Pozdravljeni!

Spet sem zdoma! Končno mi je uspelo iti na že nekaj let načrtovano potovanje s Transibirsko železnico. Pred leti je bilo vse planirano, tudi sopotnika sem imel... Vse do meseca in pol pred odhodom, ko je ugotovil, da ima doma psa in tako je vse padlo v vodo. Iz te poti sem se veliko naučil, kljub temu, da sploh nisem šel. Nikoli več nisem iskal sopotnikov. Po tej izkušnji hodim sam in si na poti najdem koga s katerim obiščem kakšno zanimivost ali pa si samo izmenjam nekaj besed.

Od takrat sem tri poletja preživel v Ameriki in se letos dokončno odpravil na dolgo želeno potovanje.

Pričel sem v Mariboru, kjer sem se vkrcal na vlak do Dunaja. Tam sem na mehkem sedežu na letališču prespal noč in naslednji dan poletel proti Berlinu in od tam v Moskvo...

Prvi stik z glavnim mestom te največje države na svetu je bil kar malo čuden. Že na letališču sem poskusil dobiti kakšno informacijo o najcenejšem prevozu do centra mesta, ampak nihče ni znal govoriti angleško... nato sem srečal dva Nemca, ki sta bila tudi namenjena do centra z vlakom. Pri blagajni nam seveda niso hoteli prodati karte za počasni vlak, tako da smo kupili karto za hitrega in se vkrcali v počasnega. Ko smo prišli do končne postaje, kjer sem pot nadaljeval z metrojem, je bila neznosna gneča, pa še vse oznake so samo v cirilici in seveda nihče ne govori angleško...

Ko sem končno našel angleško govorečega in mu potarnal, kako je s to jezikovno prepreko, mi je samo rekel, če se zavedam, da sem v Moskvi. To je pomenilo, da je v ostalem delu Rusije še veliko slabše...

Na metroju sem šel seveda na napačen vlak in se izgubil. Ko sem ponovno iskal pomoč, se me je usmilila ženska, ki je videla mojo zmedo in mi pokazala pravo pot do hostla, ter me celo pospremila do njega. Še obstajajo dobri ljudje.
Poleg slabe angleščine je Moskva znana tudi kot najdražje mesto na svetu. In to vsekakor je. Cene hostla so okoli 25-28 EUR, pa registracija turistov dobrih 22 EUR... Tudi hrana je zelo draga. V restavraciji se težko naješ za manj kot 10-15 EUR, tako da sem kmalu zavil v prvo trgovino in si kupil nekaj keksov in instant juh...

Pred dnevi sem obiskal St. Peterburg. Mesto je lepo in zanimivo, ampak kaj, ko me galerije, muzeji in arhitektura ne zanimajo kaj dosti. V spominu mi bo ostalo predvsem zaradi belih noči, saj je skoraj 24 ur na dan svetlo in zaradi zadnje zabave s kolegi. Ne vem, kako mi je uspelo biti ob pravem/nepravem času na pravem mestu. Anglež in Američan sta na mizo postavila liter vodke... Kako se je končalo, mi ni treba razlagati. Lahko pa zatrdim, da slogan: "VODKA-connecting people", res drži...Večer se je zavlekel v noč in na koncu sem moral prav pohiteti, da sem ujel vlak za Moskvo...

Naslednji dan sem se dobil s sopotnikom Marinom, s katerim bom nadaljeval potovanje.

Danes zvečer imava vlak, ki naju bo popeljal proti Mongoliji. Tako bom naslednjih nekaj dni preživel na vlaku…
 

Potovanje iz Moskve do Ulan Batorja  je bilo doživetje, ki se ti ne pripeti pogosto. Na vlaku smo bili pet dni...časa na pretek za nepozabna doživetja. Ležanje v kabini, sprehod po vlaku, opazovanje neskončne Rusije in relaksacija... nekako tako sem si predstavljal to pot... A je bilo povsem drugače!
Že takoj na postaji v Moskvi sem ugotovil, da nisva sama v kupeju. Sprevodnica je namreč pripeljala dva Mongolca, s katerima bi morala biti skupaj. Na srečo sta bila v sosednjem kupeju dva Norvežana, ki jima ni bilo treba dvakrat reči, da se nama pridružita... Že takoj smo se ujeli in v naslednjih dneh postali pravi popotniški kamerati, naš kupe pa je bil na celem vlaku poznan po tem, da so bile v njem zabave, ki so se običajno končale v zgodnjih jutranjih urah. Piko na i so naredili ruski profesorji, s katerimi smo imeli največ stikov. Marija, Pavel in Igor s kitaro, so še dodatno popestrili naše skupne večere...

