Peru - Po sledovih inkovske kulture 23. oktober 2005 Pozdrav vsem skupaj, iz mesta Angelov Los Angelesa me je pot vodila nekaj tisoč kilometrov južneje - v Južno Ameriko. Točneje v Peru. Že ob samem prihodu na letališče v Limo, glavno mesto Peruja, sem doživel mini kulturni šok. Vsi popotnikov, ki so že potovali po tej državi, so pozivali k previdnosti pri potovanju po državi, ki je znana po zelo spretnih žeparjih. Naslednji dan sem se odpravil z avtobusom na sever v Huraz, ki leži ob vznožju Cordillera Blanca (Bela veriga). To je eno najbolj znanih gorskih področji na svetu, popularno zaradi vrste znamenitih vrhov, ki se dvigajo 5000 in več tisoč metrov v višave. Ker nisem najbolj navdušen nad trekingi, sem se prvih nekaj dni privajal na zelo redek zrak. Huraz namreč leži 3091m visoko. Pomanjkanje zraka se občuti že pri krajšem sprehodu po mestu. Aklimatizacija je bistvenega pomena, zato sem prvih nekaj dni namenil krajšim sprehodom po mestu in okolici. Spoznaval sem novo kulturo Indijancev, ki živijo v zelo težkih razmerah. Danes čistokrvni oziroma pristni Indijanci predstavljajo 45% vseh prebivalcev, 37% je mešancev med Indijanci in belci, ostali pa so belci, priseljenci nekdanjih Špancev.Na ulici sem srečal veliko čistokrvnih Indijancev, ki so oblečeni v živobarvna oblačila. Ženske so oblečene v široka krila, mnoge nosijo klobučke - cilindre, moški pa so odeti v pončo, ki jih varuje pred mrazom v gorah. V okolici Huraza je veliko zanimivih znamenitosti, na katere se lahko odpraviš z enodnevnimi izleti, ki ti jih ponudijo v agencijah za 6-8$. Laguna de Llangauco, Chavin de Huantar, Nevado de Pastoruri, kjer lahko vidiš tudi največje rože na svetu Puya Raymoundi - zrastejo tudi do 10m v visoko in imajo preko 20.000 cvetov. Med vsemi znamenitosti si bom najbolj zapomnil treking na ledenik, ki je na5400 m.n.v. Do višine 4900 m smo se pripeljali z busom, naprej pa peč. Po začetnih težavah z nadmorsko višino, ki se čuti z globokim in hitrim dihanjem, sem se odpravil proti vrhu ledenika. Bolj sem se približeval, bolj se je začelo temniti in pihati. Kar naenkrat je prišlo do pravcate gorske nevihte, ki je prinesla sneg, meglo in močan veter. Ker nisem imel dobre obutve za treking, sem imel težave pri vračanju k izhodiščni točki. Na poti sem srečal tudi nekaj ljudi, ki so imeli težave zaradi nadmorske višine. V spominu mi bo ostal tudi obisk ene najstarejše perujske kulture, chavinske kulture.V andskih vršacih najdemo mnogo predinkovskih kultur, med njimi tudi eno najstarejših 3000 let staro chavinsko kulturo, katero sem obiskal z enodnevnim izletom iz Huraza z avtobusom, v katerega se nas je natrpala druščina popotnikov iz vsega sveta. Pot nas je vodila iz Huraza čez gorske prelaze in tunel na višini 4516m, na drugo stran gora, kjer se spustimo po vijugasti cesti v dolino, kjer leži mala vasica Chavin, kjer si ogledamo tempelj ene najstarejših ameriških kultur Chavin. Cena karte je simboličnih 5 solov, in nas popelje v središče ameriške kulture. Ko se sprehajaš med templji in zgradbami stari tudi nekaj 1000 let lahko občutiš kakšen smisel za gradnjo in razporeditev prostorov so imeli. Pred templjem je bil osrednji pravokotni prostor, ki je bil namenjen ritualnim obredom, imenovan tudi Plaza..Okoli tega prostora so bili odtočni kanali, da je ob dežju odtekala voda. Iz osrednjega prostora vodijo stopnice proti osrednjemu templju, ki ga je na žalost že dodobra načel zob časa, potresi in plazovi, ki so ga zasuli. Najhujši je bil pred skoraj 60. leti. Samo ugibamo lahko, kakšen bi bil tempelj, če ga nebi prizadele vse te naravne katastrofe. Navdušen sem bil tudi nad podzemnimi rovi, v katerem lahko vidiš tudi kamnite stebre EL Lanzon de Chavin, ki je nekoč predstavljala center templja. V bližnjem muzeju lahko vidiš še nekaj drugih znamenitosti Chavinske kulture, med drugim tudi iz kamna izklesana jaguarjeva glava. Če se samo malo zamislim nad gradbenimi dosežki te kulture sem lahko presenečen. Podzemni rovi, ki so ostali več kot 2000 let povsem nepoškodovani in jih zob časa še ni načel kažejo,da so bili res mojstri v gradnji. To sem se prepričal tudi v nadaljevanju poti po Peruju. Iz Huraza pa na pacifiško obalo v Trujillo, znano predvsem po Templju Sonca in Lune. Slednji, ki je že delno odkopan, me je posebej navdušil po tem, da je vsaka