Na poti po Afriki (Etiopija, Kenija in Tanzanija)

Pot po Etiopiji se počasi končuje…
17. marec 2007

Tale dolina Omo pa mi je dala misliti. Včeraj, ko smo končali s turo, sem se vprašal, kakšen je sploh smisel potovanja? Zakaj še potujem?
 
Vse skupaj se je začelo na jugu Etiopije, v mestu Arba Minch, kjer sem začel petdnevno turo. V družbi Danke in dveh Poljakov sem se odpravil na raziskovanje najbolj odročnih delov Etiopije, kjer je bil bog radodaren s plemeni, ki so za nas še vedno nekaj posebnega. Medplemenske vojne za živali in vodo so tam nekaj povsem vsakdanjega. Domačinke se še vedno naokoli sprehajajo napol gole. Z kozjo kožo si zakrivajo samo najbolj intimne dele telesa.
 
Že po nekaj kilometrih vožnje smo se prestavili za nekaj desetletij nazaj. Cesta, po kateri smo se vozili je bila še v gradnji. Delavci, ki gradijo cesto delajo večino ročno. Prenašajo in polagajo kamenje, mešajo malto…
 
Pozno popoldan, po celodnevni vožnji, smo prispeli v mesto Jinka.
Naslednji dan smo se odpeljali obiskati najbolj nenavadne med vsemi plemeni, ki domujejo v dolini Omo- Mursije. Znani so po velikih diskih, ki jih ženske nosijo v spodnji ustnici. Narejeni so iz gline in merijo tudi  15 cm in več v premeru.
Da se odpravljamo k »nevarnim« ljudem, nam je bilo jasno, ko je nekaj kilometrov pred vasjo na sprednji sedež prisedel oborožen vojak. Mursiji so znani tudi kot nasilni ljudje.
Ob prihodu v vas se je začela okoli nas zgrinjati gruča ljudi. Ženske so imel v ustnici glinaste diske, nekatere med njimi so si v lase dodale razne okraske, kot so kravji rogovi in podobne nenavadne stvari. Že prej so nas opozorili, da je potrebno za fotografiranje plačati 2 Birra. Vendar nisem pričakoval takšnega sprejema, kot smo ga bili deležni. Ljudje so se kar sami ponujali za fotografiranje. Ko sem prvič pritisnil na fotoaparat: »Two birr, drugič: » Four birr«… in tako naprej. V dobri urici, nisem videl popolnoma nič drugega kot ljudi okoli mene, ki so hoteli, da jih slikam…
 
Tako sem bil na koncu prav jezen nase, da sem dojemal njihovo življenje skozi objektiv fotoaparata. Če bi prišel k njim brez te naprave, bi bilo drugače. Sprehodil bi se po vasici, izvedel kaj o njihovem življenju, navadah. Ampak verjetno se jim ne bi zdel zanimiv, ker lahko samo s poziranjem fotografom zaslužijo nekaj denarja.
Da pa znajo biti nasilni, sem doživel popoldan, ko smo obiskali sejemski dan v Jinki. Med sprehajanjem po tržnici sem opazil skupino Mursijev. Šel sem do njih. Ko so videli, da imam fotoaparat okoli vratu, sem tudi jaz postal njim zanimiv. Z »glavnim« med njimi sem se dogovoril za slikanje. Na začetku sva dorekla koliko bom plačal. Strinjal se je. Ko sem naredil dve fotografiji je zahteval več od dogovorjenega. Na začetku nisem hotel plačati, ker je bilo okoli mene nekaj ljudi, ki so slišali za koliko Birrov sva se dogovorila. Nato je postal možakar nasilen do ljudi, ki so bili na moji strani, tako da sem rajši plačal nekaj Birrov več, se obrnil in ga prav pošteno nekam poslal.
 
Veliko bolj zanimiv je bil sejemski dan v mestu Turni, kjer živijo ljudje iz plemena Hameri, ki so živinorejci. Vsaka družina ima okoli 100 do 150 krav in tudi po 100 in več koz in nekaj ovc. Ko sem voznika vprašal koliko je vredna ena krava mi pove da 1000 Birrov, kalašnikov pa 2000 Birrov.
Že dan prej smo se opravili v malo vasico. Ko smo hodili v vas, smo srečevali ljudi, ki so kar sami prišli do nas, pozdravili s »selam, selam alejkum«, kar je njihov pozdrav in v prevodu pomeni mir, mir s teboj. Takoj po pozdravu pa je sledil stavek: «Foto, one Birr!«. Vsak, ki smo ga srečali, je želel, da ga fotografiram. Ko sem rekel, da nimam denarja, jim nisem bil več zanimiv. Enako je bilo v vasi. Ljudje so me sami povabili naj prisedem k njim in jih fotografiram…
Ravno nad tem sem najbolj razočaran. Na vseh prejšnjih poteh nisem doživel podobnih stvari. Predvsem v Aziji so ljudje poskusili dobiti nekaj drobiža. Vendar niso bili tako vztrajni kot tukaj. Otroci so bili veseli že bombonov, medtem ko so tukaj zadovoljni samo z denarjem… V vsako vas v katero smo prišli, se je okoli nas začela zgrinjati gruča otrok in starejših ljudi. Vsi so ponujali fotografiranje za denar. Ko sem jim ponudil bombone, so se kar namrščili in obrnili stran…
 
Tako sem bil včeraj ob koncu ture povsem zmeden. Na eni strani jezen sam nase, po drugi pa jezen nad vsemi temi ljudmi.
Po prespani noči sem začel razmišljati malo drugače. Pa saj smo jih mi naredili takšne. Saj mi pridemo k njim, ne oni k nam. Če bi nekdo prišel v mojo vas, tudi ne bi bil vesel, da bi v mene buljil skozi neko čudno napravo…
 
Danes sem si prvič vzel dan počitka. Počel sem stvari, ki jih drugače doma nikoli ne počnem. Pranje oblačil na roke. Pa daleč od tega, da ne bi bilo tukaj dovolj pralnic, kjer ti operejo in zlikajo oblačila. V teh stvareh na potovanju prav uživam. Nalijem vodo v umivalnik vzamem pest ali dve pralnega praška, včasih kar s šamponom in oblačila drgnem… nato jih ožamem in dam na sonce, kjer se posušijo…
 
Tura po Etiopiji se počasi končuje. Tu bom ostal še dan ali dva, da si malo odpočijem in naberem moči za novo deželo in novo avanturo… Kenija prihajam!!
 
Pozdrav