Tako bi lahko v nekaj stavkih opisal potovanje s Transibirsko železnico...
 

Po petih dneh preživetih dogodivščin na vlaku sem se v Ulan Batorju najprej pošteno stuširal in dal oprati oblačila. Na vlaku namreč ni bilo tuša, "kopalnica" cca 1m² velik prostor, ki je bila hkrati WC in umivalnik, iz katerega so prihajali posebni vonji, je bil prostor, ki sem ga uporabljal samo takrat, ko je bilo nujno potrebno… Potem je sledil pošten obrok. Tiste dni, ki sem jih preživel v Moskvi, je bil moj jedilnik vedno enak. Instant juha iz trgovine, ki je bila z nekaj vroče vode v petih minutah čarobno pripravljena. Dvakrat sem se celo pregrešil in obiskal McDonald's. To je bilo po skoraj letu dni. Odkar sem se lani vrnil iz Amerike, ga niti videti nisem mogel, kaj šele da bi jedel pri njemu. Ampak v Moskvi mi je prav zadišalo in se mu nisem mogel upreti. Na vlaku ni bilo nič drugače. Če odmislim vodko in piškote je instant juha še vedno predstavljala glavno jed… Tako sva z Marinom že prvi dan odkrila Cafe Amsterdam, kjer so pripravljali slastne paninije, ki se jim nisva mogla upreti, kljub zasoljeni ceni skoraj 3 EUR. Če je pa zraven še latte cafe, pa vse skupaj pomeni strast, ki meji že na zasvojenosti.
 

V Mongoliji je bil glavni cilj, poleg sončnega mrka, ogled nomadskega festivala Naadam, ki ga imenujejo tudi Mongolske olimpijske igre. Vse skupaj se je pričelo na trgu Sukhbaarat, kjer je tudi spomenik najbolj znanega Mongola – Džingiskana. V 13. stoletju je izboril največji imperij v zgodovini človeštva. Imperij je segal od Pekinga na vzhodu do Kaspijskega morja na zahodu.

Potem, ko je konjenica dvakrat zakrožila okoli njegovega spomenika, smo se peš odpravili do stadiona, kjer je potekala uradna otvoritev festivala. Po otvoritvi so na stadionu ostali rokoborci, ki so se pomerili v kvalifikaciji za veliki finale, ki je potekal naslednji dan. Sam sem še nekaj časa vztrajal na stadionu, nato sem se odpravil do kraja, kjer je potekalo lokostrelsko tekmovanje, ki poleg rokoborbe in konjskih dirk predstavlja tri najpomembnejše mongolske športe. Tu sem se sprehajal med tekmovalci in jih opazoval pri pripravi in izvedbi samega strela. Kar naenkrat se je začela delati gneča in okoli neke osebe je bilo kup novinarjev in fotografov. Tudi sam sem se s svojim Nikonom D80 zapodil za čim boljšo fotografijo. Ko sem se prerinil bližje, sem ugotovil, da je to mongolski predsednik Nambariin Enkhbayar. Seveda se mi je na veliko smejalo, ker sem se sprehajal po območju, ki je bilo namenjeno samo akreditiranim novinarjem in fotografom. Potem se je predsednik pripravil na prvi strel, ki se mu ni posrečil in ga je spravila v zadrego. Z drugim je potem popravil vtis pred publiko… po odhodu predsednika, sem še nekaj časa veselo, brez težav, fotografiral najboljše mongolske strelce.

