ZDA 2007 (Na poti po ZDA...)
14. januar 2008

Obljubljena dežela, ki premore velika in znana mesta, kot so New York, Las Vegas, San Francisco, LA, so mesta o katerih sanja marsikdo. So svetovne metropole, ki štejejo nekaj milijonov ljudi, različnih barv, kultur in jezikov. So tudi mesta, kjer stojijo nekaj 100 metrski nebotičniki, ki segajo visoko pod nebo, in so tudi mesta, kjer spoznaš tako bogataše kot berače. Nit med njimi je zelo tanka.  

Poleg mest pa Amerika premore tudi številne nacionalne parke, ki so pravi naravni biseri. Že od prvega poletja sem sanjal o tem, da bi lahko videl gejzir v Yellowstonu, ogromne sekvoje ali pa veliki Kanjon v Arizoni. Poti so me pa vedno vodile nekam drugam. Pred leti me je, takrat še povsem neizkušenega in zelenega, pot vodila po Vzhodni obali ZDA v Washington DC in naprej do Floride.

Naslednje leto sem potoval z avtobusom iz Denverja do LA. Med drugim sem se ustavil v Salt Lake Cityu, Las Vegasu, San Franciscu in LA. Takrat sem se zavedal, da brez svojega avtomobila nikoli ne bom prišel do parkov.

Tokrat sva bila dva in že pred odhodom na pot sva si zadala cilj, da se po delu odpraviva na pot po Divjem zahodu. Dnevi v kampu so minevali in midva sva se počasi pripravljala na avanturo.

Pri starih znancih
Dudley in Malia sta že moja stara znanca izpred let. Spoznali smo se, ko sem delal v Camp Billingsu. Že takrat sta me povabila, da naj ju obiščem v Denverju, kjer živita. Naslednje leto, ko sem potoval z avtobusom, sem pri njiju preživel tri dni (več o tem si lahko preberete v ZDA 2005).

Dudley je še vedno isti stari Dudley, star nekaj čez 60 let, vendar jih prav lepo skriva. Mogoče zato, ker preživlja več časa na potovanjih, kot doma. Nekoč je počel to službeno, danes je razpet med Vermontom, kjer ljubiteljsko preživi poletje v otroškem kampu, in Havaji, kjer živijo Malijini starši. Enkrat do dvakrat na leto pa jo mahne nekam proti Aziji ali Afriki za nekaj tednov. Čas ko je doma, izkoristi za krajše trekinge v Skalnem gorovju. Človek poln energije!

Že ko sva si pisala po mailu, mi je sporočil, da sedaj živita v novem stanovanju. Čudovito stanovanje! Prišel naju je iskat na letališče. Med vožnjo domov ga iz radovednosti vprašam, če se vidi kaj z Mačekom, poljskim znancem, ki sem ga pred leti spoznal ravno pri Dudleyu, ko je bil s svojo družino na večerji. Dudley me pogleda, se na rahlo nasmeji in reče, da pride danes na večerjo. Kakšno naključje. Po dveh letih sem se ponovno srečal z njim.

Na poti proti zahodu
Že navsezgodaj naslednji dan naju je Dudley odpeljal proti letališču, kjer sva tudi prevzela avto. Dobila sva Ford Focus, ki je tako postal v naslednjem mesecu najin dom in glavno prevozno sredstvo. Kar na hitro sva preložila prtljago, se poslovila od Dudleya, in že sva bila na poti proti Utah.

Moab je bil najin prvi cilj na poti. Že v trdi temi sva prispela v mesto in prenočila v kampu ob cesti. Sandra se je lotila kuhanja, jaz pa postavljanja šotora.

Naslednje jutro sva se odpravila na ogled nacionalnega parka Arches, kjer je največje število naravnih obokov na svetu, vključno z znamenitim Delicate Archom, ki krasi tudi avtomobilske tablice v Utah. Da prideš do njega je potrebno premagati dobre 3 km dolgo pot, ki je ob vročini, ki je bila v septembru še vedno zelo močna, zelo naporna. Ko sva prišla do njega, pa sva bila navdušena. Trud se je izplačal. 

