Indija in Nepal

Indija Koromandija
27. marec 2006
 

Pozdrav iz Indije Koromandije!
 
Dobra dva meseca sta minila od vrnitve iz Peruja in Bolivije in spet sem pripravil popotniški nahrbtnik, kajti pred mano je bilo že novo potovanje. Že drugič sem se odpravil v Azijo – tokrat v  Indijo in Nepal.
   
Pot se je začela malo drugače kot običajno, saj sem imel polet iz Dunaja, do tja pa sem se odpravil kar z vlakom.
Iz zasneženega Maribora sem se opravil dan prej, kajti naslednjo jutro sem že imel polet proti Moskvi. Tako sem noč preživel na dunajskem letališču.
Na dunajski železniški postaji sem obujal spomine na moje popotniške začetke, ko sem se pred skoraj 6 leti odpravil z vlakom na Češko. To je bilo takrat, ko so znanci zmajevali z glavo, ko sem omenil, da se sam odpravljam na to pot. Vse se je srečno končalo, če odmislim taksista v Pragi, ki mi je za nekaj kilometrov vožnje zaračunal 20 nemških mark. 
 
Gospodarska prestolnica Indije, 16 milijonski Bombaj, me je pričakala s 25 stopinjami in to že ob 6. uri zjutraj.
Kljub utrujenosti in neprespani noči, me je vožnja iz letališča do popotniškega »geta« Colaba, dodobra predramila, saj takšnega prometnega kaosa še nisem doživel. Na prvi pogled je prav zastrašujoč. Vsi vozijo drug ob drugem, hupajo in izsiljujejo, tako da sem večji del poti prestrašeno mižal.
 
Ob prvem sprehodu po mestu sem doživel kruto realnost Indije, ki me pa ni kaj preveč ganila, navkljub vsem beračem in umazaniji, ki jih srečuješ na vsakem koraku.
Naslednji dan sem se odpravil v Bollywood, ki je poimenovan  po bolj znanem Hollywoodu. Tu posnamejo več filmov  kot v Hollywoodu. Statiste – igralce iščejo kar na ulici.
Naslednji dan so me pobrali pred hotelom in me z malim avtobusom v družbi ostalih novopečenih igralcev odpeljali proti enemu od neštetih studiov. Vožnja z avtobusom se je predčasno končala, saj smo imeli prometno nesrečo. Nad viaduktom je voznik izgubil oblast nad vozilom in se zaletel v, pred nami, stoječega taksista. Na srečo se je razen zvite pločevine vse končalo srečno. Tako sem se poslej na vsako pot odpravil s kančkom nezaupanja v voznika. Pot smo nadaljevali z vlakom. Ko smo prispeli do studia, smo se oblekli v elegantne obleke, nato smo za nekaj kadrov v filmu porabili ves dan. Povrh vsega so nam plačali še 500Rs, kar je dobrih 12$. Vse lepo in prav, če zunaj ne bi  pripekalo – bilo je kar 35 stopinj C, mi pa v  srajci in plašču. Tukaj sem spoznal, da v vlogi igralca nisem tako dober kot v vlogi popotnika, ki mu je vseeno, če se nekaj dni ne okopa, spi  v najcenejših hostlih in je hrano skupaj z domačini.
 