Festival pa ni namenjen samo tekmovanju ampak je to tudi dogodek namenjen druženju, kjer se popije veliko fermentiranega kobiljega mleka in vodke…

Zvečer sva se z Marinom odpravila na obisk k znancem iz vlaka- Mariji, Pavlu in Igorju. Prišla sta še Nizozemca in skupaj smo obujali spomine iz vlaka… Poleg vodke si bom večer zapomnil po Igorjevem igranju kitare in petju ruskih narodnih pesmi…
 

Potovanje po tej ogromni deželi je zelo naporno, tako, da je bil najem dobrega ruskega jeepa z voznikom ter angleško govoreče vodičke skoraj nujen za tako dolgo pot. Pridružila se nama je še Tajvanka Ruby in švicarski par Karin in Adrian. Med seboj se nismo poznali. Ruby se je javila preko Lonely Planetovega foruma, Karin in Adrian pa sta se odzvala na oglas, ki ga je Marin objavil v enem od lokalov v Ulan Batorju… Vsi polni pričakovanj in dobre vodičke, ki jo je priporočal "največji" Lonely Planet smo se odpravili na pot proti zahodu države, kjer bo popolni sončni mrk.

Prvi dan nas je pot vodila proti severu, nato smo zavili na zahod in noč preživeli ob Amarbayasgalant, ki je eden največjih samostanov v Mongoliji. Poleg samostana mi je v spominu ostal šest letni menih, ki je bil naš vodič. Njegova sproščenost, ko nas je popeljal po samostanu in nam govoril o njem, je bila nekaj posebnega. Od šestletnika bi pričakoval kaj drugega… On pa je bil tako zanimiv, posrečen in iskren, da se nam je vsem prikupil k srcu…

Od tu nas je pot vodila proti drugemu največjemu jezeru v Mongoliji, jezeru Khovsgol, ki je pravi biser. Jezero premore okoli 2% svetovne pitne vode. Leži na nadmorski višini okoli 1500 m. Pokrajina je zelo lepa in me najbolj spominja na Roglo. Tu smo se odpravili na krajši treking. Povzpeli smo se na enega od vrhov v okolici, od koder je bil prečudoviti razgled na jezero in okolico…

Na poti po Mongoliji sem bil šele nekaj dni, vendar sem se zaljubil v to čudovito deželo. Ljudje so prijazni. Vedno so nas vabili v njihove šotore imenovane gere. Tudi njihovega slanega mlečnega čaja sem se navadil piti, kljub temu, da je bil na začetku okus zelo čuden. Najbolj pa me je navdušila njihova preprostost. Živijo v preprostih šotorih, v katerih imajo zelo malo imetja. Večina jih ima radio, nekateri tudi televizijo. Elektriko dobivajo iz sončnih celic. Drugače pa se ukvarjajo z živinorejo in se na vsakih nekaj mesecev z vsem preselijo tja, kjer je paša boljša.

Ob pogovoru sem gospodarja vprašal, kaj si želi oz. če imajo kakšno pomanjkanje. Odgovoril je, da bi bil vesel, če bi imeli televizijo in agregat, mogoče celo avto s katerim bi se lažje selili… In to je vse, kar si želijo… Tisto noč dolgo nisem mogel zaspati. Premišljeval sem o njegovih željah. En svet in hkrati dva tako različna svetova. V daljni Mongoliji je nekdo zadovoljen z najnujnejšimi stvarmi, medtem, ko se mi grebemo po čim večjih in boljših stvareh, ki nas ne osrečujejo, ampak nas spravljajo samo še v slabšo volje, če tega nimamo.
 

Olgii, malo mesto povsem na zahodu Mongolije, je bilo nekaj posebnega. Po skoraj 14-ih dneh na poti, kjer tudi po dan nismo videli nič drugega, kot zeleno pokrajino, čredo konj, koz, kamel ali jakov in nekje v daljavi male bele pikice, ki so predstavljale gere. Ko sem se sprehodil po ulici Olgiija, so bile vse stavbe v mestu zidane in urejene, po ulicah pa so se sprehajali ljudje, katerih obrazne poteze niso spominjale na Mongolce, temveč so bili bolj evropskih potez. To je ljudstvo Kazak, ki prihaja iz Centralne Azije. V večini so muslimani.