Kar na hitro sva ugotovila, da so razdalje zelo velike. Četrti dan, ko sva prispela do Yellowstona, se nama je na števcu avtomobila obrnilo prvih 1000 milj (1600km).

Yellowstone je eden najbolj znanih nacionalnih parkov in hkrati prvi park v ZDA, ki že od leta 1872 privablja turiste iz celega sveta. Park, ki je velik 8953 km2, se razprostira kar v tri zvezne države. Večji del ga leži v Wyomingu, na severu prestopi mejo še v Montano, na zahodu pa v Idaho. Po svetu slovi predvsem po gejzirjih, ki na minuto točno bruhajo vročo vodo in paro iz svojega žrela. Izbruh lahko določijo do minute natančno in sila lahko vrže vodo tudi do 50 metrov visoko.

Zgodovina sega več kot 2 milijardi let nazaj, ko je ob vulkanskem izbruhu začelo nastajati to območje. Na začetku nisva načrtovala obiska parka zaradi velike oddaljenosti od ostalih. Kljub dolgi vožnji je vreden ogleda. Čudovita jutra, veličastni pogledi na gejzirje vroče vode, pisane bazene, na stotine bizonov, ki prečkajo cesto samo meter od avtomobila in jih imaš dobesedno na dosegu rok, pa vsi losi, ki se pasejo samo korak od tebe in druge živali... Vse to te ne pusti razočaranega. Največjo težavo so nama predstavljale mrzle noči. Temperatura se je spustila tudi do 0 stopinj. Vsa polna novih doživetij, dodobra izmučena od vožnje, sva park po treh dneh zapustila. V dneh odkrivanja Yellowstona sva dodala števcu več kot 500 km.

Na poti proti Bryce nacionalnem parku sva se za dan ustavila v Salt Lake Cityu, ki se ga Slovenci najbolj spominjamo po osvojeni bronasti medalji na Zimskih olimpijskih igrah leta 2002. Naši fantje so jo osvojili v ekipni tekmi. Mesto najbolj zaznamuje Mormonska verska skupnost. Fasciniral me je ogled Conferenc Centra, kjer se lahko pohvalijo z največjim verskim prostorom na svetu, ki sprejme dobrih 22000 ljudi.

Bryce Canyon park, kjer so imeli bogovi še poseben smisel za oblikovanje. Skale palčkov, ki dajejo parku posebno oblike in čare...  Pred igralniško meko, sva se za dan ustavila tudi v Zion NP.

Viva Las Vegas...
Bil je vroč pozno poletni dan, ko sva se vozila po pusti puščavi juga Arizone proti Nevadi. Dolga in suha puščava, ki naju je obdajala ne daje občutja, da se bo čez nekaj kilometrov pred nama pokazala igralniška meka Las Vegas. Od leta 1931, ko so legalizirali igralništvo, na leto privabi tudi do 40 milijonov obiskovalcev. Na sredi tako »surovega ničesar« je zraslo mesto, ki nikoli ne spi. Kar naenkrat se ti kot privid v daljavi pojavijo prvi obrisi visokih nebotičnikov, kljub temu, da je napis ob cesti kazal, da je do mesta še dobrih 30 km. Cesta počasi preide iz dvopasovnice v štiri in pet pasovnico, ki pelje naravnost v mesto. Zavijeva na desno in že sva v središču mesta, na najbolj znani ulici Las Vegas Blvd. Tu se na dobrih 5 kilometrih na levi in desni strani ceste bohotijo dih jemajoče stavbe in hoteli kot so Luxor, Monte Carlo, Paris, Hilton, New York-New York, Mirage in drugi. Tukaj 24 ur na dan potekajo razni šovi od pevskih, do čarovniških in iluzionarskih trikov, ki popestrijo igralniški utrip, ter pritegnejo na tisoče turistov. V mestu sva bila samo nekaj dni po aretaciji O.J. Simpsona, ki so ga aretirali v hotelu, kjer sva bivala tudi midva. Kot se za Američane spodobi so mu v vseh časopisih in poročilih namenili veliko prostora.

