JV Azija (Tajska, Laos in Kambodža)

Azija3 – Izgubljen nekje na severu Laosa
16. marec 2005

Pozdravljeni!

Ob zadnjem javljanju sem bil še v Bangkoku, od koder sem se z nočnim vlakom podal proti tajsko-laoški meji. To je bilo tudi prvič na poti, da sem se dobro naspal.
Še isti dan sem prečkal mejo z Laosom pri mestu Vientiane, ki je glavno mesto Laosa.
V Vientianeu sem si ogledal nekaj glavnih znamenitosti – kraljeve templje Haw Pha Kaew, Pha That Luang, veliko stupo, ki je tudi najpomembnejši laoški nacionalni spomenik.
Večina templjev je zelo bogato okrašenih in živahnih barv.
Večere sem preživel v malih restavracijah, ki ležijo ob reki Mekong in užival v zelo okusni azijski kulinariki. Bogata je z zelenjavo, rižem in riževimi rezanci, pripravljenimi na tisoč in en način.
Iz Vientiane sem se odpravil naprej v Vang Vieng, ki je znan po številnih jamah v okolici, dolge so le nekaj metrov in za naše razmere bolj puste.
Vožnja proti Luang Prabangu je bila zelo zanimiva. Pot vodi skozi male obcestne vasice, kjer sem videl številne varnostnike, saj so na tej cesti uporniki  pred leti ustavili avtobus, pobili vse potnike, avtobus pa sežgali. Zato smo imeli na avtobusu vedno oboroženega varnostnika, ki je skrbel za varnost na poti.
Mesto Luang Prabangu je zaščiteno od Unesco in je znano po številnih templjih. Na žalost pa je že povsem turistično in popotniško naravnano. V vsaki restavraciji imajo TV, kjer predvajajo piratske filme. V baru imajo karaoke show  in podobne zabave zahodnega sveta. Sam sem bil nad mestom zelo razočaran. Prenočišča pod 5$ sploh ne dobiš, za vstop v večino templjev pa moraš plačati vstopnino. Na vsakem koraku vidiš ogromno turistov in popotnikov.
Ker sem bil nad mestom razočaran, sem se naslednji dan odpravil še bolj severno, in sicer z nočnim avtobusom v Luang Nam Tha. Vožnja je bila prava katastrofa. Cesta je še v gradnji, avtobus je bil star 20 let ali pa več, sedeži trdi, tako da celo noč nisem zatisnil oči. Vse muke so bile pozabljene, ko sem prišel v Luang Nam Tha, to je malo večja vasica na severu, kjer sem srečal le nekaj popotnikov.
Že prvi dan sem si sposodil kolo in se odpeljal proti severu, kjer sem naletel na nekaj zelo lepih vasic. Otroci te že od daleč pozdravljajo z mahanjem in besedo »sabaidi«, kar pomeni zdravo.
Prišel sem do malih slapov, kjer sem spoznal domačine, ki so me povabili na piknik. Ta dan so praznovali dan žena. Skupaj z njimi sem jedel na ognju pečene ribe ter zlepljen riž, ki smo ga zavijali v svežo zelenjavo in pomakali v pikantno omako. Ko sem poslovil od novih znancev, sem zavil po mali potki, ki je vodila v hribe. Po dobri uri hoje pri 35 stopinjah C sem naletel na nekaj samotnih hišic, kjer ljudje živijo še povsem odmaknjeno in na tradicionalen način.
Naslednji dan sem raziskoval še južni del te vasice, kjer sem upal, da bom prišel do kakšne manjše plemenske vasice. Te mi na žalost ni uspelo najti, so me pa vaščani v naslednji vasi povabili na zabavo. Na žalost nihče ni govoril angleško, da bi izvedel, kaj praznujejo. Starejši možakar me je povabil k mizi mi ponudil hrano in pijačo. Nazdravila sva z riževim žganjem. Če bi odklonil, bi jih užalil. Ko sem se želel posloviti od novega prijatelja, so me povabili še k naslednji mizi. Tudi pri njih sem moral spiti enega kratkega… to bi se potem lahko ponavljalo v nedogled, tako da sem se na hitro poslovil, usedel na kolo in odpeljal.
Tretji dan bivanja v Luang Nam Tha-nu sem si vzel malo kolesarskega počitka in poskušal srečo s avtoštopom. Po uri vožnje z domačini sem prišel do vasice, kjer so me znova zelo lepo sprejeli. Povabili so me v hišo, ponudili pijačo in cigarete.  Domačini v Laosu imajo res lep odnos do tujcev. Imajo malo, a ti to z veseljem ponudijo. Seveda se je okoli mene zbrala gruča otrok, ki so bili zelo veseli bombonov. V vasi sem spoznal domačina, starega 24 let, ki je zelo dobro govoril angleško. Sem se je priženil iz 150 km oddaljenega vasice, ki leži v bližini meje z Burmo.
Skupaj z njim se na malem skuterju vrnem v Luang Nam Tha. Med vožnjo mi omeni, da gre jutri obiskat domače v svojo vas. Povabi me, če grem z njim. Sprejel sem povabilo in naslednji jutro sva se odpeljala z motornim kolesom na skoraj 150km dolgo pot.  Vožnja je bila vse prej kot užitek, ker je bila cesta tako slaba, da sva za dobrih 50km neasfaltirane poti porabila skoraj dve uri in pol.
Spal sem v njegovem domu na tleh, kjer nimajo elektrike, zvečer sva se šla umivat v reko… Tam pa je bilo zbrane že pol vasi, kajti v hišah nimajo kopalnic…
Naslednje jutro sva se peš odpravila nekam v hrib, obiskala sva plemensko vas Gue. Tukaj živijo ljudje še povsem odrezani od sveta. Nimajo niti elektrike niti vode. Večina otrok ne hodi v šolo. Otroci živijo zelo skromno, a izžarevajo zadovoljstvo.
V teh vaseh, kjer so stoletja pridelovali opij in je bil to njihov glavni vir zaslužka, se počasi odpovedujejo tradicionalnemu načinu življenja. Tudi tu so me povabili v hišo in mi ponudili čaj.