Tudi prehrambne navade so malo drugačne, kot pri Mongolcih. Mala turška restavracija je imela čisto pravo paradižnikovo solato in govejo meso. V mestu smo ostali le toliko, da smo nakupili zalogo hrane, kajti pred nami je bil 5 dnevni treking, ki se bo končal s popolnim sončnim mrkom. V informacijskem centru smo uredili dovoljenje za pohod po Altai Tavan Bogd Nacionalnem parku in se oborožili s staro rusko karto. Prijazna gospa nam je pokazala, kje lahko vidimo tudi petroglife. Na karti nam je pokazala, kje točno se nahajajo. Ko smo imeli vse urejeno, smo se jih odpravili iskat. Po nekaj urah vožnje smo ugotovili, da nam je pokazala narobe. To pa ni prva podobna izkušnja v Mongoliji. Tako smo se od sedaj naprej držali načela, da se moreš najprej sam prepričati preden lahko domačinu zaupaš.

Noč nas je ujela na višini več kot 2500 m, kjer smo prespali pri družini. Tudi geri se tukaj razlikujejo. So veliko večji kot tisti, ki smo jih srečevali do sedaj.

Naslednje jutro smo prispeli do mesta, kjer se začne treking. Najprej smo se dogovarjali za najem enega ali dveh konjev, da bi namesto nas nosili prtljago in hrano. In tako se je začelo. Konji bodo, konji ne bodo, pa spet bodo… Prišel je že možakar, ki naj bi šel z nami na pot. Samo po konje gre in že lahko gremo. Tako smo mi mislili…. Pripravili smo prtljago, kot da gremo s konji. Po kakšni uri je prišel vodič in smo še enkrat šli skozi celoten načrt trekinga. Nato je ponovno minila dobra ura, preden so začeli pripravljati in vezati prtljago na konje. Vodič je začel tarnati, da imamo preveč prtljage in da potrebujemo še vsaj enega konja, s katerim se bo on prevažal, ker ne bo hodil peš… In tako so minevale ure. Jaz sem bil že ves nervozen, ker smo imeli na voljo samo 5 dni, potem pa je bil tu že dan D, ko bo popolni sončni mrk… Med tem časom sem se tolažil ob božanju mlade volkulje, ki so ji ustrelili mamo, mladiče pa razdelili med domačine. Sedaj jo imajo privezano na verigi in ko bo velika, jo bodo  ustrelili.. Bila je vsa sestradana. Najbolj me je prizadelo, ko sem videl, da ji je nekdo samo nekaj centimetrov od njenega dosega položil kos mesa in se norčeval iz nje, ker ga ni dosegla… Meni se je tako smilila, da sem ji podaril vso moje kosilo…

Po že ne vem katerem posvetu, smo bili vsi mnenja, da vodič nima želje oz. interesa, da bi šel na turo in zaslužil 100$. Kar naprej je tarnal in posedal. Tako smo naredili tisto, kar bi bilo potrebno že takoj. V mislih smo ga nekam poslali in v desetih minutah prepakirali naše nahrbtnike, si jih nadeli na hrbet in se odpravili na pot sami… V tistem trenutku sem imel v sebi toliko energije, kot nikoli poprej. Po tem. ko sem videl, kako so nekateri nezainteresirani za delo, sem bil prav vesel, da lahko sam nosim svoj nahrbtnik in ne rabim druge pomoči. Prvo noč smo prespali tik pod ledenikom na višini nekaj več kot 2000 m. Navkljub hladni noči sem se zbudil ob sončnem vzhodu in se odpravil do ledenika, ter ga opazoval ob prebujanju se novega dne… Kaj mi je takrat rojilo po glavi ne vem, vem samo, da sem neizmerno užival ob pogledu na ogromno gmoto snega in ledu, ki je na zahodu že mejila na Rusijo in Kitajsko…