Dolina smrti
Tako kot sva bila vesela Las Vegasa sva se ga tudi hitro naveličala in ga že po treh dneh zapustila. Odpravila sva se proti Dolini smrti. Že samo ime pove vse. Slovi kot najnižja točka  na zahodni polobli, 86 m pod morsko gladino, in najvišji izmerjeni temperaturi, 57 stopinj C, ki so jo izmerili leta 1913. Ime je dobila zaradi številnih smrtnih žrtev. Veliko ljudi, ki so jo poskusili prečkati med mrzličnim iskanjem zlata leta 1849, je umrlo. Z 13.760 kvadratnih kilometrih površine je Dolina smrti največji nacionalni park v ZDA zunaj Aljaske. Zaradi gorovja Panamint na zahodu v dolini ne pade več kot 50 mm dežja na leto.

Kamp v dolini je bil napol prazen in je dajal poseben srhljiv občutek samote in nemoči. Po prespani noči so naju že navsezgodaj prebudili ptičji trki, ki so brskali po ostankih najinih smeti, zavitih v plastično vrečko. En dan je bil povsem dovolj za dolino, tako da sva se po ogledu najnižje točke odpravila naprej proti Sequoa NP.

Bližnje srečanje s kosmatincem
Če je bila Dolina smrti nekaj zelo neprijaznega, je bila Sequoa NP pravo nasprotje. Leži na višini med 1500 in 2500 m nad morjem. Tukaj rastejo ene  največjih sekvoj na svetu, rekord pa podira t.i. General Sherman tree (12 m v premeru), ki je star med 2300-2700 let, visok 83.8 m in ima v spodnjem delu obseg 31,3 m. Zanimivo pa je, da še vedno  raste…  Vreme v parku je bilo ravno ta dan zelo slabo. Začelo se je z dežjem, končalo pa z močnim sneženjem, ki nama ni dajal želje po tem, da bi noč prespala v šotoru. Cene prenočišč so bile pa tako visoke, da nama ni preostalo drugega kot da se odpraviva naprej proti naslednjemu parku, enemu najlepših v ZDA ,Yosemitih.

Yosemite, ki se poleg lepe pokrajine in neštetih slapov lahko pohvali tudi z dvema strah zbujajočima stenama El Capitan in Half Dome, je največji izziv vseh plezalcev. Ko sem samo stal pod to več kot kilometer visoko navpično granitno steno me je preletel srh. Ko pogledaš navzgor, ne opaziš nič razen navpične granitne stene. Ko pa pogledaš malo bolje, lahko vidiš nekaj drobnih pikic, ki se zelo počasi premikajo. Da plezalci prepležejo celotno steno porabijo nekaj dni. Midva se nisva odločila za naskok v steno, ampak za nekaj krajših pohodov, ki jih je v parku na pretek. Park se lahko pohvali tudi z enim najvišjih slapov na svetu, ki pada več kot 720 metrov v dolino, vendar je bil ravno v času najinega obiska, to je konec septembra,  skoraj suh.  Yosemite je znan tudi po živalih, ki živijo v njem. V kampu imaš poseben zaboj, kamor moreš shranit hrano in kozmetiko iz avta. Pripetilo se je že, da so kosmatinci vdirali v avtomobile, kjer so ljudje puščali hrano. Ko sva se odpravila na kratek pohod do jezera, sva na poti srečevala veliko veveric, ki te prav prosijo za grižljaj hrane. Ko sva hodila po poti proti jezeru, opazovala okolico in se pogovarjala, sva se kar na enkrat iz oči v oči spogledala s kosmatincem-pravim rjavim odraslim medvedom. Drug drugega smo bili tako presenečeni, da smo za sekundo samo obstali. Sandra se je obrnila in brez besed odkorakala nazaj, jaz pa sem nemo obstal.  Nekaj dolgih trenutkov sva se spogledovala, nato se je on obrnil in odkorakal nekam v goščavo. To je bilo posebno srečanje v mojem življenju, ki ga ne bom kar tako pozabil.

