|
ZDA 1 (oz. začetek konca) 25. maj 2005 Lepo pozdravljeni! Zadnjih nekaj dni v Sloveniji sem bil zelo zaposlen z drugimi stvarmi, tako, da sem čas za pakiranje našel šele ob desetih zvečer. Zatem mi je uspelo zadremat, a ne za dolgo. Kar nekajkrat sem se prebudil in dodal v prtljago stvari, na katere sem se spomnil med spanjem. Tako sem zaspal malo čez polnoči. Zbudil pa sem se že ob 3.40 in se odpravil proti Zagrebu. Poletel sem iz Zagreba preko Milana, od tam pa v New York. Tam sem samo zamenjal terminal, kajti čakal me je še notranji let iz New Yorka do Burlingtona v Vermontu. Res so v Ameriki poostrili varnostne ukrepe. Niti v Zagrebu niti v Milanu me niso tako pregledali kot na notranjem letu proti Burlingtona. Iz letališča do kampa, kjer bom delal, je dobrih 40 minut vožnje. To je kamp, v katerem sem lani preživel samo 14 dni. Da sem zaslužil še nekaj denarja za potovanje po vzhodni obali ZDA. Zakaj sem se vrnil? Dolga zgodba. Lansko leto, ko sem se vrnil iz Ameriki, sem si rekel, da letos ne grem delat, ampak ostanem doma. In se potem poleti 2006 vrnem . Tako sem načrtoval do konca oktobra oziroma začetka novembra, ko sem dobil pošto od Tasney (direktorice v tem kampu), da se mi zahvaljuje za pomoč pri delu zadnjih 14 dni. Povabila me je, naj se vrnem in delam v kampu vse poletje. Plačan pa bom po uri, je še zapisala. Prepričala me je. V Burlingtonu nas je pričakal predstavnik kampa. Tam sem spoznal že starega kolega, Rusa Dimitrija in Čeha Filipa, ki ju poznam že od lani. Da ga ne bo kdo zamenjal za Čeha Jiržija, s katerim sem delal poleti 2004. S Filipom sem tudi »cimer.« Očitno so mi Čehi usojeni. Prvič sem z njim delil sobo že leta 2001 na Švedskem, lani z Jiržijem, letos pa s Filipom. Se že veselim tega poletja, kajti z Čehi sem se vedno dobro razumel.. Danes smo imeli že nekaj informativnih sestankov. Jutri pa začnem delati. Začnem ob 6-ih, pa do 14-ih. To poletje ne bom pomivalec posode, ampak bom pripravljal solate in hladne jedi. Naj bo za prvič dovolj. Lp Zoran |
|
........................................................................................ ZDA 2 (Po mesecu dni življenja v Ameriki) 23. junij 2005 Pozdravček, prvih nekaj dni v Ameriki sem doživljal kot počitek, pa ne od dela, ampak od napornih zadnjih dni doma. Sicer pa sem v kampu začel delati že drugi dan po prihodu. Na pogodbi mi piše, da sem zadolžena za pomivanje posode in pripravo hrane, vendar že od prvega dne pripravljam solate in pomagam pri pripravi hrane ( desna roka šefu Michaelu). Zelo uživam v delu. Z večino se zelo dobro razumemo. Če sem iskren, je velika razlika v primerjavi z delom v Sloveniji. Predvsem v odnosu nadrejeni - podrejeni. Je veliko bolj sproščen. Kar nekaj ljudi (staff-a) je lanskih, tako da smo se zelo hitro navadili drug na drugega, vmes pa navezali stike še z ostalimi, ki so tukaj prvič. Opažam, da se Američani veliko prej "odprejo" in navežejo stike z drugimi kot mi. Kako poteka delavnik? Delam 40 ur na teden – tako predvideva tukajšnja zakonodaja. Vse kar je nad 40 ur , ti priznajo naduro. Tako, da jih vsi kar pridno nabiram. 