Iz Bombaja me je pot vodila na sever – v zvezno državo Rajasthan. Tam sem obiskal Udaipur, Jodhpur, ki slovi tudi kot modro mesto. Večina hiš je pobarvano v modro, ki je nekoč pomenila dom brahmana, pripadnika najvišje kaste, danes pa so to barvo prevzele tudi ostale kaste. Mesto pa ne slovi samo po modri barvi, ampak tudi po trdnjavi Meherangarh in  po 10 km dolgem obzidju starega jedra mesta. To slovi po 7-ih vratih, vsaka vrata pa so posvečena eni od vojaških zmag.
Jaisalmer imenujejo tudi zlato mesto. Tam sem se odpravil na kamelji safari.
V družbi s še tremi popotniki smo se 3 dni in 2 noči na kameljih hrbtih prebijali skozi male vasice, spali na peščenih sipinah, jedli hrano, ki so jo pripravljali naši kamelji vodiči. V improvizirani kuhinji so pripravljali zelo okusno hrano, ki je bila zeloooo pikantna, kar je za indijske razmere povsem normalno. Na jedilnem listu so bili vsak dan zelenjava in čapatiji, različne vrste kruha v obliki palačinke.  Dalij, čapati kamela safari… pa je bila vsakodnevna pesem našega vodiča, ki nas je vedno spravil v dobro voljo. Najzanimivejši del obroka je bilo pomivanje posode, ki je bilo prepuščeno najmlajšemu od treh vodičev na safariju. Ker v puščavi ni vode na pretek, za »pomivanje« uporabijo kar mivko. Posodo je umil s peskom, obrisal pa jo je kar v svojo obleko.
V Indiji sem se zaljubil v čapatije. Zelo okusni so. Pripravijo testo: moka, voda in sol, vse skupaj zamesijo v testo, oblikujejo palačinko in spečejo na ognju.
 
Iz Jaisalmera pa v Bikaner, kjer je  svetovno znani podganji tempelj. Ko sem se sprehajal po tem templju, sem lahko opazoval na stotine podgan, ki se brez strahu sprehajajo, pijejo mleko in se igrajo.
 
V Pushkaru  sem doživel festival barov – Holi in tehno party.
Praznik barov Holi, ki ga  praznujejo Hindujci ob koncu zime, je eden največjih hindujskih paznikov. Praznujejo ga pred polno luno v mesecu marcu in tako odganjajo zimo in pozdravijo pomlad.
Jutranji  sprehod po mestu je bil prav srhljiv. Mesto je bilo povsem prazno, trgovine zaprte. To je za indijske razmere nekaj povsem nenavadnega. Po ulicah se je sprehajalo nekaj otrok in se polivalo z vodo ter obmetavalo z barvnim praškom. Takrat je nekdo pritekel za mano in mi za vrat zlil barvo. Skoraj sem znorel, ker sem ravno fotografiral in mi je polil tudi fotoaparat. Na srečo sem ga hitro obrisal in se ni poškodoval. Takrat sem se šele dodobra zavedel, zakaj se vsi skrivajo v hišah. Nekdo me je opozoril, da je bolje, da pospravim fotoaparat na varno, kajti to je šele začetek celodnevnega norenja in veseljačenja. Opremo sem odnesel na varno v hostel. Ob vrnitvi  je bila ulica že polna veseljakov. Ko so me najbolj goreči veseljaki opazili, so bili v trenutku pri meni in me vse povprek polivali in obmetavali z barvo ter me polivali z barvno vodo. V trenutku sem bil zeleno-rumeno-rdeče barve. Ker je Pushkar znan tudi kot popotniško mesto, se je festival nadaljeval s tehno glasbo -  folk je plesal, norel in se obmetava z barvami. Ko se je zabava razživela do vrhunca, so začeli drug z drugega trgati oblačila in jih metati naokoli. Sam sem bil zelo šokiran, ko sem vse to doživljal sredi Indije, ki je znana kot hindujska država, kjer si še veliko žensk zakriva obraz…
Toda tudi Indija ni več to, kar je bila nekoč. To je bila ena najlepših izkušenj v Indiji…
Popoldan, ko se je zabava končala, so začeli počasi čistiti ulice, trgovine so se postopoma odpirale in iz hotelov so začeli prihajati tudi tisti, ki so se prej skrivali po sobah in si niso upali na ulice. Takoj si jih ločil od tistih, ki so se zabavali na festivalu….še nekaj dni po festivalu sem namreč imel na sebi barvo.

Pot sem nadaljeval proti Agri, ki je znano po plači ljubezni Taj Mahal. Ukaz za gradnjo je dal Shah Jahan, ko mu je umrla druga žena Mumtaz Mahal. To mu je zlomilo srce in ga tako prizadelo, da je čez noč osivel. Grobnico je gradilo več kot 20.000 ljudi. Gradnja pa je stala več kot 3 milijone rupijev – to je približno 70 milionov $.