Iz severa sem potovanje nadaljeval na vzhod v provinco Xieng Khuang kjer leži Phonsavan, znan po kamnitih vrčih (Plain of Jars), ki so stari preko 2500 let in še dandanes točno ne vedo, v kakšne namene so jih uporabljali. Provinca Xieng Khuang pa ni znana samo po kamnitih vrčih, ampak tudi po tem, da je ena najbolj opustošenih pokrajin v Laosu. Posledice vietnamske vojne so vidne še danes. V letih med 1960-1970, ko je v sosednjem Vietnamu potekala ena največja katastrofa tistega časa- Vietnamska vojna, so Američani na to območje odvrgli ogromno bomb. Posledice so vidne še danes.
Velik del ozemlja je posajen z minskimi polji, čistili jih bodo še najmanj 80 let. Laos je ena NAJBOLJ BOMBANDIRANIH DEŽEL MED VIETNAMSKO VOJNO.

Nekaj besed o hrani.
Glavna azijska hrana je riž, ki ga pripravijo na tisoč in en način, skupaj z mesom in zelenjavo. Najbolj mi je ostal v spominu zlepljen riž, ki ga trgaš iz velike kepe, zviješ skupaj z razno zelenjavo, pomočiš v omako in poješ. Na avtobusnih postajah oziroma v improviziranih obcestnih restavracijah imaš pestro izbiro hrane. Od juh z riževimi rezanci, na žaru pečeno meso, do svežega sadja in francoskega kruha. Laos je namreč nekdanja francoska kolonija. Veliko stvari še vedno uvažajo iz Francije in je za navadnega Laočana predraga. Božanska je tudi laoška kava in francoski kruh. V Luang Nam Tha-nu sem se najprej ustavil v pekarni, kjer sem si privoščil ogromno skodelico kave in pecivo, samo za 150 sit.
To je nekaj vtisov iz mojega potepanja po severnem delu Laosa.

Zoran