5-6 dni v tednu sem v kuhinji. Delam dve izmeni. Od 6-14 dopoldan in od 14-22 uri popoldan. Enkrat na teden pa imam tudi nočno čiščenje - čistim prostore, ki so namenjeni gostom (jedilnica, fitnes center in bar...) "Obožujem" nočno čiščenje, kadar naslednji dan delam zjutraj. Z čiščenjem pričnem ob 10 zvečer in končam ob 2 zjutraj, nato pa naslednji dan delam od 6-2. Takrat se zelo prileže jutranji sprehodi od hiše kjer živim, pa do kuhinje, ki je oddaljena 5 minut hoje... Zdaj pa imam 2 ST job. In kaj je to? Kolikor mi čas dopušča, grem pomagat pospravljat bajte, nekaj podobnega kot sobarica. Ne, da ne bo kdo mislil, da se mi je poslabšalo, stanje je še vedno stabilno Če koga zanima kaj več o kampu, si lahko prebere na: http://www.tylerplace.com/ Pa tudi za zabavo se najde čas. Recimo za igranje namiznega tenisa, odbojke, za kopanje. Enkrat do dvakrat na teden imamo tudi žurko…. Že Hamingway je nekoč zapisal, da se normalen človek mora od časa do časa napiti, da lahko preživi z norci. Hrana: »obupna« - vse sladko. Juha sladka, meso sladko, kruh ogaben. Če sem iskren, pogrešam samo domačo hrano in popolnoma nič drugega. No, se sreča, da je sladoled v neomejenih količinah. Če nebi delal v kuhinji, bi bil velikokrat lačen, pa ne zaradi izbirčnosti, ampak zaradi čudnih kombinacij. Za primerjavo: Američani jedo za zajtrk klobase z javorjevim sirupom (pikantno-sladkega okusa), pečen krompir, jajce na nekaj načinov, da ne pozabim kečapa, mrzel sok…pa še kaj nenavadnega bi se našlo. Vreme: zelo različno. Prvih nekaj dni po prihodu v ZDA je bilo zelo mrzlo, tako da sem zmrzoval v sobi. Prejšnji teden pa je vročina, da sem imel v sobi odprto okno in vklopljen ventilator, da sem preživel. Vse me je spominjalo na Azijo. Zdaj smo pa imeli en teden spet bolj hladno in deževno vreme. Nekdo me je vprašal, zakaj sem napisal začetek konca? Lansko poletje sem tukaj preživel zadnjih 14 delovni dni v Ameriki. Letos pa sem začel tam, kjer sem lani končal. Tokrat sicer ne pomivam posode, ampak pripravljam hrano. Razlika je tudi ta, da Jiržija ni zraven. Lp Zoran |
|
........................................................................................ ZDA 3 (življenje po 2. mesecih in...) 28. julij 2005 Ojla, čas tako beži, da sem pozabil, da je minilo že več kot dva meseca, odkar sem se podal preko velike luže…s trebuhom za kruhom... Zadnji mesec življenja je v znamenju dolgih in napornih (beri delovnih) dni in kratkih, neprespanih noči. Še sreča, da imamo kavo v neomejenih količinah. Za primer: V petek, ko delam zjutraj, prejšnji večer pa imam nočno čiščenje, popijem nekje od 6-7 skodelic kave, s tremi žlicami sladkorja (nimamo vsi tako sladkega življenje, pa nadoknadimo z sladkorjem). A se mogoče sprašujete, zakaj ne zamenjam urnika? Zato, ker je to moj najljubši delovni dan. Delam na pripravi zajtrka z Alenom, ki je tudi tako malo odklopljen kot jaz, pol je pa 8 ur same »zafrkancije«… Kaj sem počel od zadnjega oglašanja? Dan potem, ko sem poslal zadnji mail, sem zbolel. To so bili najbolj naporni dnevi v ZDA. Najprej sem imel glavobol, potem pa še vneto grlo. In popolnoma brez zdravil. Dnevi pred odhodom so terjali svoj davek. Se sreča, da imam tukaj kolege, ki s sabo nosijo »lekarne«, da sem jim malo zmanjšal zaloge. Delam v kuhinji, kjer je okrog 40 stopinj, vsa okna odprta, vsi ventilatorji na ful, kar pomeni, da je prepih skoraj tak kot na Kredarici, nato pa greš v hladilnico po meso ali sadje, kjer je okrog 10 stopinj C, potem pa še v zamrzovalnico, kjer je -10 stopinj C… v nekaj sekundah se temperatura spremeni tudi za 100 in več odstotkov. Telo enostavno ne prenese teh sprememb. -Bowling Tudi na bowlingu oziroma kegljanju sem bil. Stvar je kar zanimiva in zabavna, sploh, če je zraven dobra družba. 