Na poti po Afriki (Etiopija, Kenija in Tanzanija)

Po treh tednih od srečne vrnitve…
18. maj 2007

Živijo

Dobre tri tedne je od srečne vrnitve s črne celine, z mislili pa sem še vedno tam, daleč v Afriki, tik pod vrhom Kilimandžara.
S trekinga sem se vrnil dodobra utrujen. Dan D, ki sem ga pričel ob enajstih zvečer, se je zavlekel še daleč v naslednji večer. Takrat sem imel v mislih rajski otok Zanzibar, kjer bi se dodobra odpočil od napornega potovanja. Pa ni šlo. Po treh dneh slabega in deževna vremena, sem si rekel, da se tega več ne grem, ter se odpravil s prvim nočnim trajektom do Dar Es Salaama in se nato še ves dan vozil z avtobusom v Mombaso in zatem isto noč nadaljeval pot z avtobusom do Nairobija.
Če me je pred dobrim mesecem dni, ko sem ga prvič obiskal, povsem očaral, je bil sedaj samo mesto, kot vsa ostala mesta, kjer sem pač moral ostati še nekaj dni.
Obiskal sem agencijo in prestavil povratek v Slovenijo za nekaj dni. Bil sem povsem na dnu in brez volje do novega odkrivanja. Aprila se je namreč začela deževna doba. Lahko rečem, da sem imel drugače veliko sreče z vremenom. V Serengetiju je med vožnjo začelo deževati za nekaj minut, na Kilimandžaru je deževalo četrti dan, preostale dni pa sem imel lepo vreme.
Ko sem se odpravljal iz Arushe  proti Zanzibaru, me je celo pot spremljal dež. Upal sem, da bo vsaj na otoku lepo vreme, da si bom lahko napolnil baterije za zadnji teden v Keniji.
Po treh dneh sem povsem obupal. Na poti nisem več užival. Vsak dan je bilo samo še slabše. Začelo me je dajati domotožje, vedno bolj sem pogrešal Sandro. Nisem več videl smisla vztrajati na poti, kjer ne uživam.

Tako sem prestavil polet na prvi možni termin povratka, do takrat pa ostal še nekaj dni v Nairobiju. V tem času nisem počel nič posebnega. Spanje, hrana in internet…

Že večer pred odhodom sem se odpravil na letališče in tam počakal do naslednjega jutra, ko sem imel ob petih polet proti Kairu in nato naprej proti Evropi.
Iz Muncha proti Sloveniji sem se odpravil na štop, kot se za zagrizenega popotnika spodobi. Iz letališča sem kar nekaj časa štopal, da sem prišel do prve stranske ceste in nato na avtocesto proti Salzburgu.
Na meji med Avstrijo in Nemčijo sem iskal srečo na bencinski črpalki. Upal sem, da se bo ustavil kakšen avto s slovensko tablico. V dobrih dveh urah čakanja, sem srečal dva slovenska avtomobila. Eden ni imel prostora, drugi je imel otroka, tako da sem se počasi že sprijaznil, da bom še drugo noč preživel v spalni vreči.
Okoli enajste ure se je pripeljal manjši tovornjak z mariborsko registracijo. Hitro sem pristopil k vozniku in ga vprašal, če ima kaj prostora. Rešila me je čepica mojega sponzorja, kajti voznik je bil v sorodu z lastnikom podjetja Merot. Ko sem se usedel v tovornjak, je bilo mojega potovanja tudi konec. Imel sem prevoz do Slovenije in doma…

Sedaj, ko sem že nekaj časa doma in sem začel »urejati« spomine in doživetja, lahko rečem, da je bila Afrika moje najbolj naporno potovanje doslej. Slabe ceste, ljudje, ki večinoma vidijo samo to, kako bodo na lahek in hiter način zaslužili denar. V Afriki za vsakega belca mislijo, da je premožen. Če si lahko prišel na potovanje po Afriki, potem imaš verjetno veliko denarja. Otroci in tudi starejši od tebe pričakujejo, da jim boš kar tako dal sladkarije, pisala ali pa denar. »Give me« je bila namreč beseda, ki me je spremljala na vsakem koraku. Velikokrat sem se razjezil in jim povedal, da pač nisem dobrodelna organizacija.
Veliko ljudi je kazalo roke na lačna usta medtem, ko sem v Afriki videl toliko rodovitne zemlje, kot še nikjer drugje. Samo malo bi bilo potrebno prijeti za orodje, pa Afričani ne bi bili lačni.
Mogoče sem res krivičen, da tako govorim o njih. Ampak takšni so moji občutki.

Potem je tukaj še kupovanje raznih stvari, kot so na primer avtobusne karte, ko ti kot belcu postavijo nekajkratno ceno, da te že s tem takoj odvrnejo. V takih primerih sem se samo obrnil in odšel, pa kljub temu, da se je trgovec drl za menoj, naj postavim svojo ceno. Ko mi nekdo postavi nekajkratno ceno, se nisem pripravljen pogajati z njim. Velikokrat jih nisem razumel. V njih sem videl tiste »požrešne volkove«, ki niso zadovoljni z malim. Hoteli so vse, velikokrat pa ostali brez vsega. V Etiopiji smo štirje prišli v hotel in bi tudi ostali v njem, če bi nam spustili ceno za 1$. Ne, rajši so imeli štiri sobe prazne, kot da bi belcu znižali ceno za 1$.
Potem je še tu korupcija. Ko te v Keniji ustavi policist, ti bo vedno našel nekaj, zaradi česa ti bo lahko napisal kazen. Voznika je enkrat povabil v »pisarno«, da sta na samem poračunala. Vsak pač hoče del pogače za sebe.
Afrika te ne pusti ravnodušnega. Saj ne bom rekel, da drugod ni požrešnosti, korupcije in ljudi, ki želijo na račun popotnikov in turistov zaslužiti denar, ampak na vseh prejšnjih potovanjih to ni bilo tako očitno.
Večina ljudi, ki sliši besedo Afrika, pomisli, da je ta celina zelo revna in da je zaradi svoje nerazvitosti zelo poceni. Daleč od tega. To je bilo sedaj moje najdražje potovanje. Največ nanesejo safariji in trekingi. Vstopnine se vsako leto podražijo za 100%. Samo vstop v krater Ngorongoro stane 100$ na dan. Čez leto ali dve ne boš več srečal popotnikov, ampak samo še turiste, ki bodo pripravljeni plačati za nekajdnevni safari po nekaj 100$ na dan…

Kot sem že omenil je na safariju vse povezano s srečo. V enem dnevu lahko vidiš veliko živali ali pa nobene. Tudi po uro dolgo smo se vozili, da bi srečali kakšno žival, pa nismo nobene, potem se ti pa kar naenkrat, samo nekaj metrov od tebe, prikaže krdelo levov, ki jih obkrožajo kombiji s turisti, oni pa se sploh ne vznemirjajo s tem. Nekateri celo izkoristijo senco kombija.

Koristna stvar, ki sem se jo naučil od Afrike in Afričanov:  »Hakuna matata«. Don`t worry, be happy – ne skrbi, bodi vesel.
Življenje je prelepo, da bi se obremenjeval z nepotrebnimi stvarmi.

Jumbo!
Zoran