Highway 1
Pacifiška obala California Highway 1 je cesta, ki se začne na severu Kalifornije in se vije vse do juga, ob Pacifiški obali. Na njo sva se priključila malo nad San Franciscom. Mesto, ki zbuja ponos z enim najznamenitejšim mostom na svetu Golden Gate Bridge oz. Zlata vrata. Je 2737m dolg lepotec, ki povezuje podeželje s San Franciscom. Za promet so ga odprli leta 1937. Na leto ga prepelje več kot 40 milijonov avtomobilov. Je simbol San Francisca in ameriškega zahoda.

Ko se zapelješ na most, nimaš veliko možnosti za opazovanje, kajti v eno smer peljejo kar trije pasovi s hitrostjo 60 km/h. Ko sem prepeljal most, sem bil najprej vesel, hkrati pa tudi žalosten ob misli, da sem se posvetil samo vožnji…

Prvi prosti kamp sva našla šele 30 km južneje iz San Francisca. Zgodaj zjutraj naslednjega dne sva se popeljala do predmestja z avtomobilom, potem pa z vlakom do samega centra. Pot naju je vodila najprej proti Chinatownu, kjer priseljenci iz Azije dajejo mestu poseben utrip. Ko sva se sprehodila mimo prve restavracije, se nisva mogla upreti slastnim vonjavam kitajske kuhinje, sploh ker sva bila zadnjih nekaj dni veliko na tradicionalni ameriški prehrani (beri McDonalds). Piščančjo meso in riž nama je prav dobro del, nabrala sva si nekaj moči preden sva se napotila proti obali, od koder imaš veličasten pogled na nekoč najbolj varovan zapor na svetu Alcatraz. Ob pogledu na otok, kjer stoji zgradba, naju je zamikalo, da bi se odpravila tja. Ko sva povprašala če imajo še kakšno vstopnico za ladjo do otoka, nama je prijazna uslužbenka povedala, da bi se za v soboto še kakšna našla (bila je sreda), tako da sva se potem za tolažbo odpravila do Piera 39, kjer domuje jata morskih tjulnov. Tudi tukaj je bilo lepo.

San Francisco je ostajal za nama, pred nama pa cela Pacifiška obala vse do LA.

Pot naju je vodila skozi zanimiva mesta kot je Monterey Bay,  prevozila sva Big Sur, 145 km dolg pas obale Pacifika. Vožnja vzdolž obale omogoča enkraten razgled. To je tudi razlog, da so leta 1966 razglasili prvo slikovito glavno cesto, ki se imenuje Hwy1.  Gradnja je bila dokončana leta 1937, po več kot 18-ih letih. Glavna delovna sila pa so bili kaznjenci. Vožnja po cesti je zelo zanimiva in razgibana zaradi ovinkov in ponekod zelo navpičnih skal, zaradi lepe obale in raznih mostov. Bixby Bridge- najbolj fotografiran most na območju Big Sura je eden največjih mostov z enojnim lokom na svetu, ki meri 80 m v višino, dolg pa je 220 m. Slikovito in razgibano pokrajino popestri še poležavanje tjulnov ob obali.
Proti LA sva občudovala sanjska mesta kot so Santa Barbara in Santa Monica, dom številnih holivudskih zvezdnikov in bogatašev. To pokažejo luksuzna posestva ob cesti.

