Na poti po Afriki (Etiopija, Kenija in Tanzanija)

Na strehi Afrike….
25. april 2007

Kilimandžaro. Gora, ki je najvišji vrh Afrike in se daleč naokoli bohoti z belo snežno kapo, je bila moja želja že vse od takrat, ko sem začel načrtovati potovanje po Afriki. Že pred odhodom sem se pozanimal za cene trekingov in izvedel, da stane šestdnevni treking med 1200-1300$, kar se mi je zdelo preveč za študentski žep. Zato sem ga črtal iz seznama želja.
Ponovno upanje mi je vzbudil japonski popotnik v Nairobiju, ki je prišel skozi za dobrih 800$. Od takrat naprej sem ponovno pričel sanjati o tem, da se mi uresniči želja in se povzpnem na 5895 m visok Uhuru Peak.
Ko sem prišel iz safarija, sem se takoj odpravil v agencijo in se pozanimal ali imajo kakšno skupino za treking. Povedali so mi, da ena skupina odpotuje že naslednji dan. Na hitro sva se dogovorila za ceno, ki je bila še vedno zelo visoka, vendar skoraj 80% cene znašata vstopnina in spanje v Nacionalnem parku…

1. dan trekinga; Marangu Gate (1970 m) do Mandara Hut (2700 m)
Zjutraj sem se odpravil iz Arushe do Moshia in naprej do vstopne točke v nacionalni park. Po opravljenih formalnostih sem se podal na pot proti Mandara Hut. Že takoj na začetku poti me je vodič opozoril naj hodim počasi. »Pole pole«, je tako postalo moje prvo pravilo na poti do osvojitve vrha. Prvi dan me je pot peljala skozi vlažen subtropski gozd, kjer sem videl veliko različnih rastlin in živali. Ko sem opazoval pokrajino, je čas minil zelo hitro, tako da sem po dobrih 4 urah in 15 minutah prispel do prvega tabora na višini 2700 m.

2. dan trekinga; Mandara Hut (2700 m) do Marangu Gate (3720 m)
Če sem imel prejšnji dan še težave s tem, da sem hodil počasi, sem danes brez problemov hodil počasi. Po zajtrku sem se odpravil naprej proti Horombo Hut. Gozd je pričel prehajati v nizko podrastje in kar naenkrat se je pred mano odprl pogled na veličastni Kilimandžaro. Ko sem ga prvič pogledal, sem za trenutek občutil v sebi neko negotovost. Kar s strahom in spoštovanjem sem zrl vanj. Tako lep in brez oblakov na nebu se je bohotil pred mano. Spreletel me je srh.
Pokrajina se je zelo hitro spremenila. Podrastje je počasi izginjalo in prehajalo v kamniti teren. Kakor pokrajina, se je tudi vreme začelo zelo hitro spreminjati. Še pred nekaj minutami je bil pogled na njegov vrh jasen, sedaj pa je bil že ves v oblakih in megli. Do Horombo Huta sem prispel nekaj minut pred prvimi dežnimi kapljicami.

3. dan trekinga; Horombo Hut (3720 m). Aklimatizacijski dan.
Noč je bila hladna. Poznala se je nadmorska višina. Zjutraj sem se zbudil že ob pol šestih, ko se je začel delati dan. Kljub temu, da je bilo zelo hladno, sem dolgo stal in zrl v vrh, kamor sem bil namenjen. To je bil do sedaj eden največjih izzivov v mojem življenju.
Ta dan je bil namenjen aklimatizaciji in privajanju telesa na nadmorsko višino. Odpravil sem se na kratek pohod do višine okoli 4100 m. Tam so me ujele prve dežne kapljice, tako da sem se hitro vrnil v tabor. Ob vrnitvi je zunaj že prav pošteno deževalo. Preostali del dneva sem namenil počitku in druženju z znanci.

4. dan trekinga;  Horombo Hut (3720 m) do Kibo Hut (4700 m)
Zbudil sem se, ko se je zunaj delal novi dan. Rdeči oblaki v ozadju so naznanjali, da bo sonce vsak trenutek vzšlo. Za pol ure sem se zavil nazaj v spalno vrečo in zraven vzel oblačila, da sem si jih malo pogrel.
Po zajtrku sem se odpravil proti predzadnjemu taboru na poti proti vrhu. Še zadnje nizko podrastje je izginilo in pred mano sta ostala samo še kamenje in pesek.
Na trenutke sem imel kratke glavobole, ki pa so vedno hitro minili.
Srečal sem tudi nekaj znancev iz prejšnjih dni. Nekaj jih na žalost ni prišlo do vrha. Zaradi slabega počutja so se obrnili in se vrnili. To je samo še podkrepilo moje mnenje, da vsi vendarle ne pridejo na vrh.
Pred nami se je kar naenkrat odprla puščava, zraven pa tudi megla in oblaki, ki so s sabo prinesli dež in prve snežinke, tako da sem oblekel dežni plašč in hlače.
Do Kibu Huta sem prišel nekaj minut pred dežjem. Po kosilu sem poskusil malo zaspati, pa mi ni uspelo.
Pri vseh, s katerimi sem govoril, sta se opazila napetost in nervoza pred osvojitvijo vrha…Cel popoldan je zunaj rahlo naletaval droben sneg.
Po večerji sem poskušal zaspati za nekaj časa, vendar mi spet ni uspelo.
Nekdo v sobi je smrčal, drugi se je premetaval, jaz pa sem vsake pol ure šel na WC. Ko sem šel že ne vem katerič, so se na jasnem nebu pokazale zvezde in luna.