3 krat zaporedoma mi je uspelo podret vse keglje, tako da sem na koncu zbral 135 točk. Kar sploh ni slabo za prvič. -East Europian party, To je pa bila ena najbolj norih žurk v Ameriki. Udeležili smo se je predstavniki Rusije, Ukrajine, Češke, Bolgarije in Slovenije. Večina od nas dela v kuhinji ali v strežbi. Pripravili smo jo v bajti, kjer živi cel bataljon Rusinj in Ukrajink, daleč od oči javnosti in Američanov. Vendar na žalost ni ostalo dolgo tako, kajti ob polnoči je nekdo izdal našo lokacijo Američanom, ki so izkoristili odsotnost »radarjev« in prišli na zabavo. Zabava je bila v znamenju jedače in pijače, tudi plesa ni manjkalo… Samo kaj, ko se vse dobre stvari končajo prehitro. Ta neznani »špijon,« nas je izdal tudi možem postave, ki so nas ob dveh ponoči obiskali … Tako se je klavrno končala…. Naj bo dosti za danes. Zdaj grem na nočno čiščenje, ko se bom pa vračal domov, se boste vi prebujali na drugem koncu sveta... Aja, še nekaj. Tukaj je vročina. Kaj pa v Sloveniji? Vas kaj zebe? Zoran |
|
........................................................................................ ZDA 4 (spet doma…) 13. avgust 2005 Pozdrav vsem skupaj, spet sem doma, spet delam, spomini so pa še tako sveži… Pred dnevi sem se vrnil domov, kjer preživljam "delovne počitnice". Obiskal sem Camp Billings, kjer sem delal poletje 2004. Iz St. Albansa sem se z avtobusom odpravil do Whiter Rivera. Tu me je pričakal kolega iz kampa in me odpeljal v CB. Bolj kot sem se približeval kampu, bolj sem bil nestrpen. Zakaj? Ko sem lansko poletje odhajal iz CB si še v sanjah nisem upal misliti, da bom prišel nazaj in obiskal prijatelje, s katerimi sem preživel eno najlepših poletij. Kamp je še vedno takšen kot lani… jezero toplo in čisto, samo na žalost je skoraj 80 odstotkov novih delavcev. Od lanskih je ostal samo direktor, pa dve kuharici, zakonski par iz Kolorada in 5 vaditeljev(counselor). Letos delajo v kuhinji fantje iz Kolumbije, Ekvadorja, Rusije in Kazahstana. Že prvi dan sta me Rus in Kazahstanec povabila, da grem z njima obiskat prijatelje, ki delajo v drugem kampu. Pa sem šel. Na obisku smo klepetali o tem, kaj delam…potem pa mi nekdo omeni, da tu dela tudi Janja iz Slovenij. Najprej sem podvomil, češ spet so zamenjali Slovenijo in Slovaško….ampak Janja je res Slovenka. Doma iz Rogaške Slatine. Doma sva 30 km narazen, srečava se pa 7 tisoč kilometrov od doma… prav zanimivo je bilo znova nekaj besed spregovoriti v domačem jeziku. Naslednje 3 dni sem se prepuščal predvsem nabiranju novih moči.