Po zajtrku smo si ponovno nadeli nahrbtnike in se odpravili naprej. Kar hitro se je pred nami pokazala ledeniška reka. Z Adrianom sva se pogumno odpravila iskat mesto, kjer bi lahko reko prečkali. Hitro sva ugotovila, da je voda pregloboka in premrzla. Rešitev je prišla kar sama. Ljudje iz okolice vedo, da je edina možnost prečkanja reke s konjem. Možakar je pripeljal kamelo in konja. Cena je bila 8 EUR po osebi. Takoj, ko smo plačali, so se lotili dela. Ti so bili veliko bolj resni, kot oni pred dnevi. V nekaj minutah so ob pomoči kolegov naložili prtljago na kamelo in že so prečkali deročo reko. Nato je prišel po tri od nas, na koncu pa še po naju z Marinom. Takrat smo ugotovili, da je to res edina možnost prečkanja reke. Na drugi strani je bila reka globoka več kot meter in zelo deroča, tako da sta imela celo konj in kamela težave.

Naslednje dni smo hodili čez hribe in doline, kjer nismo videli nobenega gera. Obdajali so nas čarobni hribi in izviri vode, kjer si lahko z roko zajel in ponesel kristalno čisto vodo v usta…

V teh dneh, ko sem imel na ramenih več kot 20 kg težek nahrbtnik, sem bil najsrečnejši človek na svetu. V dolgih urah pogovorov sam s sabo, sem se poglobil v sebe in razmišljal o prihodnosti in novih potovanjih. Imel sem dovolj časa za sanjarjenje in delanje načrtov za prihodnost….

čakanja je le prišel po nas Mogi, voznik, ki je bil zaradi nerazumevanja angleščine vedno dežurni krivec za vse, kar je šlo narobe. Tudi tokrat ni bilo drugače… Mogi ni popravil avta…

Pošteno umivanje s šamponom in obilna večerja je bilo tisto, kar smo si takrat vsi najbolj zaslužili…
 

Dan se ni začel obetajoče. Že na vse zgodaj je "počilo". Adrian je znorel, ker je bilo zunaj toliko muh, da niti jutranjega čaja nismo mogli v miru spiti. Sedaj smo razumeli vse te muhe v avtu prejšnji dan. Vem, kdo si bo mislil, da glede muh Mag ne more nič narediti… Samo deset metrov višje ni bilo nobene muhe. Mag je bila tri noči na tem mestu, pa ni ugotovila, da če bi šotor prestavila malo višje, potem bi bilo vse v redu…

Tako, da je bila vožnja do kraja, kjer smo pričakali sončni mrk, bolj klavrna. Smo se pa vsi strinjali z Adrianom, da ji je povedal svoje mnenje…

Popolni sončni mrk, ta veličastni trenutek, smo obeležili ob malem jezercu dve uri vožnje južneje od jezera Khotor. Vse skupaj se je začelo ob petih popoldne. Ko je luna počasi začela pokrivati/prekrivati sonce smo vsi z zanimanjem skozi zaščitna očala strmeli proti soncu in opazovali ta nebesni pojav… Bolj kot je luna prekrivala sonce, bolj napeto vzdušje je postajalo, pa tudi čedalje hladneje in temneje. V trenutku, ko je luna v celoti prekrila sonce, se je nebo skoraj povsem stemnilo. Opazoval sem popolni sončni mrk, kjer se je videla črna krogla, ki jo obdaja obroč in zvezde na nebu. Obdala me je posebna evforija. Bil je eden najveličastnejših trenutkov v mojem življenju, ki bi ga lahko primerjal samo še s prihodom na vrh Kilimandžara leto poprej. Teh 70 do 80 sekund, kar je trajal mrk, si bom zapolnil za večno…potem pa prvi utrinek in ponovno videnje sonca… in tako kot je napetost pred časom naraščala, je sedaj tudi počasi začela popuščati… Ko je bilo mrka konec, se je v mislih tura po Mongoliji za mene končala, kljub temu, da je bila pred nami še dolga pot nazaj proti Ulan Batorju. Zvečer smo imeli z Mag dolg pogovor in jo opozorili na vse težave, ki so bile na turi…Obljubila nam je, da se bo spremenila … Recimo, da je bila naslednji dan ali dva boljša in se celo trudila, ampak potem je bila ponovno stara Mag…To je dokazala tudi dan pred koncem poti.