5. dan trekinga; Dan D. Kibo Hut (4700 m) do Gillman”s Point (5681 m) do Uhuru Peak (5895 m) – Kibo Hut (4700 m) – Horombo Hut (3720 m)
Dan sem začel ob 23.00, ko sem vstal iz poležavanja. Od šestih zvečer, ko sem šel spat, nisem spal niti pet minut. Nisem bil edini, kot sem kasneje izvedel. Živci so naredili svoje.
Po hitrem oblačenju in čaju sem se ob 23.45 odpravil na 5 km dolgo pot proti vrhu, od tega je bilo 1195 m višinske razlike.
Prejšnji večer je padal sneg in pot je bila zasnežena. Skupina se je počasi razvlekla, videl sem samo lučke, ki so se vzpenjale proti vrhu. Okoli tretje ure zjutraj je postalo čedalje bolj mrzlo, pa še pihalo je povrhu. Postajal sem vedno bolj utrujen, dihal sem globoko. Takrat mi je v mislih nekajkrat zazvenel tisti stari slovenski rek: gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor…
Malo pred Gillman”s Pointu na višini 5681m se je vulkansko gruševje spremenilo v kamenje, ki je samo še otežilo pohod. Ob 4.38, ko sem prišel  do Gillman”s Pointa sem v sebi začutil neko posebno energijo in moč, ki me je vlekla naprej. Takrat sem šele prvič verjel, da bom prišel tudi do najvišje točke.
Proti Uhuru Peaku je vodila ozka pot, ki je bila vkopana v trdi in drseči sneg. Pihal je mrzel veter, ki je rezal do kosti. Oblekel sem vse, kar sem imel s sabo. Moj sopotnik je počasi omagal, mene pa je naprej vodila posebna evforija. Ponovno sem srečal nekaj znancev, ki so se že vračali nazaj. S posebnim čustvom – ganjeni – smo si čestitali in se objeli.
Ko sem se približeval vrhu, se je na nebu pokazal prvi odtis sončnega vzhoda.
Nekaj metrov pod vrhom so me oblila čustva, začel sem jokati od veselja. V mislih sem imel celotno pot po Afriki, ki je bila veliko težja, kot sem pričakoval, pa vsa doživetja, ki so mi sedaj prišla na plan, ko sem se približeval najvišji točki Afrike in tudi najvišji točki mojega potovanja do sedaj. Bil sem tik pred vrhom gore in hkrati pred vrhom mojega potovanja. Tako sem 11. aprila 2007 ob 6.28 po lokalnem času prišel na vrh Uhuru Peak 5895 m.
Ko sem se dotaknil table, na kateri je zapisana višina gore, sem se zadrl na ves glas in bil najsrečnejši človek na svetu. Malo za menoj sta prispela še Norveški par iz Osla… Vsi skupaj smo se objeli…Na vrhu je sledilo obvezno slikanje pred tablo. Sonce je vzšlo in naredil se je dan. Postalo je tudi topleje. Nekaj minut kasneje je prišel še moj sopotnik.
Kljub višini sem imel posebno moč, da sem kar skakal od veselja.
Ko sem se začel vračati, sem padel v veliko krizo. Pri Gillman”s Pointu smo se ustavili za nekaj minut in postal sem tako šibek in brez moči, da sem se ulegel na kamen in bi najrajši kar tam zaspal. Zavedal sem se – če bom dolgo ležal, lahko postane nevarno. Proti svoji volji sem vstal in začel na prisilo hoditi. Prvih nekaj korakov navzdol je bilo najtežjih. Imel sem mehke noge, na skalah je bil sneg in sem se nekajkrat lovil. Ko sem se vračal nazaj v dolino, sem šele videl, po kako strmem pobočju sem se pred nekaj urami v temi vzpenjal proti vrhu. Še sreča, da tega nisem vedel. Ponekod je bil naklon več kot 45%… Pot nazaj je bila veliko težja, ker sta se poznali utrujenost in nenaspanost…Ko sem se vrnil v Kibo Hut, sem šel najprej za eno uro spat, nato pa sem se odpravil proti Horombo Hut, kjer sem tudi končal ta najbolj naporni dan v Afriki. Zvečer pri večerji je bilo razpoloženje veliko boljše. Vsi veseli in zadovoljni, smo se še dolgo v noč pogovarjali o današnjem dnevu, kajti vsi, ki smo se ta dan odpravili proti vrhu, smo ga tudi osvojili.

6. dan trekinga; Horombo Hut (3700 m) – Marangu Gate (1970 m)
Zjutraj, ko sem se zbudil, sem imel močan glavobol, vendar se sploh nisem obremenjeval. Poznalo se je, da sem se prejšnji dan najprej povzpel za 1200 m potem pa še spustil za 2200 m.
Po zajtrku sem se odpravil proti izhodiščni točki. Pravilo »pole pole« ni bilo več pomembno. Čimprej sem želel v dolino – v Arusho, da se pošteno stuširam.
Nekaj metrov pred Marangu Gate, sem si ogledal še manjši slap. Ko sem ga fotografiral, me je vodič izzval, če se bom okopal v njem. Hitro sem se slekel in skočil v vodo. Kljub temu, da je bila ledeno mrzla, mi je po skoraj tednu dni prijala.
Pri Marangu Gate se je šestdnevni treking srečno končal. Poslovil sem se od novih znancev in se odpravil nazaj proti Arushi.
Že med vožnjo sem z mislimi ležal na plaži rajskega Zanzibarja.

Pozdrav,
Zoran