcev, 37% je mešancev med Indijanci in belci, ostali pa so belci, priseljenci nekdanjih Špancev.
Na ulici sem srečal veliko čistokrvnih Indijancev, ki so oblečeni v živobarvna oblačila. Ženske so oblečene v široka krila, mnoge nosijo klobučke imenovan cilinder, moški pa so odeti v pončo, ki jih varuje pred mrazom v gorah.

V okolici Huaraza je veliko znamenitosti, na katere se lahko odpraviš z enodnevnimi izleti, ki ti jih ponudijo v agencijah za 6-8$. Laguna de Llanganuco, Chavin de Huantar, Nevado de Pastoruri, kjer lahko vidiš tudi največje rože na svetu Puya Raimoundii – zrastejo tudi do 10m v visoko in imajo preko 20.000 cvetov.

Med vsemi znamenitosti si bom najbolj zapomnil treking na ledenik, ki je na 5400 m.n.v.  Do višine 4900 m smo se pripeljali z busom, naprej pa peš. Po začetnih težavah  z nadmorsko višino, ki se izraža z globokim in hitrim dihanjem, sem se odpravil proti vrhu ledenika. Bolj sem se približeval, bolj se je začelo temniti in pihati. Kar naenkrat je prišlo do pravcate gorske nevihte, ki je prinesla sneg, meglo in močan veter. Ker nisem imel dobre obutve za treking, sem imel težave pri vračanju k izhodiščni točki. Na poti sem srečal tudi nekaj ljudi, ki so imeli velike težave zaradi nadmorske višine.

V spominu mi bo ostal tudi obisk ene najstarejše perujske kulture, chavinske kulture.
V andskih vršacih najdemo mnogo predinkovskih kultur, med njimi tudi eno najstarejših 3000 let staro chavinsko kulturo, katero sem obiskal z enodnevnim izletom iz Huaraza z  avtobusom, v katerega se nas je natrpala druščina popotnikov iz vsega sveta. Pot nas je vodila iz  Huaraza čez gorske prelaze in tunel na višini 4516m, na drugo stran gora, kjer se spustimo po vijugasti cesti v dolino, kjer leži mala vasica Chavin. Tu si ogledamo tempelj ene najstarejših ameriških kultur Chavin de Huantar. Cena karte je simboličnih 5 solov in nas popelje v središče južno ameriške kulture.
Ko se sprehajaš med templji in zgradbami starimi tudi nekaj 1000 let lahko občutiš kakšen smisel za gradnjo in razporeditev prostorov so imeli. Pred templjem je bil osrednji pravokotni prostor, ki je bil namenjen ritualnim obredom, imenovan tudi Plaza… Okoli tega prostora so bili odtočni kanali, da je ob dežju odtekala voda. Iz osrednjega prostora vodijo stopnice proti osrednjemu templju, ki ga je na žalost že dodobra načel zob časa, potresi in plazovi, ki so ga zasuli. Najhujši je bil pred skoraj 60. leti. Samo ugibamo lahko, kakšen bi bil tempelj, če ga nebi prizadele vse te naravne katastrofe.
Navdušen sem bil tudi nad podzemnimi rovi, v katerem lahko vidiš tudi kamnite stebre EL Lanzon de Chavin, ki je nekoč predstavljala center templja. V bližnjem muzeju lahko vidiš še nekaj drugih znamenitosti Chavinske kulture, med drugim tudi iz kamna izklesana jaguarjeva glava. Če se samo malo zamislim nad gradbenimi dosežki te kulture sem lahko presenečen. Podzemni rovi, ki so ostali več kot 2000 let povsem nepoškodovani in jih zob časa še ni načel  kažejo,da so bili res mojstri v gradnji. To sem se prepričal tudi v nadaljevanju poti po Peruju.

Iz Huaraza pa na pacifiško obalo v Trujillo, znano predvsem po templju Sonca in Lune.
Slednji, ki je že delno odkopan, me je posebej navdušil po tem, da je vsaka generacija na prejšnji tempelj dogradila novega. In zdaj lahko vidiš gradbene dosežke iz generacije v generacijo. Chan Chan je največjo mesto iz Pre-Columbijske dobe. Na 28 km2 so zgradili največje peščeno mesto na svetu, ki je narejena iz na soncu posušene gline in peska. V njem  je živelo 60.000 ljudi.