Khajuraho, mesto do katerega sem porabil več kot dan vožnje z vlakom in busom, slovi po Kamasutrinih templjih, ki so jih zgradili med leti 950 in 1050. Takrat je vladala dinastija Chandal.
Narejeni so v indro-arjanski arhitekturi z dekorativnimi elementi, ki prikazujejo indijsko življenje pred stoletji. Na templjih lahko vidiš različne erotične figure, za katere še danes ne vedno, zakaj so jih sploh naredili.
Obstajajo dve teoriji. Nekateri menijo, da so neke vrste »priročnik« za otroke brahmane, ki so živeli v templju, drugi pa so prepričani, da figure templje branijo pred strelami, ki jih povzroča bog dežja Indra!

Najbolj sveto mesto na svetu, ob še bolj sveti reki Ganges, je bila moja zadnja postaja  na poti proti  Nepalu. 

Varanasi, ki je samo po sebi zelo umazano mesto, je na meni pustilo globok vtis. Pred odhodom v Indijo sem bil namreč mnenja, da se me Indija ne bo dotaknila. A me ni pustila  ravnodušnega. Vsa ta beda Indije, ki jo lahko opazuješ na ulici, ko mnogi brskajo po smeteh in prebirajo odpadke…Da ne omenjam vsiljivih uličnih prodajalcev. Če nisi vsaj malo pogajalsko nastrojen, ne boš prišel nikamor ali pa boš vse plačeval po nekajkratni ceni…
Ja, v Indiji sem tudi nekajkrat povsem brez slabe vesti zatajil svojo lastno državo. Vsak pogovor se začne Which country ali pa Where are you from… Tako sem prvih nekaj dni vsem zelo vneto razlagal, kje je Slovenija. Da je to v Evropi, da je EX-Jugoslavija, pa katere so naše sosednje dežele. Ponekod tudi z vsaj malo uspeha, vendar, ko moreš to ponavljat 5, 10 ali pa 15 krat na dan, bi se mi že po nekaj dneh zmešalo, kajti večina ljudi te na ulici ogovori kar z besedo Which country? Tako sem v takšnih primerih postal kar Pakistanec. No, no you are not from Pakistan. Yes, I¨m from Pakistan, tako so se vsaj pogovori hitro končali… Pa do vseh rikšarjev oz. tuk-tukerjev, ki ti za vožnjo nekaj 100 m zaračunajo nekajkratno vsoto.
Dan ob najbolj sveti reki se začne z jutranjim umivanjem v reki, ki je zelo umazana. Indijci verjamejo, da je reka sveta, zato pijejo njeno vodo. Samo nekaj 10 metrov stran so krematorijska vrata oz. ghats,  kjer sežigajo trupla na obrežju reke. Za njihove razmere je to zelo drago. To si lahko privoščijo samo najbogatejši sloji prebivalstva. Cene so različne, gibljejo pa se od 100-150$. Sežig opravijo pred svojci.  Sežig opravijo pred svojci. Običajno so pri sežigu prisotni samo moški, ženske so doma in žalujejo v hiši.                                                                                                             

Nikoli pa ne sežgejo mrtvih otrok, nosečih žensk in tistih ljudi, ki jih piči oz. ugrizne kobra. Te s čolnom odpeljejo na sredino reke, obtežijo s kamnom in vržejo v reko.
Po koncu sežiga počistijo pepel in ga vržejo v reko, vsi prisotni pri sežigu pa se gredo umit v reko…Na obrežju reke pa otroci igrajo kriker, nekateri pomivajo posodo…

Vonj Indije me je dodobra izčrpal, tako se že veselim odhoda proti Nepalu…

To je nekaj utrinkov iz poti po Indiji Koromandiji…
Čas je, da se odpravim še v alpinistično meko sveta Nepal.

Lep pozdrav,
Zora