& Bil sem tudi na poroki. Poročila sta se dva vaditelja v kampu, zato je ta poroka veljavna samo v kampu. Za uradno ceremonijo in cerkveni del poroke je poskrbel direktor. Po poroki pa slavnostna večerja, ki je bila pred jedilnico. Po večerji pa ples za otroke… Ko sem opazoval otroke, kako uživajo ob raznih aktivnostih, sem se spominjal lanskega poletja in lanskoletnih dogodivščin… V četrtek zvečer sem se vrnil domov v Tyler Place. "Počitnic" je bilo konec še isti večer, kajti ob 11-ih sem začel z nočnim čiščenjem, naslednje jutro pa z delom v kuhinji. Popoldan počitek, zvečer pa velika zabava Tyler Place, ki je bila namenjena vsem delavcem v kampu. Tako nekako poteka življenje v tej Ameriki. Nič ni tako kot v ameriških filmih! Poletje se počasi bliža h koncu. Osebno mi je največji čar potovanja v tem, ko nikoli ne veš, kako bo izgledal naslednji dan, kje ga boš preživel, kaj vse se ti bo pripetilo, koliko novih ljudi boš spoznal...Vse je tako nepredvidljivo…v tem uživam! Bolj kot se poletje približuje koncu, bolj me je strah datuma 17.9.2005. Takrat se bo dogodivščina končala, vsi, s katerimi preživljam delovne in proste urice, se bodo razpršili vsak na svoj konec. Eni takoj domov, drugi še malo na potepanje…. Vsem pa bodo ostali predvsem prijetni spomini. Lep pozdrav Zoran |
|
........................................................................................ ZDA 5 (117 dni TP) 16. september 2005 Vermont se počasi odeva v nešteto barvnih odtenkov, noči so hladne in dolge, jesen je prišla v deželo…. To pa pomeni konec mojega dela v Tyler Place Family Resort... Saj ne morem verjeti, da je teh 117 dni bivanja tukaj minilo tako hitro... Zadnji mesec in pol je bil predvsem v znamenju poslavljanja od kolegov. Najprej so odšli vsi Američani. Nekaj od teh delavcev ne bom nikoli pozabil.. Da ne pozabim – tudi Bostona sem obiskal. Skupaj s še 4 kolegi smo si ogledali košarkarsko tekmo, ki je bila v nekdanji dvorani Bosto Celtiscv. Mesto me sicer ni navdušilo, mi pa bo za vedno ostala v spominu tekma in večerja po tekmi. Ko smo se odpravili v pub, da bi nekaj pojedli, smo seveda morali pokazat ID. Kolega iz Češke je imel s sabo samo mednarodno vozniško dovoljenje in študentsko izkaznico, zato ga varnostnik ni pustil v pub. Ura je pa bila 9 zvečer. Tako stroga je ameriška zakonodaja. Najbolj zanimivo pa je to, da v pubu ni bilo nobenega gosta. Zadnjih nekaj tednov smo žurirali... Velikokrat sem na svoji koži občutil to 1. pravilo TP. Na primer: Ves teden sem delal po 8 in več ur na dan. Ko bi si moral vzet čas za spanje, pa sem raje počel kaj drugega. Pred odhodom sem se spraševal, kaj bom počel vse te mesece na istem mestu. Bom zdržal? Mi ne bo preveč dolgčas…? Zdaj, 4 mesece pozneje, pa se sprašujem, kako je mogoče, da je že vsega konec? Lahko rečem, da so ure tekle kot minute hitro, dnevi kot ure, tedni pa kot en dan... Niti za trenutek se nisem počutil osamljenega, niti enkrat nisem pomislil, da bi šel domov... Zakaj? Vedno sem imel družbo... Nekajkrat sem prav iskal trenutek, da bom za nekaj trenutkov sam, res popolnoma sam. Vsega tega nebi bilo, če ne bi delal v zelo prijetni družbi ljudi iz vseh koncev sveta. Pa tudi denar, ki sem ga zaslužil, ne bi imel takšnega pomena, če se z večino delavcev ne bi tako dobro razumeli. Res, kako je zanimivo vse skupaj. Najprej se zbere skupina ljudi na nekem mestu z enakimi ali pa vsaj podobnimi cilji ( doživet nekaj novega, zraven pa zasluziti še nekaj denarja). Na začetku se vsi obotavljivo začnemo spoznavat, iz tedna v teden pa naša poznanstva preraščajo v prava prijateljstva….