Pot me je vodila po Panamericana, najdaljši cesti na svetu, ki se vije iz Aljaske, čez  severno in srednjo Ameriko, kjer je za nekaj km prekinjena v Darien gap- džungli, ki leži na meji med Panamo in Kolumbijoin se nato vije čez južno Ameriko, vse do juga Čila .

Pisco je ribiško mesto, ki je znano po nacionalnem parku Paracas, in otoku Ballestas, ki ga imenujejo tudi »Galapagos za reveže« v malem.
Zjutraj me je pobral avtobus, ki je peljal nekaj kilometrov južneje iz Piscota – do Paracasa, kjer smo se vkrcali na čoln in se popeljali proti otoku. Na poti smo lahko opazovali naravno, v pesek narisano risbo Candelabra, ki zelo spominja na slike v Nazca.

Na otoku Ballestas smo videli morske leve, pingvine, pelikane in strmoglavce. Otok je zaščiten in se nanj ne moreš odpravit. Na njega so odhajali samo pobiralci gvana, ptičjih iztrebkov, ki so zelo bogati z dušikom in so bili nekoč eden glavnih izvoznih artiklov Peruja. Jata ptičev naredi kar mrak nad otokom, ko se dvigne.
Turo končamo z ogledom naravne skalne tvorbe imenovane Katedrala.

Svojo »gringo pot« nadaljujem v Ico, kjer se odpravim 4. km v puščavo. Tam me pričaka Huacachina, oaza sredi puščave, kjer se poskusim z deskanjem po pesku (send-board).
Odločim se za popoldansko turo, ki je bolj primerna, kot dopoldanska. Temperaature peska so dopoldan tako visoke, da bos ne moreš stati na njem.
Posedli smo se v posebej za vožnjo po sipinah prirejen avtomobil, ki nas je popeljal nekaj kilometrov globoko v puščavo. Vožnja z bagijem je bila prav adrenalinska. Ko se spustiš po sipini navzdol imaš občutek kot da si na vlaku smrti…
Po nekaj kilometrih vožnje smo se ustavili na  vrhu sipini, si nadeli deske in se poskusili v deskanju po pesku. Začetki so bili peščeni, vendar je bilo z vsakim spustom boljše.
Najlepši je bil zadnji spust ob sončnem zahodu. Odložili so nas na vrhu oaze in smo povsem v temi oddeskali v luči odeto oazo.

Nazca je mesto, ki je znano po Nazca lines. Tam je na več kot 500km2 800 ravnih linij, med njimi 300 glavnih figur, ki so narejene v suhi perujski puščavi. Še danes ne vedo, kdaj so nastali. Predvidevajo, da v letih od 900 p.n.š do leta 600 n.š.  Slike se najlepše vidijo iz letala, tako da sem se odpravil do letališča, se sprehodil med letalskimi prevozniki in vzel najugodnejšega.
Naslednje jutro sem se odpravil na skoraj polurni polet nad slikami, ki so iz zraka še toliko lepše. Vidiš lahko astronavta, pa opico z nenavadnim repom, kondorja, pajka in še nekaj drugih figur.

Arequipa, najlepše perujsko mesto je znano po največji katedrali na južni polobli – La Catedrala, Monasterio Santa Catalena, kjer lahko med drugim vidiš, kako so pred desetletji živele nune, povsem odmaknjeno od javnosti. Vreden obiska je tudi muzej Santuarios Andinos, kjer lahko vidiš zgodovino Indijancev in eno najbolj znanih mumij na svetu Juanito, 12 letno deklico, ki so jo Inki darovali bogovom. Leta 1995 so jo po naključju našli arheologi. Ker je bila zakopana v snegu, je zelo dobro ohranjena. Hranijo jo v muzeju in je 6 mesecev na leto razstavljena.