Grand Canyon NP
Vožnja po zgodovinski cesti 66  naju je popeljala vse do enega najbolj znanih parkov: Grand Canyon. Park, o katerem sanja veliko ljudi, me je pustil dokaj hladnega. Vse kar lahko vidiš v njem je ogromen jarek. Med drugim sva se spustila tudi v njega. Če odmislim veliko vročino, je bila še največja težava vsega, da se najprej spustiš dol, in se moreš potem že ves utrujen še vračati navzgor.
Najina pot se je počasi vendar vztrajno končevala. Na poti proti Denverju sva se vozila še po ozemlju Indijancev plemena  Navajo, kjer sem bil kar malo razočaran nad njihovim načinom življenja. Od ponosnih poglavarjev teh prostranstev danes živijo v malih naseljih, večina v prikolicah okoli njih pa stoji nekaj starih odsluženih avtomobilov in odpadkov. Tu sva se ustavila v mestu Page, kjer sem obiskal skrivnostni Antelope Canyon. Nekateri ga imenujejo tudi raj za fotografe. Kanjon, ki  sta ga oblikovala voda in veter navduši še tako zagrizenega obiskovalca.
Noč v Pagu je bila ena najbolj viharnih noči na poti. V kampu, kjer sva prespala, je celo noč močno pihalo, nama premetavalo šotor in v njega prinašalo pesek. Po napol prespani noči sva pot nadaljevala naprej do Monument Valley- kulise western filmov. V tem kraju so posneli največ filmov o indijancih in kavbojih. Po ogledu parka sva se nastanila v bližnjem kampu, kjer je bila ponovno tako vetrovna noč, da kljub slabo prespani prejšnji noči nisva spala skoraj nič. Upala sva, da bo vsaj šotor zdržal. Naslednje jutro sva imela v šotoru polno peska in tudi v notranjosti avtomobila. Vsa neprespana sva pot nadaljevala proti Koloradu, kjer sva se ustavila še v parku Mesa Verde. Park, ki naju je kljub utrujenosti zelo navdušil. Takoj, ko sva prišla v Kolorado, so se tudi temperature spustile in noči so bile zelo hladne. Šotor sva počasi zamenjala za motele. Motiv je bil jutranji led na šipah avtomobila.
Pot se je vztrajno bližala h koncu. Bila sva utrujena in po malem že naveličana vsega. Na števcu avtomobila je kazalo že več kot 9000 km. Tisti dan je sonce že zdavnaj zašlo in v vsakem kraju, kjer so imeli prenočišča sva se ustavila in iskala sobo. Večina sob je bila že polnih, nekatere so bile predrage. Ob kakih devetih sva se ustavila v velikem motelu. Povprašal sem za prosto sobo. Prijazna lastnica reče, da še ima nekaj praznih sob. Grem po Sandro in se odločiva, da ostaneva tukaj. Ko plačujeva naju lastnica vpraša če samo potujeva ali sva pred tem kje delala. Poveva, da sva bila v Vermontu. »O, jaz sem tudi iz Vermonta. Ja kje sta pa delala? V Tyler Placu?«, je ženska radovedna. Midva pa vsa presenečena da pozna Tyler Place. »Ker sta pa bila v Vermontu, pa vama morem dati malo popusta«, še reče. Kako je svet mali…

