Indija in Nepal

Nepal – demonstracije, treking in vožnja s kolesom
20. maj 2006

Iz Varanasija do meje z Nepalom sem potreboval  dan vožnje z avtobusom. Na nepalski strani sem prespal in se naslednjo jutro odpravil proti  Katmanduju. Že po nekaj kilometrih vožnje smo imeli prvo vojaško kontrolo. Nato so se še nekajkrat ponovile. Pri vsaki kontrolni točki so se naredile več kilometrske kolone, čakali smo tudi 2 uri in več. Na prvi kontroli je bilo kar malo zastrašujoče, ko sem videl vso tisto vojsko, ki je v bojni opremi, iz zamaskiranih stolpov pa vidiš konico avtomatske puške. Zaradi vseh teh kontrol se je vožnja do prestolnice zelo zavlekla.
V Katmanduju sem se nastanil v popotniškem getu Thamel, kjer je vzdušje sproščujoče in bolj mirno kot v Indiji. Tukaj je tudi veliko poceni prenočiš, kamor se nastani večina popotnikov in alpinistov in je zato vzdušje povsem zahodnjaško – od restavracij, nočnih lokalov, do trgovin z alpinistično opremo, kjer lahko kupiš vse, kar potrebuješ za treking v Himalajo.
Po dveh napornih dneh, ki sem jih preživel na avtobusu, sem potreboval malo počitka in razvad s hrano, še posebej sem užival v slastnih pekarskih dobrotah, ki jih je v  Thamelu na pretek. Na vsakem koraku najdeš pekarno, kjer imajo svežo pecivo, ki se mu nisem mogel upreti. Počutil sem se kot na drugem planetu. Na ulicah je zelo mirno, nihče ti ne vsiljuje stvari, ni rikš, ki bi ti sledile…
Prve dni v Katmanduju sem izkoristil za ogled znamenitosti mesta. Ogledal sem si  Trg palač-Durbar Square ter nekdanjo kraljevo palačo, pa Swayambhunath, ki je najpomembnejši  spomenik  v Nepalu.

V Katmanduju na vsakem koraku najdeš turistične agencije, ki ponujajo trekinge, rafting in razne druge izlete, zaradi katerih se večina popotnikov poda v Nepal.
Ker nisem pristaš organiziranih tour, sem se z avtobusom odpravil proti Pokhari, ki je izhodiščno mesto za odhod na treking v pogorje Anapurne.
Prvi dan sem se odpravil na lov za informacijami o trekingu in kupil še nekaj opreme. Zimsko bundo, svetilko in dve palici za pomoč pri hoji, pa dovoljenje za treking – zanj sem odštel 2000 NPR.

Pokhara je izhodišče treh zelo priljubljenih trekingov na območju Anapurne. Najdaljši je Anapurna circuit, pri katerem potrebuješ dobre 3 tedne da obkrožiš celotno pogorje. Drugi priljubljen treking je Jomson, ki je v bistvu zadnji del Anapurna circuit in te popelje proti Tibetu. Za njega potrebuješ 8-9 dni, tretji pa je Annapurna Sanctuary Trek in te popelje vse do baznega tabora Anapurne. Zanj potrebuješ 10-12 dni -  odvisno od tvoje fizične sposobnosti in želje po raziskovanju okolice.

Odločil sem za bazni tabor Anapurne, imenovan tudi ABC (Annapurna  Base Camp).
Iz Pokhare sem se odpeljal do Nayapula, kjer se treking prične. Tu sem si oprtal svoj nahrbtnik in odpravil na pot. Že po nekaj korakih s težkim nahrbtnikom, sem ugotovil, da bo pot veliko bolj naporna kot bi bila, če bi najel nosača!
Po dobri uri hoje sem spoznal dva Angleža, ki sta bila namenjena proti Jomsonu. Imeli smo srečanje z Maoisti, ki so se zavzemali za preoblikovanje nepalske ustave v komunistično republiko. Leta 1996 je nepalska komunistična partija začela protidržavno vojno v nepalskih hribih. Želijo novo vlado, kjer bodo oni na oblasti. Iz prestola želijo odstraniti sedanjega kralja.
Sedanji kralj je dal pred leti pobit celotno družino prejšnjega kralja, ki je bil njegov brat. Tako je prišel do prestola. Pod seboj ima celotno vojsko, proti njemu pa je vse ljudstvo in komunistično nastrojeni Maoisti.