žal pa prehitro pride trenutek, ko se moremo poslovit, nekateri med nami se ne bomo nikoli več videli.. In to je najbolj žalostna plat tega poletnega dela... Jutri zapuščam ta prostor... pred mano pa novi izzivi, ko bom potoval popolnoma sam, vsaki dan novi ljudje, nova mesta in nova doživetja... Ok, fajn se imejte! Morda pa se še oglasim pred vrnitvijo v Slovenijo. P.S Ja, tudi tukaj je bilo veliko govora o hurikanu Katrin, ki je pustošil po New Orleansu. Prva pomoč je prišla šele po nekaj dneh. Zakaj? Vojska je namreč na Bližnjem Vzhodu.... Ja, pa bencin se jim je podražil za skoraj 1$.... V vsaki trgovini te sprašujejo, če bi rad daroval za prizadeto območje... Lep pozdrav Zoran |
|
........................................................................................ ZDA 6 (Iz New Yorka do LA) 3. oktober 2005 Pozdrav vsem skupaj... Nekaj besed o tem, kaj sem počel zadnjih 14 dni, odkar sem zapustil TP. Nemogoče je mogoče!!! Iz Burlingtona sem se odpravil z letalom do New Yorka in naprej v Denver Colorado obiskat Dudley in Malio. Ker je bilo med prihodom letala iz Burlingtona in odhodom letala za Denver samo 15 min, sem bil prepričan, da bo nahrbtnik ostal v New Yokru in bo prišel kasneje za mano. Na srečo se to ni zgodilo in sem bil prav presenečen, ko sem zagledal nahrbtnik v Denverju. Pri Dudlyu in Mali Če se mogoče kdo spomni mojega potopisnega predavanja ZDA, sem pokazal fotko Dudleya in Malie, ki se že vrsto let vračata delat v Camp Billings. Letošnje poletje, ko sem bil na obisku v kampu, je pogovor nanesel tudi na to, kam se odpravljam po koncu dela. Povedal sem, da grem na pot proti LA. Takrat sta me začela nagovarjat, naj pridem k njima v Denver. Beseda je dala besedo in tako sem se odpravil k njima. Prvo presenečenje me je čakalo že ob prihodu v Denver, ki leži popolnoma na ravnini, za njim pa se začenja dvigovati Skalno gorovje( Rocky mountains) Prvi dan sva z Dudleyem obiskala mesto, kjer so dinozavrovi odtisi. Nastali so pred nekaj milijoni let, ko so na našem planetu kraljevale te "zverine". Zvečer so prišli na obisk prijatelji iz Poljske, s katerim je Dudley delal vrsto let. Prav prijetna družba…ugotavljali smo, koliko enakih oziroma podobnih besed imata slovenski in poljski jezik... Dudley je 34 let delal za vlado na področju nafte, rudnin in premoga... Prepotoval je ves svet. Trenutno pa že 12 let uživa v pokoju. Poleti dela v Camp Billingsu kot glavni reševalec iz vode, ostali del leta pa si privošči nekaj potovanj. Naslednji dan sva se povzpela na hrib, od koder je prekrasen razgled na Denver in naprej, kjer se začnejo dvigovat najvišji vrhovi skalnega gorovja. Tretji dan naju je pot vodila na 12.400FT, kar je nekaj več kot 3700m.n.v, še v povsem neokrnjeno naravo. Ko sva hodila čez male gorske potoke, ogromne travnike in gozdove sem imel občutek da se bo vsak čas prikazal kak Indijanec ali kavboj…pokrajina me je zelo spominjala na filme o teh nekdanjih gospodarjih ameriške divjine. Ko sva prišla na vrh, kjer je majhno gorsko jezerce, se je nad nama razprostrlo popolnoma modro nebo, brez oblačka, razgled pa takšen, da sem samo obstal in užival… Najraje bi kar ostal tam, sam kaj, ko sem imel čez 2. tedna polet proti Južni Ameriki. Ja, pa na (Loveland Pass) prelaz, ki leži na višini 11990FT, kjer je meja med Atlantikom in Pacifikom. Ta prelaz slovi po tem, da se voda na Atlantski strani zliva v Missisipi in nato v Atlantik, vsa voda iz pacifiške