Konec avanture...
Naslednji dan sva popoldan prispela do Dudleya. Pot je bila tik pred koncem. Ker sva imela še en dan, smo se skupaj odpeljali do Rocky Mountain NP. To je bil samo pika na i, mesec dni dolge poti po Nacionalnih parkih ZDA.
Naslednjo jutro sva naložila vso prtljago v avtomobil, se poslovila od Dudleya. Dogovorili smo se, da se naslednjič vidimo v Sloveniji, ko on pride na obisk.
Še zadnji kilometri poti. Vrneva  avtomobil. Preden ga zapustim, še pogledam na števec. 6004milj oz. 9666km. Ni slabo za mesec dni poti. Amerika je velika in razdalje so tudi ogromne. Lepo si nama služil in kar s težavo se posloviva od njega. Avtobus že čaka in naju odpelje  proti letališču, čekirava prtljago, za skoraj eno urno zamudo se ne sekirava preveč… Pozno popoldan poletimo proti New Yorku.
Na JFK prispeva ob devetih zvečer. Dolgo čakamo na prtljago. Nekaterim že počasi najedajo živci, midva pa imava druge skrbi in sicer kako bova s kupom prtljage prišla do hostla… Subway naju pripelje dve ulici od hotela. Vsa utrujena in z vso prtljago nekako najdeva hotel, ki je bil zelo slabo označen. Sobe v njem so v slabem stanju. Sigurno najslabša soba na celi poti, ki pa je stala daleč največ. To je New York in Manhattan. Lačna sva, tako da greva nekaj pojest k staremu znancu. Kaj bi brez tebe Mcdonalds?! Menu za $. Pojem dva double cheesa, pa eno jabolčno pito. Zredil sem se itak že in samo še ta dva dni bo potrebno zdržat.
Naslednji dan je bolj slabo vreme. Malo hodiva naokoli in poskušava uživati. Ne ratuje nama. Pohajkujeva po mestu. Na kosilo greva v Chinatown. Za 4$ se dobro najeva in že dobiva energijo za nadaljnjo raziskovanje mesta. Ko stopiva skozi vrata pa zunaj naliv. Kaj narediva? Greva do starega znanca kjer pojeva vsak eno jabolčno pito, potem pa se odpraviva nazaj v hotel.
Naslednje jutro je bilo za odtenek lepšo vreme. Najprej greva do EX-WTC, kjer je trenutno eno samo veliko gradbišče, potem pa še na jug tega skoraj 20 km dolgega in 4 km širokega polotoka. Kupiva karto za ladjo in že sva v vrsti za vkrcanje na ladjo, ki pelje za Statue of Liberty- ikono New Yorka. Še prej nas pregledajo, kot da bi šli na letalo, vendar natančen pregled vsi razumemo, saj se peljemo na otok, kjer stoji ta simbol Amerike. Zunaj piha, drugače pa je lepo sončno dopoldne. Sprehod po otoku in ogled spomenika, ki so ga Francozi podarili Američanom 1886 leta kot znak prijateljstva je zanimiv. Na poti nazaj se ustavimo še na otoku, kamor so prispeli vsi zaslužka željni potniki pred prvo svetovno vojno. Nekaj milijonov jih je prišlo v Ameriko… Popoldan greva še enkrat v Chinatown na kosilo, potem kupujeva še nekaj spominkov, zvečer se sprehodiva proti Time SQ in z metrojem nazaj. V sobi pakirava in se pripravljava za jutrišnji polet proti domu. Zadnji dan se zjutraj odpraviva še na sprehod v Central Park, bolj za to, ker imava polet šele popoldan in da nama mine čas. Ko se vrneva do hotela, vzameva prtljago in greva proti letališču…
Ko oddava prtljago sva še najbolj srečna. Vsak sva poleg osebne prtljage imela še po dve torbi, ki sva jih oddala… Potem čakava na polet. Kljub dvourni zamudi, se le vkrcamo na letalo… Ko vzletimo, imam v mislih delo in potovanje. Točno pet mesecev. Veliko novih doživetij, spominov in znancev ostaja za mano. Se bom še kdaj odpravil čez veliko lužo? Preleti me srh. Toliko lepih in nepozabnih spominov imam na to deželo. Tukaj se je zame vse začelo. Iz prvega nedolžnega poletja, sem se prelevil skoraj v popotniškega odvisnika. Pa kaj, če je tako lepo potovat…
Ko pristanemo na dunajskem letališču, je poti dokončno konec. Tam naju čakata moja starša. Prvi pozdravi, objemi in kup vprašanj… Saj ne vem, kdo je bil bolj radoveden. Onadva ali midva…
Zoran
 

