Mali in Burkina Faso

Pozdravljeni!

Nekaj vtisov iz mojega zadnjega potovanje po podsaharski Afriki. Res je bilo nekaj posebnega. Že sama beseda Afrika v meni zbudi čut za avanturo – kar je potovanje tudi bilo.

Na skoraj mesec dni dolgi poti po Mali-ju in Burkini Faso se mi je pripetilo en kup zanimivih dogodivščin in doživetij. Od izgubljene prtljage, do “mrhovinarjev”, ki ti že od letališke stavbe naprej hodijo za petami in te preprečujejo, da ne moreš sam potovati po deželi, ker je “prenevarno” in da te bodo v vsakem kraju poskušali okoli prenesti. O kakšni nevarnosti ne bi govoril, res pa je, da povsod kamor prideš, veliko ljudi v tebi vidi samo € in $. Pa naj bo to prvi večer, ko sem hodil iz pisarne v pisarno, da bi prijavil izgubljeno prtljago ali nekaj dni kasneje, ko sem ob enih zjutraj, po celodnevni vožnji, prispel v Djenne… Ne izbirajo ure in trenutka, gledajo samo, da bi od tebe čim prej izvlekli denar… Če pa slučajno podležeš njihovi vztrajnosti, se ti slabo piše, ker nikoli res ne veš, kaj boš dobil za ta denar. Takrat pa lahko postane potovanje prava nočna mora.

Če odmislim “mrhovinarje”, katerih značilnost je, da niso ravno najboljši pri pogajanju in na začetku privolijo v turo za dogovorjen denar, na koncu pa želijo od tebe veliko več, je potovanje zelo preprosto in enostavno.
Mali je dežela v katero sem se zaljubil že ob prvem stiku, kljub izgubljeni prtljagi. Spominjam se prvega sprehoda po glavnem mestu Bamaku, ki je v bistvu ena sama ogromna živopisana tržnica, kjer se je čas ustavil že pred desetletji… Ko zapustiš glavno mesto, potem spoznaš, da se je v ostalih delih te ogromne dežele čas ustavil že pred stoletji… Djenne z največjo blatno mošejo na svetu in ponedeljkovim tržnim dnevom je stvar, ki jih v Maliju ne smeš izpustiti. Potem je tu Mopti, ki ga imenujejo tudi Malijske Benetke. Veliko transportno križišče ob reki Niger. Pa dolga plovba do Timbuktuja, ki je dom Tuaregov-ljudstva, ki se podaja na dolge karavane poti čez Saharo. Tukaj je še dežela Dogonov. Ljudstva, ki se je naselilo pod 150 km klifom ob Bandiagari, kamor so se preselili pred stoletji, ko se bežali pred pokristjanjevanjem. Še danes živijo svojo tradicionalno življenje…

Burkina Faso je ena najrevnejših dežel na svetu, vendar, ko sem potoval po njej, tega skoraj nisem občutil. Ceste so veliko boljše, hiše zidane, domačini pa bolj prijazni in manj vsiljivi kot v Maliju. Povsem na severovzhodu dežele v vasici Gorom-Gorom obiščem še en zanimiv market. Menda je najbolj živo pisani v Zahodni Afriki po mnenju Lonely Planeta. Če obiščeš pred tem že market v Djenneju se s tem ne moreš strinjati. Jugozahod Burkine je povsem drugačen od severovzhoda. Če je severovzhod suh in napol puščavski, ta del Burkine kar kipi od življenja. Zeleni gozdovi in nasadi sladkornega trsa dajo temu delu svoj pečat…

Potovanje sem končal tam, kjer sem ga pred dobrim mesecem dni pričel, v Bamaku. S sopotnico sva že oddala prtljago, ko nama uslužbenec pri prijavi pove, da sta bording pass-a samo do Pariza. Ker je polet med Parizom in Trstom odpovedan, se moreva oglasiti v pisarni Air Franca, kjer se bomo dogovorili za rešitev problema. Uslužbenka za pultom nama ponudi nadomestni let preko Rima do Trsta. Saj bi ga vzela, če ne bi priletela v Trst šele v poznih večernih urah. Za šalo jo povprašam za let do Ljubljane. Še na list papirja sem ji moral napisati ime našega letališča. Uslužbenka dolgo tipka in nič ne reče. S sopotnico se nekajkrat spogledava in molčiva. Nato pa končno položi pred naju bording pass-a do Ljubljane. Še pritoževala se nisva, ker sva videla, da bova doma uro prej, kot če bi letela do Trsta.

Potovanje po Afriki je res nekaj posebnega. Če sem se na začetku potovanja z določenimi stvarmi obremenjeval in jih poskušal razumeti oz. za njih najti rešitev, se mi po mesecu dni v Afriki te stvari niso več zdele tako pomembne. Enostavno prepustiti se moraš njihovemu načinu razmišljanja in jih poskušaš take tudi razumeti, ne da bi iskal odgovore na postavljena vprašanja.

Enostavno si rečeš Hakuna Matata – Don´t worry, be happy!