strani pa v Pacifiški ocean. S težkim srcem sem se poslovil in se odpravil z avtobusom v Salt Lake City, prizorišče zimskih olimpijskih iger leta 2002. V spominu mi bo ostalo predvsem po prijaznih ljudeh. Prvi dan, ko sem prišel v mesto in sem naključnega mimoidočega povprašal, kako naj pridem do hostla, me je zapeljal do tja. Enako se mi je zgodilo tudi naslednji dan, ko sem iskal novi hostel. Bil sem zelo presenečen, da so vsi vedeli, kje je Slovenija. Ogledal sem si športno dvorano Delta Center, kjer igra košarkarsko moštvo Utah Jazz, pa na koncertu razvpite pank/rokovske skupine Green day sem bil, pa na tekmi Ameriškega nogometa med Univrsity Of Utah Vs Air Force Academy, ki so jo dobili domačini z rezultatom 38:21. Potekala je na stadionu pred skoraj 46.000 gledalci(glodavcev). Ravno na tem stadionu je bila tudi otvoritev olimpijskih iger. Na splošno je mesto zelo čisto in mirno, domačini prijazni in gostoljubni. Vse je v znamenju vere mormonov. To je posebna verska skupnost, ki domuje v Salt Lake Ciyju. Bil sem v največjem cerkvenem objektu na svetu, ki sprejme 21.000 ljudi. Do olimpijske vasi mi na žalost ni uspelo priti, kajti do tja ne vozi avtobus. Iz Salt Lake Citya sem se odpravil v mesto igralništva in casinojev - v Las Vegas. Mesto kot mesto sicer ni ravno občudovanja vredno. Najlepše je zvečer, ko se prižge na milijone lučk, takrat mesto oživi v vsem svojem blišču. Na glavni ulici Las Vegas Blvd je nekaj deset luksuznih hotelov, od Bentek, do Parisa in New Yoka. V njih pa igralnice, da se izgubiš v njih. V teh hotelih imaš tudi prave nakupovalne centre, kjer dobiš oblačila in izdelke vrhunskih modnih znamk. Najbolj zanimivo je opazovat ljudi, ki igrajo v igralnicah in puščajo ogromne količine denarja... Tudi sam sem poskusil igralniško srečo, vendar mi ni bila naklonjena. Iz Las Vegasa sem se odpravil v San Francisco. Mesto vetrov, ki leži ob Pacifiškem oceanu in je najbolj znano po mostu Golden Gate Bridgu ter zaporu Alcatraz – ta je na žalost že povsem skomercializiran, na njem ne moreš videt nič posebnega, razen zaporniških celic... Vidiš lahko tudi tiste, iz katerih so pobegnili edini zaporniki. Če ste gledali film Clinta Estwooda, veste o čem govorim. San Francisco je zelo umazano mesto, polno brezdomcev. V Golden Gate Parku lahko kar sredi dneva kupiš razne opojne substance. Veliko bolj mi je všeč Los Angeles. Stanoval sem v samem Hollywoodu, mestu filmskih igralcev. Sprehodil sem se po Hollywood Walk of Fame-ulici slavnih, kjer ima večina Hollywoodskih zvezdnikov svojo zvezdo, pa nočni sprehod po Los Angelesu, ki je zelo čist in prijazen. Drugi dan sem pa obiskal Universal Studios Hollywood, kjer si lahko ogledaš veliko raznovrstnih atrakcij, ki se navezujejo na hollywoodske uspešnice. Od Jurskega parka, do Terminatorja in potopljenega sveta... Z avtobusom sem se odpeljal tudi proti studijem, v katerih snemajo filme. Najbolj zanimivo je mestece, kjer so snemali vesterne... Ja, Amerika ponuja veliko…. Sicer pa je še prehitro govoriti o vtisih, o tem bom lahko kaj več povedal ko se vrnem, ko bom pogledal fotke, prebral dnevnik... Lahko rečem le to, da je bila Amerika zame zelo lepa, iz nje sem se ogromno naučil, spoznal ogromno novih ljudi, doživel ogromno dogodivščin…. Pozdrav iz mesta Angelov Zoran |