ZDA 2007 (Konec dela...)
14. januar 2007
Zadnjih nekaj dni v kampu je bilo zelo zanimivih. Vsi smo po eni strani čakali konec poletja, saj za delo ni bilo več prave energije in volje. To, kar smo vse poletje tako željno pričakovali, je bilo pred nami. Vedeli smo, da se bomo razšli in ostali bodo samo še lepi spomini na delo, doživetja in skupne trenutke, ki smo jih preživeli v štirih mesecih.
Dan pred odhodom nama je največ težav povzročala prtljaga. Poskušala sva napolniti najina dva nahrbtnika in potovalko, pa ni šlo. Tako sva bila primorana kupiti dodaten kovček, kamor sva lahko zložila ostalo prtljago.
V soboto sem še ves dan delal. Dopoldan sem pomagal pospravljati sobe, popoldan pa v kuhinji. Za delo ni bilo več prave energije. Moje misli so že »odplavale« na drugo stran Amerike. Po končanem delu smo imeli še zadnjo zabavo. Vsi, ki smo se čez poletje največ družili, smo si naredili nekakšno poslovilni zabavo, ki je bila prežeta z veliko čustvi in žalosti.. Poslovili smo se objeti ob pesmi Wind of Change.
To je bilo že moje tretje podobno poslavljanje...  
S Sandro sva se odpravila z zabave šele nekaj minut pred tretjo uro zjutraj, le toliko, da sva vzela prtljago in šla na avtobus, ki naju je že čakal, da naju odpelje na letališče...
Ob oddaji prtljage, sva bila primorana še nekaj stvari preložiti, da sva uskladila težo, nekaj pa sva celo vrgla vstran, ker je bila skupna teža prevelika...
Vermont nasvidenje... Lepo mi je bilo preživeti še eno poletje v tej mali državi na SV Združenih držav.
Kolorado prihajava...

ZDA 2007 (odštevava dneve...)
27. september 2007
Pozdravljeni!
Že odštevam dneve do odhoda iz kampa…
Poletje se je prevesilo že v drugo polovico. Dan je krajši, večeri so hladni, zato je potrebno obleči dolge rokave. Večina ameriških delavcev je že zapustila kamp, prišli so novi, jaz pa povsem brez energije in želje po spoznavanju. Utrujenost se je pošteno zajedla vame. Ko me zjutraj zbudi alarm in se spomnim, da delam ves dan, postanem kar slabe volje. Vse bi dal, da bi lahko zaspal še za kakšno uro. Ob misli, da sem spal skoraj osem ur, pa vem, da res potrebujem počitek.
Čez nekaj dni bo dela konec in takrat se bova odpravila na zaslužen oddih..
 
V zadnjem mesecu sva si vzela nekaj prostih dni in se odpravila na krajše izlete.
Prvi takšen izlet je bil obisk zabaviščnega parka Great Escape. Poleg vseh adrenalinskih atrakcij, nama je še največ pomenil počitek in to, da sva za en dan zapustila kamp in se prepustila lenarjenju.
 

Največja dogodivščina je bil obisk Niagarskih slapov in izpolnitev želje, ki se je vlekla že več let. Po koncu dela v kampu leta 2004 sva se takrat s sodelavcem Jiržijem s Češke odpravila na ogled slapov. Ker pa njega niso spustili v Kanado, sem se sam odpravil tja za nekaj minut, kar pa je bilo premalo, da bi si lahko ogledal celotne slapove še iz kanadske strani, ki so veliko lepši kot na ameriški! Tokrat sva se s Sandro dvakrat odpravila na kanadsko stran. Prvi dan zvečer, ko jih osvetlijo z barvnimi reflektorji in naslednji dan, ko sva se povzpela na 156 metrov visok Skylon Tower, od koder sva imela najlepši pogled na njih…
 

Sedaj pa že odštevava dneve do odhoda iz kampa. Dan je podoben dnevu, hrana se vsak dan ponavlja in kljub temu, da komaj čakava da greva od tod, veva, da bova pogrešala veliko prijateljev s katerimi sva se spoprijateljila v tem poletju.
 