Zadnjo noč smo prespali v mestu Karakorum, ki je bilo v času Džingiskana glavno mesto.

Naslednji dan smo krenili proti Ulan Batorju. Da si bomo lahko ogledali še divje konje v parku tik pred glavnim mestom, smo se na pot odpravili zelo zgodaj in tako nismo videli samostana. Ko smo prispeli do parka, so nam povedali, da se lahko konje vidi šele v večernih urah…to je bilo čez 4 ure.. To je bila samo pika na i njenega celotnega vodenja naše ture. Kljub temu, da jo je priporočil svetovno znani popotniški vodič, smo se vsi v en glas spraševali, kako jo lahko priporoča, če pa nima osnovnega znanja glede vodenja. V Mongoliji si vodič že, če govoriš angleško, ne pa zato, ker bi imel kakšno znanje ali sposobnost vodenja ljudi…

To ti je Mongolija… Po 27.-ih dneh na poti po prostranstvih Mongolije smo zvečer končno prišli v Ulan Bator. Vsi po malem naveličani drug drugega, najbolj pa vodičke, smo se z njo razšli tako kot se je ona obnašala do nas na turi… neprijazno. Mogija, dežurnega krivca, pa nagradili s pošteno napitnino, ki si jo je tudi resnično zaslužil… Po šest do sedem ur na dan ali pa še več, je presedel za volanom jeepa. Moramo razumeti, da so ceste v Mongoliji nekaj povsem drugega kot pri nas. Velikokrat si sploh ne zaslužijo imena cesta, niti kolovoz, ampak samo brezpotja…

Da so nas dnevi na trekingu združili in še bolj zbližali dokazuje dejstvo, da smo še naslednje tri dni preživeli skupaj…

Po koncu ture je sledilo tuširanje z vročo vodo. Ne vem ali je bilo to že tretjič  ali četrtič v zadnjem mesecu dni. Saj ni pomembno, glavno, da se je prileglo. No, če je že bila prilika, sem si dal oprati vsa oblačila, od katerih je tekla pošteno rjava voda. Prah in umazanija so naredili svoje.

Tudi paniniju in latte cafe-ju v Cafe Amsterdamu se nisem mogel oz. hotel odpovedati. Ob obrokih, ko je bilo na jedilniku največkrat ovčje meso, sva z Marinom sanjala o koncu ture in obisku Cafe Amsterdama.

Po nekaj dneh počitka in privajanja na civilizacijo, smo se poslovili. Ruby se je odpravila na letališče, Karin in Adrian sta si v teh dneh v Ulan Batorju uredila kitajsko vizo in dodatno turo v puščavo Gobi, ki bo vključevala obisk parka, kjer so divji konji, midva z Marinom, pa sva se odpeljala na železniško postajo in se vkrcala na vlak, ki naju je popeljal proti Pekingu, ki je bil takrat ravno v svetovnem središču zaradi olimpijskih iger…
 

S prihodom v glavno mesto Kitajske - Peking, se je končalo več kot 7600 km dolgo potovanje s Transibirsko železnico oz. TransMongolsko železnico… Izsanjal sem štiriletne sanje…

Če morem v dveh besedah opisati prvi stik s Pekingom, sta to megla-smog in gneča. Takšen je bil Peking ob prihodu.

Naslednji dan sva se odpravila na ogled Kitajskega zidu. Na vse zgodaj so nas z avtobusom odpeljali proti tej eni največjih svetovnih znamenitosti. Poleg ogleda zidu, mi je najbolj ostal v spominu jutranji postanek na bencinski črpalki, kjer si je marsikdo od nas kupil pijačo ali mali prigrizek. Podjetna prodajalka je vsako stvar očitala na računalnik in normalni ceni dodala 2 do3 juana (1 EUR je 10 juana)… In tako je na račun obiskovalcev v 10 minutah zaslužila dnevni ali celo nekaj dnevni zaslužek. Znajdi se, bi rekli Kitajci.

