Na poti po Afriki (Etiopija, Kenija in Tanzanija)

Na žalost nisem videl nosoroga…, Kenija
3. april 2007

»Jumbo my friend« je pozdrav, ki me spremlja že vse od takrat, ko sem na severu prestopil mejo z Etiopijo in prispel v Kenijo.
 
Pot po Keniji se je pričela s šestnajsturno vožnjo na tovornjaku. Sedel sem v kabini, na moji strani je bilo razbito okno, zato je prav pošteno pihalo, poleg tega pa je bila cesta tako slaba, da celo noč nisem zatisnil oči. Ne pomnim, če me je že kdaj tako premetavalo. Med vožnjo smo imeli šest policijskih kontrol. Vsakič sem moral pokazati potni list. Kaj naj rečem glede policistov – pokvarjeni so. Vsak želi nekaj malega. Na treh kontrolah je bilo vse v redu s papirji za tovor, ki so ga prevažali, na četrti pa ne. Po skoraj enournem pogajanju, šoferju ni preostalo drugega kot da je plačal malo več kot 10$. In ti so pristali – kje drugje  kot v policistovem žepu. »Fucking corruption«, mi je rekel šofer in v isti sapi dodal: »Ampak zdaj je veliko boljše. Prejšnja vlada je bila še bolj pokvarjena!«
Ob petih zjutraj -  po šestnajsturni vožnji – sem prispel do mesta Isiolo, od koder pelje avtobus do Nairobija. Vožnja naj bi trajala štiri ure, ker pa nam je kar trikrat počila cev za dovod goriva, je vožnja trajala celih šest ur.
 
Prvi stik z “Nairobbery”, kot imenujejo Nairobi, je bil kar malo zastrašujoč, predvsem zaradi vseh opozoril in nevarnosti, ki sem jih slišal od popotnikov. Ko sem prispel v center Nairobija in se nastanil v hotelu ter se po treh dneh prav pošteno stuširal, sem se odpravil na kratek ogled mesta. Občutil sem pravo olajšanje. Občutek sem imel, da sem prišel v državo, ki je v razvoju štirideset let pred Etiopijo. Velike stolpnice, polno različnih trgovin, na ulici veliko ljudi in gost promet. To je bilo tisto, kar sem po mesecu dni Etiopije najbolj potreboval. Bil sem spet med ljudmi. V hotelu je bilo polno sorodnih duš z raznoraznimi dogodivščinami…
 
Moja naslednja postaja je bil najbolj znan nacionalni park v Keniji -Masai Mara, kamor sem se v družbi treh sopotnikov odpravil v upanju, da bom videl »velikih pet«: leva, slona, leoparda, bivola in nosoroga.
Že prvi večer smo imeli srečo, kajti videli smo leoparda in geparda, ki sta se prav ležerno pretegovala, samo nekaj metrov od nas in največjega med vsemi živalmi: slona.
Naslednji večer smo opazovali krdelo levov, ki so se samo nekaj metrov od nas gostili z večerjo, okoli njih pa je bilo petnajst kombijev, za katere se sploh niso zmenili. Zadnji dan sem videl še četrtega med njimi, bivola. Občudoval sem skupino nekaj sto bivolov, ki so prišli iz druge strani hriba na pašo.
Na žalost v Masai Mari nisem videl nosoroga.
 
Iz Masai Mare pa me je pot vodila za osem dni na sever, proti najbolj odročnim krajem, kjer živijo plemena Samburo, Rendille, El-molo, katerih je le še nekaj sto in Turkana.
Pot smo nadaljevali skozi nacionalni park Samburo. Tam smo se nekajkrat približali skupini slonov na razdaljo manj kot pet metrov. Tukaj sem se šele dodobra zavedal, kakšni orjaki so to. Vodič nam je omenil, da so se zadnja leta zelo razmnožili in so začeli delati veliko škodo v parku, predvsem na drevesih…
Obiskali smo vas plemena Samburo. Ko sem iz gole radovednosti vprašal vodiča, koliko stane žena, mi je rekel da deset krav, v isti sapi pa še dodal, da poznajo že tudi »kredit«, kar pomeni, da takoj daš tri krave, v naslednjih letih pa še ostalih sedem. Žena je zadolžena za izgradnjo skupnega doma in vzgojo otrok, moški pa za živino. Še vedno se lahko moški poročijo z več ženskami, največ s tremi, samo poglavar vasi ima lahko štiri žene, pač odvisno od njegovega finančnega oz. kravjega stanja…
 
Jezero Turkana, drugo največje alkalno jezero na svetu, je bil glavni cilj te osemdnevne avanture z Gametrackersovo ekipo. Ti so namreč edini, ki vozijo v te kraje. Največji problem te ture so zelo slabe in uničene ceste.
Kljub temu, da smo imel LandCrusovo Toyoto na štiri pogone, smo tudi mi nekajkrat obstali in se odkopavali…
Tam na severu, sredi ničesar, pri več kot 35 stopinjah v senci, se je pred našimi očmi prikazalo jezero Turkana,, ki slovi, tako pravijo, po največjih krokodilih v Afriki.
V okolici jezera žive ljudstvo Turkan, Rendilla in El-molo, katere smo tudi obiskali.
Večina teh ljudi živi še vedno v »hucih«- to so slamnate hiše. Ukvarjajo se z lovljenjem rib, ki jih posušijo in prodajo ter z živinorejo, kajti na tem področju zaradi vročine in kamnitih tal ne raste skoraj nič. Eden od njih mi je hotel prodati skoraj pol metra dolgo posušeno krokodiljo kožo za 15 $.
Spanje v slamnatih bungalovih tik ob jezeru, kjer nimajo elektrike je bilo tudi posebno doživetje. Sploh, ko je bilo ponoči več kot 25 stopinj, na nebu pa milijon zvezd. Ne pomnim, kdaj sem užival v takšnem miru in tišini, kot tukaj ob jezeru.
Po dveh dneh »uživanja« pri več kot 35 stopinjah nas je čakala še dvodnevna vožnja nazaj v Nairobi. Ponovno v civilizaciji in pri internetu….
 
Hakuna Matata – Don´t worry, be happy!
Zoran