Iz Arequipa se sem odpravil na 3 dnevni treking v nekdaj najgloblji kanjon na svetu – Canon del Colca. Na treking v kanjon se lahko odpraviš v lastni režiji ali z vodičem. Za 180 solov sem najel vodiča, ki je bil prav zanimiv, kajti njegova  angleščina je bila na pol uporabna, zato je pa bilo druženje z ostalimi popotniki toliko zanimivejše. Prvi dan smo se iz Arequipa do Chivaya odpravili z avtobusom, naprej pa peš. Prvo noč smo prespali na dnu kanjona, ki je še vedno na višini skoraj 2200m. Preživeli smo prijeten večer ob svečah, saj na srečo v kanjonu še nimajo elektrike.
Naslednjo jutro smo se po zajtrku odpravili  do oaze sredi kanjona. Tam je čisto pravi bazen z vodo iz hribov, ki je bila kljub nadmorski višini 2200 metrov prav prijetno topla in je bilo kopanje v bazenu blagodejno za utrujene noge. Naslednjo jutro nas je čakal še najtežji del trekinga – iz dna na vrh. Tako smo se zbudili že ob 2.00 zjutraj, ko je zunaj sijala polna luna.  Ob prihodu na vrh nas je pričakal eden najlepših sončnih vzhodov, tako da so bile v trenutku pozabljene vse muke, ki smo jih imeli z vstajanjem sredi noči. Treking smo končali z ogledom kralja andskega neba – kondorja, ki se nam je prikazal za nekaj trenutkov.

Iz najlepšega perujskega mesta pa do najvišje ležečega plovnega jezera na svetu Titicaca.
Razprostira se na dobrih 8300 km2, kar predstavlja dve tretjini Slovenije in leži med Perujem in Bolivijo. 60% jezera leži na perujski strani, 40% pa na bolivijski.
Puno, mesto tik ob jezeru, je izhodiščna točka za obisk plavajočih otokov, ki so znani po tem, da so narejeni iz trsja.
Prvi dan sem se sprehodil do pomola v upanju, da bom dobil kakšen  poceni prevoz z ladjo do plavajočih otok in nato še do otoka Taquile in Amantani. Cene prevoza brez vstopnine in prenočišča so se gibale okrog 30 solov, tako da sem se odločil vzeti 2 dnevno turo v hotelu, ki so mi jo ponudili za 40 solov, v kar je bil vštet prevoz na otoke, vstopnina, noč pri domačinih na otoku Amantani in prevoz nazaj.
Naslednjo jutro se nas je 15 popotnikov stisnilo na malo ladjico, ki nas je najprej popeljala do plavajočih otokov. Že  na začetku nas je vodič opozoril, da plujemo po jezeru Titi, nato je naredil kratek  premor in nato ka-ka – črko je poudaril. Vsi smo namreč dobro vedeli, kaj pomeni beseda kaka.
Ustavili smo se na enem izmed 32 plavajočih otokov, kjer živijo Indijanci – danes predvsem od turistov, nekoč pa od ribolova. Ti otoki so narejeni iz trsja – totora, ki raste na jezeru. Iz istega trsja so narejeni otoki, hiše in čolni.. Totorina sredica je tudi užitna in bogata s kalcijem in je zelo pomembna za prehrano ljudi, ki poleg rib nimajo pestre izbire hrane.
Debelina otoka je 3m in ga je potrebno vedno obnavljati, ker trsje gnije. Zato ga je potrebno vsakih nekaj tednov obnavljati, odvisno od letnega časa. Med deževno dobo to počno pogosteje. Iz enega otoka se popeljemo na drugega kar s čolnom, ki je narejen iz trsja. Izdelujejo ga tudi po več tednov, odvisno od velikosti. Na otoku lahko kupiš tudi razne spominke, ki jih izdelujejo domačini.
Pot nas je vodila na otok Amantani, kjer smo prespali pri domačinih. Zvečer so posebej za nas pripravili ples. Oblekli so nas v pončo, da je bilo vzdušje še bolj pristno. Za boljšo vzdušje so poskrbeli domači glasbeniki, ob zvoku tradicionalne perujske glasbe.

Tako poteka moje  potepanje po Peruju.

Lp,
Zoran