Po več kot mesecu in pol skupnega potovanja, sva z Marinom odšla vsak svojo pot. On je poletel v Qingdao, kjer si je privoščil nekaj dni počitka pred odhodom domov, jaz pa z vlakom proti Xianu, kjer so svetovno znani Army of Tarracotta Warriors oz. vojska glinastih vojakov.

V jutranjih urah naslednjega dne sem prispel v Xian, kjer so me že na železniški postaji "okupirali" predstavniki hostlov in me prepričevali, da se kar tam dogovorim za prenočišče. Naslednji dan sem se odpravil z avtobusom do mesta, kjer so leta 1974 vaški kmetje ob kopanju studenca naleteli na glinaste vojake. Ti so bili več kot 2000 let skriti pod zemljo. To je tudi eno največjih in najpomembnejših najdišč v 20. stoletju…

Ko sem se sprehajal po veliki dvorani, kjer so jih odkopali največ, od skoraj 7000 glinastih vojakov, ki so visoki med 1.8 in 2 m, sem bil vzhičen. Izdelati jih je dal prvi kitajski cesar v 3.st. p.n.š., da ga bodo branili v onstranstvu. Noben vojak nima enakega obraza. To samo priča o moči prvega cesarstva… Dolgo sem se sprehajal po dvorani in jih občudoval, zraven pa veselo fotografiral…

Iz Xiana sem pot nadaljeval proti Chengduju, kjer sem užival ob pogledu na mladiče velike pande, ki so naredili pravi šov. Giant Panda Breeding Pesearch Base je park, ki skrbi za vzgojo teh zelo zanimivih živali, ki so v naravi zaradi krčenja njihovega naravnega prostora že skoraj izumrle. Poleg velikih pand imajo v rezervatu tudi manjše, manj poznane rdeče pande, ki so najbolj podobne našim lisicam.

Popoldan sem se odpravil še v Leshan, kjer je v skalo izklesana največja Buda na svetu, po imenu Dafo. V višino meri več kot 70 m. Samo višina glave je 14,7 m.

Počasi sem začel ugotavljati, da potovanje po Kitajski, kljub veliki razvitosti, ni tako preprosto. Prispel sem v mesto, ki pomeni nekaj milijonov prebivalcev. Če si želiš ogledati kakšno večjo znamenitost, to pomeni še 2 do 3 ure vožnje ven iz mesta. Tudi cene prevoza in vstopnin so za naše razmere dokaj visoke. Še sreča študentski izkaznici, ki mi je nudila 50% popusta, vendar se kljub temu cene gibljejo od 5 do 10 EUR.

V Chengduju oz. nekje na poti sem se pošteno prehladil in se kar nekaj dni bojeval z vročino, kašljem in glavobolom. Problem je v tem, ker imajo povsod klime. Na avtobusu, v restavracij, celo v vsaki sobi jo imaš… Zboleti na potovanju pa ni enako kot doma. Že doma je hudo, vendar veš, da boš malo poležal, pil veliko čaja in jedel primerno hrano. Če sem pri nas navajen, da je kitajska hrana zelo dobra, sem imel na Kitajskem velikokrat težavo, kako naročiti pošteno juho, ki ne bi bila pikantna. Ker zelo malo ljudi govori angleško, problem nastane že pri tem. Veliko kje imajo kar sliko hrane in samo pokažeš kaj želiš, samo nekomu dopovedati, da ne bi imel pekoče, je podobno, kot nekomu v Mongoliji dopovedati, da bi imel jed brez mesa…v eni besedi TEŽKO ali pa NEMOGOČE.