Maoisti pobirajo “davek” oziroma takso od popotnikov, ki se odpravljajo na treking v pogorje Anapurne. Ta znaša 100 NPR na dan, za kar sem dobil tudi potrdilo, kjer je na sredini pisalo moje ime, v desnem zgornjem kotu pa obrazi Maoa, Lenina, Stalina, Marxa in Engelsa. Na začetku sem se poskusil izogniti plačilu, vendar sem hitro spoznal, da se jim ne bom mogel izogniti. Plačal sem tistih nekaj 100 NPR in dobil potrdilo, kar me je obvarovalo pred nadaljnjim plačilom.
Pot proti baznemu taboru Anapurne te vodi skozi male vasice, kjer imajo domačini prenočišča, ki jih oddajajo popotnikom v najem. Tako sem velikokrat posedel z njimi v kuhinji, kjer so mi na odprtem ognju pripravili obrok. Pogovor je nanesel tudi na trenutne politične razmere v Nepalu. Vsi so bili enotnega mnenja, da je za to kriv zdajšnji kralj, ki je že nekajkrat razpustil parlament in prevzel vodenje države. Nihče mi ni omenil kakšne slabe izkušnje z Maoisti.

Tretji dan sem se navsezgodaj podal na Poon Hill, od koder se odpira  zelo lep pogled na masiv Anapurne in sosednjega Dhaulagiria, ki nam je bolj znan po uspehu alpinista Tomaža Humarja.

Na poti do baznega tabora sem govoril z domačini, ki zaradi zdajšnjih razmer v Nepalu najbolj trpijo. Vsi so omenjali, da je zelo malo turistov, da prodajo zelo malo spominkov in da se bodo zaradi tega odpravili predčasno domov.
Na poti pa nisem srečeval samo domačinov ampak tudi druge popotnike. Še posebej sem si zapomnil dva  Francoza. Spoznal sem ju 5. dan, ko sem prespal v  Himalaja hotelu. To je bila zadnja noč pred vrhom. Ob večerih se je v jedilnicah zbirala pisana druščina popotnikov in domačinov. Na ta način sem spoznal tudi ta dva Francoza – Jean Clauda in Xaviera, s katerima smo se zelo dobro ujeli.

Iz Himalaja hotela na višini 2900m sem se odpravil takoj po zajtrku, kajti pred mano je bil najtežji in najbolj nevaren del. Še v popoldanskem času, pred najmočnejšim soncem, sem po nasvetih domačinov moral prečkati območje, ki je nevarno zaradi plazov. Zadnji del poti sem hodil po dolini ob reki, ki jo obdajajo zasneženi vrhovi 6. in 7. tisočakov.
Pri Machhapuchhare Base Campu (MBC) na višini 3720 m se je  pogled razprostiral proti sveti gori Machhapuchhare. Je še eden redkih vrhov, ki ni bil osvojen. Na drugi strani pa se je pa pred mano bohotil 7 tisočak Anapurna jug in Anapurna I. Prav fascinantno je pogledati proti tem mogočnim vrhovom. Zdaj so mi bili na dosegu roke…
Pri MBC sem si nabral novih moči z obilno porcijo testenin, kajti do mojega cilja je bila še dobra ura hoje. Ko sem se odpravljal na zadnji del poti, se je vreme zelo hitro spremenilo. Tu sem nekajkrat  doživel hitre spremembe vremena.
Tako sem zadnji del poti od MBC proti ABC hodil v megli in sem samo upal, da grem po pravi poti. Po skoraj uri hoje sem prišel do najvišje točke trekinga na 4130 m, kjer je ABC. Tukaj sta me že čakala francoska prijatelja in mi čestitala za uspeh. Bil sem ponosen nase. Doslej namreč nisem imel večjih pohodniških izkušenj – razen lanskoletnega pohoda po inkovski poti proti Machu Picchuju. Veselje je bilo toliko večje, ker sem zmogel brez pomoči drugih. Na vrh sem prišel z oprtano prtljago – težko skoraj 25 kg. Nosil sem velik popotniški nahrbtnik in manjšega, v katerem sem imel shranjeno fotografsko opremo.

