Na poti po Afriki (Etiopija, Kenija in Tanzanija)

Turist v Tanzaniji
16. april 2007

Karibu…

Tanzanija je nova dežela, ki sem jo obiskal. Slovi po najbolj znanem nacionalnem parku Serengeti, najvišji gori v Afriki – Kilimandžaro in otoku Zanzibar.
Že po vseh predhodnih informacijah, ki sem jih dobil, je tudi ena dražjih dežel za popotnike.

Iz Nairobija sem se odpravil v Arusho, ki je izhodiščno mesto, od koder se lahko odpraviš na izlete v večino parkov. Že prvi dan, ko sem se sprehodil med agencijami, sem kar hitro ugotovil, da bom moral spremeniti načrt potovanja. Zaradi pričetka deževne dobe v Tanzaniji ni veliko popotnikov in turistov, ki bi se odpravljali na safari. Če bi šel sam, so pa cene veliko višje. Gibale bi se okoli 350$ na dan. Potem sem našel agencijo, ki je imela skupino za štiridnevni safari. Jezero Manyara, nacionalni park Serengeti in krater Ngorongoro. Dogovoril sem se za ceno s spanjem v šotoru.
Naslednji dan me je v pisarno poklical direktor agencije in me začel pregovarjati, da naj doplačam 80$ in bom spal v hotelu. Ker sem po srcu in duši še vedno zagrizen popotnik, sem vztrajal, da je šotor zame povsem zadovoljiv. Povedal sem mu, da ne cenim potovanja po tem, kje spim in kaj jem, ampak po tem kaj vidim. Dejal sem tudi, da sem v Etiopiji nekajkrat spal v “hotelu”, v katerem niso imeli ne kopalnice in ne tuša. Pa mi je malo spustil ceno, ampak sem še vedno vztrajal pri svojem. Očitno je kar hitro ugotovil, da me ne bo mogel zlahka pregovoriti, tako da mi je na koncu predlagal, naj doplačam le 20$ in bom namesto v šotoru spal v hotelu.
Prvi dan smo si ogledali nacionalni park Manyara, ki leži ob istoimenskem jezeru. Slonom, zebram in žirafam smo se približali tudi samo na nekaj metrov…
Po celodnevni vožnji po parku smo se odpravili proti hotelu. Ko smo prispeli do njega sem šele videl, da je to čisto pravi hotel, v kakršnem še nikoli v življenju nisem spal. Ob prihodu smo dobili mokro brisačo, da smo si obrisali obraz, postregli so nam tudi osvežujoč sok. Nosači so nam odnesli prtljago v sobo. Še nikoli v življenju se nisem počutil tako neprijetno kot prvi dan v hotelu…
Zvečer, ko sem se odpravil na večerjo, mi je bilo še bolj nerodno, ker sem bil v družbi ljudi, ki so plačali tudi po nekaj 100$ na dan za safari, jaz pa v enakih hlačah kot ves dan na safariju. Še sreča, da ni nihče opazil, da sem si na balkonu sušil oprana oblačila, ki sem si jih kar sam opral na roke v kopalnici…Večerja, samopostrežni bife, pa je bila ob svečkah…

Naslednji dan smo se odpravili proti najbolj znanemu nacionalnemu parku v Afriki – Serengetiju, kjer smo opazovali migracijo gnujev, ki se ravno sedaj, za boljšo pašo, selijo iz vzhodnega dela proti zahodu. Samo nekaj deset metrov od našega jeepa je nekaj kilometrov dolga nepretrgana veriga živali prečkala cesto. Malo nižje pa smo srečali krdelo levov, ki je prežala na to skupino gnujev…

Zadnji dan smo se odpravili še do enega največjih kraterjev na svetu Ngorongoro, ki ga nekateri imenujejo tudi osmo čudo sveta, kjer lahko na dobrih 160 km² vidiš ogromno živali. Med drugim sem videl še zadnjega od velikih petih – belega nosoroga.
Če sem se še prejšnja dva večera počutil v hotelu malo nelagodno, sem bil zadnji večer že prav “ponosen” turist, kajti hotel je postavljen ob vznožju kraterja, tako da sem imel iz sobe zelo lep pogled na celoten krater. Ko smo se naslednji dan odpravili v krater, sem občutil zakaj ga nekateri imenujejo tudi osmo čudo sveta. Najprej zaradi zelo lepe pokrajine, drugič pa zaradi velikega števila živali. Skupina levov je prav veselo pozirala nekaj metrov od našega kombija. Eden je lagodno zadremal, ko se je ulegel v senco kombija…
Tudi zebram in gnujem smo se približali na nekaj metrov, višek vsega pa je bil, ko sem zagledal belega nosoroga. Res smo bili zelo daleč od njega, ampak že to, da sem ga videl, je bila velika sreča! V kraterju jih je namreč samo sedem.
Pred odhodom v Afriko sem velikokrat gledal dokumentarne oddaje National Geographica, ki prikazujejo živali v afriški divjini. Takrat sem dobil občutek, da se živali dobesedno “nastavljajo” kameri in pozirajo pred njo. V resnici je vse drugače in veliko stvari je povezano s srečo oziroma z dolgotrajno in potrpežljivo vožnjo po parku.
Po obisku nacionalnih parkov Masai Mare in Serengetija imam za nekaj časa dovolj divjine in živali. Pred mano je večji izziv. Najvišja gora v Afriki, imenovana tudi streha Afrike. Kilimandžaro…

Lep pozdrav iz Tanzanije,
Zoran