Na poti po Afriki (Etiopija, Kenija in Tanzanija)

Ogled malih vasic in samostana…
10. marec 2007

Pozdravljeni!

Po dveh dneh, ki sem jih preživel na avtobusu, sem končno spet v civilizaciji. Tuš in mehka postelja sta že luksuz…

Nazadnje sem se vam oglasil iz Aksuma na severu.
Naslednji dan sem se v družbi dveh Angležev odpravil na ogled Debre Damo, najpomembnejšega verskega centra v Etiopiji. Do tja ne pelje noben javni prevoz, tako da smo za pot najeli avto. Cesta je bila nikakršna. Za dobrih 90 km smo porabili več kot 3 ure. Vozil sem se po različnih cestah po svetu, a tako slabih še nisem videl.
Samostan, ki leži na planoti, so zgradili v 10. stoletju. Ker na planoto ne vodi nobena pot, lahko prideš do samostana samo tako, da splezaš po vrvi, ki je dolga 18m. Skoraj prepričan sem, da je bila pot veliko daljša. Vsaj zame. Kljub temu, da te varujejo z varovalno vrvjo, me tako strah še ni bilo. Angleža sta se še nekaj ur zatem smejala na moj račun, kako prestrašen in bled sem priplezal na vrh.

Ogledali smo si majhno vasico in samostan, kjer živi 80 menihov. Samo moški. Njihove žene živijo spodaj v vasi. Na vrhu smo plačali vstopnino in še posebej varovanje z varovalno vrvjo. Ko smo se želeli vrniti, se je eden izmed fantov odločil, da je sedaj on naš vodič in da moramo še njemu plačati 10 Birrov za spust po vrvi iz planote. Na srečo nas je potem varoval vodič, ki je bil z nami na tem izletu in se je končalo brez dodatnih plačil. Takšni so Afričani. Povsod iščejo zaslužek.

Iz Aksuma sem se odpravil na dvodnevno vožnjo z avtobusom in jeepom do Lalibele, kjer stojijo angelske cerkve, ki so izklesane v skalah. Najlepša je cerkev svetega Jurija, ki je izklesana v 15 metrov globoki jami, tako da je vrh cerkve v višini tal…
Poleg cerkva so v vasi najbolj zanimivi otroci, ki na vsak način želijo zaslužiti kakšen Birr. Ko sem se sprehajal po vasici še nikoli nisem imel toliko “kolegov” kot ravno v Lalibeli. Seveda so bili ti moji novi kolegi študentje, ki so potrebovali denar za učbenike in zvezke. Podobnih študentov sem v Etiopiji srečal že na stotine. Res pa je, da sem spoznal tudi prijazne ljudi, ki so me povabili, da se jim pridružiš pri kosilu in jedi njihove vsakdanje jedi indžare. To je velika palačinka, ki je narejena iz etiopijskega žita imenovanega tef in vode, ki ju zmešajo, pustijo 3 dni, nato pa spečejo samo na eni strani. Nanjo nato naložijo razno zelenjavo in omake…

Iz Lalibela pa nazaj v Addis, kamor sem prispel včeraj po dveh dneh vožnje po povsem uničeni cesti. Ker sem prispel zelo pozno, so bili vsi hoteli že zasedeni. Na koncu sem dobil sobo v bordelu, kar sem ugotovil šele, ko sem se odpravil spat….

Tako poteka moje potovanje po Etiopiji.
Jutri se odpravljam na jug, proti dolini Omo.

Zoran