Noč na 4130 je bila precej hlada in nemirna, saj sem zaradi nadmorske višine spal bolj slabo.  A je bilo naslednjo jutro vse pozabljeno. Sončni vzhod sem pričakal pod 7. tisočaki. Kljub zelo mrzlemu jutru, sem dolgo časa vztrajal in jih občudoval. Najraje bi kar ostal…
Vendar je bila pot do Pokhare  še dolga. Zato sem se po zajtrku odpravil nazaj. Vrnitev je bila veliko težja kot vzpon, kajti vsakih nekaj korakov sem se ustavil, se obrnil in občudoval bele gmote pred mano…
Med vračanjem me je doletela informacija, da je v Nepalu vsesplošna stavka in da bo najverjetneje trajala še nekaj dni. Zaradi tega se nisem obremenjeval, vendar se je na koncu izkazalo, da sem moral zaradi stavke spremenit načrt potovanja po Nepalu.
Iz doline so prihajale nove informacije o stavki, vendar nihče ni vedel, kdaj se bo končala. Tako  sem moral  peš do Pokhare, kjer se je moj 11-dnevni treking tudi končal. Prve dni mi je počitek dobro del. Na internetu sem lahko prebral, da po celem Nepalu potekajo demonstracije, v katerih je bilo nekaj ljudi mrtvih, še več pa poškodovanih. Ko sem se sprehodil po Pokhari sem na ulici srečal veliko vojakov. Ceste so bile poškodovane, na vsakem koraku pa posledice nasilnih demonstracij.
Ker nisem vedel, kdaj bo stavke konec – čez nekaj dni  pa sem imel polet iz New Delhija proti domu – sem se moral prebiti iz Pokhare. Namesto, da bi kupil letalsko vozovnico do Indije, sem kupil novo kolo in se odpeljal proti Indiji. A je bil nakup kolesa vse prej kot enostaven. Zaradi stavke je bila večina trgovin zaprtih. Tako sem porabil en dan, da sem našel odprte trgovine s kolesi, kjer sem kupil kolo in nekaj dodatne opreme. Še danes ne morem pozabit prodajalca, kako se mu je smejalo, ko je tisti dan prodal kar štiri nova kolesa in naredil posel meseca…
 
Naslednjo jutro sem se navsezgodaj poslovil od novih prijateljev in se podal na skoraj 200km pot v neznano. Najprej sem na kolesu vzpostavljal ravnotežje – na zadnjem prtljažniku sem namreč imel veliki nahrbtnik. Vozil sem po prazni cesti, srečeval domačine, se na vsakih nekaj kilometrov oskrbel z vodo v obcestnih vodnjakih in si nabiral novih moči. Po celodnevni vožnji sem začel iskati mesto za nočitev.
Med fotografiranjem sončnega zahoda je k meni pritekla skupina otrok, ki je igrala kriket – tako priljubljeno igro v Indiji in Nepalu. Vprašam za prvi hotel, ko me najpogumnejši fant iz skupine brez obotavljanja povabi v svoj dom. Tako sem spoznal njegovo mamo, ki se je strinjala, da prenočim pri njih.  Večina otrok na vasi je govorila zelo lepo angleščino, ki se jo učijo v šoli. Moj novi znance je imel komaj 13 let, pa je bila njegova angleščina zelo dobra.
Njegova najbolj zanimiva igra je bila vožnja s kolesom. Večerjali smo dalbat. Njihovo tradicionalno jed, ki je sestavljena iz kuhanega riža, zelenjave in nekaj podobnega juhi. Moj obisk pri novih prijateljih se je iz ene podaljšal v dve noči. Pri njih sem se počuti zelo prijetno. Z otroci smo gledali televizijo, igrali igrice na televiziji, se šli skupaj kopat v reko, ki je bila nekaj 100 metrov oddaljena od hiše. Njegova mama me je sprejela za svojega otroka, na to sem bil še posebej ponosen pri večerji, ko mi je dala dvojno porcijo riža in zelenjave.
Na žalost sem bil vezan na datum poleta. S težkim srcem sem se posloviti od novih prijateljev. Zahvalil sem se jim za prijaznost, jim podaril nekaj denarja, zatem pa sem se odpravil proti Indiji. Drugi dan sem prevozil več kot 100 km in prispel do Lumbinija – meditacijskega središča ob indijski meji, kjer sem kolo prodal francoski popotnici. Nakup novega kolesa se mi je delno obrestoval, saj sem ga prodal za 43$. Kar težko sem se poslovil od njega, saj sem z njim prekolesaril skoraj 200km in doživel nepozabne izkušnje.
V Lumbiniju sem ostal dan, nato pa z rikšo do indijske meje, od tam pa z vlakom proti glavnem mestu New Delhiju.
V krajšem sprehodu sem si ogledal stari del mesta, za kaj več pa nisem imel časa.

Iz New Delhija sem poletel proti Dunaju. Od tam pa sem se proti domu odpravil kar na avtoštop. Po dvournem čakanju sem dobil prevoz iz letališča na drugo stran Dunaja, od tam pa je vse skupaj potekalo hitro. Ustavila sta mi dva Avstrijca, ki sta bila namenjena v Trst. Pripeljala sta me do Tepanja, od tam pa je le streljaj do mojega doma.

Poti je bilo konec!

Slovenija me je pričakala odeta v zelenje. Po eni strani sem bil žalosten, da je poti konec, po drugi pa zelo vesel, da bom po dveh poletjih, ki sem jih preživel v Združenih državah, to  poletje znova preživel doma. Prepričan pa sem, da bom med drugim hitro začel kovati načrte za naslednje potovanje…O tem, kam se bom odpravil in kdaj, pa vas zagotovo obvestim!

Pozdrav iz Slovenije,
Zoran