Za potovanje po deželi ali pri iskanju znamenitosti mi je bil v veliko pomoč popotniški vodič, kjer je poleg angleških besed napisano tudi s kitajskimi znaki…

Iz Chengduju sem, kot že celotno pot po Kitajskem, nadaljeval z vlakom do Kunminga in od tu z avtobusom v Dali. Malo prijetno mestece, kjer sem si ponovno nabral moči po bolezni. Obiskal sem tržnice in ponovno veselo fotografiral. Še bolj bi užival, če ne bi bilo v tem delu Kitajske ravno deževna doba, kar pomeni, da je skoraj vsaki dan deževalo. Tudi v Lijiangu in potem že skoraj na robu Tibeta v Shangri-la ni bilo nič boljše…

Tudi pri cenah je bila povsod ista zgodba. Za tujce je bila cena vedno nekaj krat višja kot za domačina. Za vse se je bilo potrebno pogajati in to zelo na ostro, ker drugače ni bilo uspeha…

Na boljšo vreme sem upal na jugu Kitajske v Yangshuo-jo, kjer je kraški teren in svetovno znane slike, ki prikazujejo "špičaste" skale, ki štrlijo sredi pokrajin… Slabo vreme se je nadaljevalo tudi tukaj. Proti koncu poti se nisem niti obremenjeval več s tem. Počasi sem imel vsega vrh glave. Tako sem si en dan v hostlu v Yangshuo-ju zapolnil deževni dan tako, da sem pogledal kar tri filme na DVD-ju…

Pozna se, da je ta del Kitajske zelo turističen in so ljudje namazani z vsemi žavbami, samo, da bi od tebe dobili kak juan… Tako začnejo spominke prodajati po deset ali pa še večkratni ceni, kot sem jo na koncu plačal…

Ker ni nič kazalo, da se bo vreme izboljšalo, sem se odpeljal (tudi z vlakom) v Šanghaj, kjer sem preživel še zadnje dni svojega potovanja po Kitajskem.

Mesto je pravo gospodarsko središče Kitajske. Visoki nebotičniki, razne svetovno znane restavracije in trgovine priznanih blagovnih znamk, ki so za naše razmere zelo drage. Potem pa naj še kdo reče, da je na Kitajskem vse zelo poceni…Tu srečaš ogromno Evropejcev in Američanov, ki si tukaj služijo kruh…

Še zadnji dan na Kitajskem.

Zjutraj pripravim nahrbtnik in vržem vstran stvari, ki jih ne bom več potreboval. Še sopotnika iz Belgije vprašam, koliko kilogramov misli, da ima moj nahrbtnik. Malo ga potehta in reče, da kakih 16 do 17 kg. Tudi sam sem bil podobnega mnenja…

Zvečer, ko je napočil čas odhoda, na poti do letališča obiščem še trgovine, kjer porabim zadnje juane za nakup pijače in sladoleda, ki je bil klasični obrok zadnjih nekaj dni na Kitajskem. Za zajtrk, kosilo in večerjo vedno sladoled in sok… Potem pa s hitrim vlakom proti letališču. V pičlih sedmih minutah si tam. Končna hitrost vlaka je 301 km/h…

Pri čekiranju prtljage pa šok. Ko oddam nahrbtnik na tehtnico ta pokaže 27 kg… Še danes mi ni jasno, kako mi je uspelo imeti tako težak nahrbtnik…Nekaj sem vzel ven, nato pa že drugič uporabil trik, da sem nahrbtnik naslonil na koleno in s tem "prihranil" kak kilogram ali dva…

Pot proti Münchnu je bila nočna in klasično naporna, ker zelo težko zaspim na letalu. Nato še kratek polet do Dunaja, od koder sem se na štop odpravil proti Sloveniji. Že po približno pol ure čakanja mi je ustavil prazen avtobus, ki me je odložil na pol poti med Gradcem in Mariborom. Tu se me je usmilim starejši možakar in me peljal do Maribora, kjer sem se samo usedel na vlak in se pripeljal skoraj do doma…

Tako se je moje potovanje po Rusiji, Mongoliji in Kitajski končalo…

Zaključek… Moskva je najdražje mesto na svetu, Mongolija je še neodkrit biser sredi Azije in Kitajska gospodarska velesila, ki je v nekaj letih naredila tak preskok, ki ga nobena država ni v desetletjih. Zato pa tudi potovanje po Kitajski ni več avantura…

Lp,

Zoran