LP

Zoran

 

ZDA 2007 (od mojega zadnjega poletja)
5. avgust 2007 

Pozdrav!

Saj ne morem verjeti, da se je poletje že prevesilo v drugo polovico, jaz pa se nisem še nič oglasil iz Amerike.
 

Dobre tri tedne po tem, ko sem se srečno vrnil iz Afrike, sem ponovno pripravil nahrbtnik, tokrat za pot čez veliko lužo, natančneje v zvezno državo Vermont, kjer preživljam že tretje delovno poletje. Prvo poletje sem preživel v otroškem kampu Camp Billings, kjer sem spoznal Čeha Jiržija. On je namreč "krivec", da sva si poiskala dodatno 14 dnevno delo v Tyler Placu. Takrat se mi še sanjalo ni, da se bom sem vrnil še dvakrat.
 

Na vsa dosedanja potovanja sem se odpravil sam. Tokrat mi družbo dela punca Sandra. To je tista pridna punca, ki me je več kot dva meseca čakala, ko sem se potepal po Afriki. Kar dolgo časa sem jo moral prepričevati, naj se mi pridruži. Izgovarjala se je na slabo angleščino, pa da ne ve, kako se bo znašla v tujem okolju…. Če sem bil na začetku malo skeptičen glede njene angleščine, me je pozitivno presenetila s 25 minutnim telefonskim pogovorom, ki ga je imela z direktorico kampa že pred odhodom.
 

Od mojega zadnjega poletja v Tyler Placu pa se je veliko stvari spremenilo. Najbolj pogrešam stare znance iz leta 2005. Cimra Filipa ter Lenko in Vanya, s katerimi smo se najbolj razumeli.
Letos ni več toliko zabav, kot smo jih imeli pred letom, tako da večina časa delava. Še vedno sem na svojem starem mestu v kuhinji, kjer skrbim za pripravo hrane. Ker delam samo popoldan, dopoldneve izkoristim za dodatno delo-pospravljanje sob.
 

In tako minevajo tedni tukaj v Tyler Placu!
Nekajkrat sva bila tudi na shopping  tripu, ki poskrbi, da zapraviva denar, ki ga prej varčujeva.
Najlepša izkušnja iz teh nakupovalnih izletov pa je bil obisk Kitajske restavracije, kjer sva se prvič po nekaj tednih pošteno najedla. Hrana tukaj je namreč obupna. Sladek kruh, večkrat pogreta zelenjava in meso, hamburger, ki ga moreš obvezno jest z dodatkom kečapa ali majoneze, ker drugače ne gre in ne gre dol po grlu. Ta enolična hrana te ne nasiti, tako da moreš vseskozi nekaj jesti. Potem pa sledi pravo presenečenje, ko ugotoviš, da so se ti hlače nekoliko skrčile, ko jih želiš obleči. No, še sreča, da sva že čez polovico tukajšnjega bivanja.
 

Nekaj doživetjih iz potovanj delim tudi z gosti in delavci tukaj. V jedilnici imam razstavo slik z naslovom »Otroci sveta« in sem zelo presenečen nad odzivi gostov. Nekaj mojih slik je razstavljenih tudi v trgovini Flying Disc v Ensburgu Falls in v restavraciji Chow Bella v St. Albansu. Intervju, ki je objavljen v County Courier, pa lahko preberete tudi tu na spletni strani.
Če sedaj veliko delam in nimam dovolj časa za počitek in uživanje, si bova s Sandro po koncu dela vzela čas drug za drugega in se odpravila na potovanje po ZDA!
 

Pozdrav iz Vermonta
Zoran