generacija na prejšnji tempelj dogradila novega. In zdaj lahko vidiš gradbene dosežke iz generacije v generacijo. Chan Chan je največjo mesto iz Pre-Columbijske dobe. Na 28 km2 so zgradili največje peščeno mesto na svetu, ki je narejena iz na soncu posušene gline in peska. V njem je živelo 60.000 ljudi. Pot me je vodila po Panamericana, najdaljši cesti na svetu, ki se vije iz Aljaske, čez Združene države in srednjo Ameriko, kjer je za nekaj km prekinjena v kolumbijski džungli in se nato vije čez južno Ameriko, vse do juga Čila. Pisco je ribiško mesto, ki je znano po nacionalnem parku Paracas, in otoku Balletas, ki ga imenujejo tudi »Galapagos« v malem. Zjutraj me je pobral avtobus, ki je peljal nekaj kilometrov južneje iz Piscota - do Paracasa, malo ribiško mesto, kjer smo se vkrcali na čoln in se popeljali proti otoku. Na poti smo lahko opazovali še naravno, v pesek narisano figuro(risbo) Candelabra, ki zelo spominja na slike v Nazca. Na otoku Ballestas smo opazovali morske leve, pingvine, pelikane in strmoglavce. Otok je zaščiten, in se nanj ne moreš odpravit. Na njega so odhajali samo pobiralci gvana, ptičjih iztrebkov, ki so zelo bogati z dušikom in so bili nekoč eden glavnih izvoznih artiklov Peruja. Jata ptičev naredi kar (mrak) nad otokom, ko se dvigne. Turo končamo z ogledom naravne skalne tvorbe imenovane Katedrala. Svojo »gringo pot« nadaljujem v Ico, kjer se odpravim 4. km v puščavo. Tam me pričaka Huacachina, oaza sredi puščave, kjer se poskusim z deskanjem po pesku(send-board). Odpravim sem se na popoldansko turo. Posedli smo se v posebej za vožnjo po sipinah prirejen avtomobil, ki nas je popeljal nekaj kilometrov globoko v puščavo. Vožnja z avtomobilom je bila prav adrenalinska..Ko se spustiš po sipini navzdol imaš občutek kot da si na vlaku smrti… Po nekaj kilometrih vožnje smo se ustavili na vrhu sipini, si nadeli deske, in se poskusili v deskanju po pesku. Začetki so bili peščeni, vendar je bilo z vsakim spustom boljše. Najlepši je bil spust ob sončnem zahodu. Odložili so nas na vrhu oaze in smo povsem v temi oddeskali v luči odeto oazo. Nazca je mesto, ki je znano po Nazca lines. Tam je na več kot 500km2 800 ravnih linij, med njimi 300 glavnih figur, ki so narejene v suhi perujski puščavi. Še danes ne vedo, kdaj so nastali. Predvidevajo, da v letih od 900 p.n.š do leta 600 n.š. Slike se najlepše vidijo iz letala, tako da sem se odpravil do letališča, se sprehodil med letalskimi prevozniki in vzel najugodnejšega. Naslednje jutro sem se odpravil na skoraj polurni polet nad slikami , ki so iz zraka še toliko lepše. Vidiš lahko astronavta, pa opico z nenavadnim repom, kondorja, pajka in še nekaj drugih figur. Arequipa, najlepše perujsko mesto, je znano po največji katedrali na južni polobli - La Catedrala, Monasterio Santa Catalena, kjer lahko med drugim vidiš, kako so pred stoletji živele nune, povsem odmaknjeno od javnosti, pa muzej Santuarios Andinos, kjer lahko vidiš zgodovino Indijancev in eno najbolj znanih mumij na svetu Juanito, 12 letno deklico, ki so jo Inki darovali bogovom. Leta 1995 so jo po naključju našli arheologi. Ker je bila zakopana v snegu, je zelo dobro ohranjena,. Hranijo jo v muzeju in je 6 mesecev na leto razstavljena. Iz Arequipa se sem odpravil na 3 dnevni treking v nekdaj najgloblji kanjon na svetu - Canon del Colca. Na treking v kanjon se lahko odpraviš v lastni režiji ali z vodičem. Za 180 solov sem najel vodiča, ki je bil prav zanimiv, kajti njegova angleščina je bila na pol uporabna, zato je pa bilo druženje z ostalimi popotniki toliko zanimivejše. Prvi dan smo se iz Arequipa do Chivaya odpravili z avtobusom, naprej pa peš. Prvo noč smo prespali na dnu kanjona, ki je še vedno na višini skoraj 2200m. Preživeli smo prijeten večer ob svečah, saj na srečo v kanjonu še nimajo elektrike. Naslednjo jutro smo se po zajtrku odpravili do oaze sredi kanjona. Tam je čisto pravi bazen z vodo iz hribov, ki je bila kljub nadmorski višini 2200 metrov prav prijetno topla in je bilo kopanje v bazenu blagodejno za utrujene noge. Naslednjo jutro nas je čakal še najtežji del trekinga - iz dna na vrh. Tako smo se zbudili že ob 2.00 zjutraj, ko je zunaj sijala polna luna. Ob prihodu na vrh nas je pričakal eden najlepših sončnih zahodov, tako da so bile v trenutku pozabljene vse muke, ki smo jih imeli z vstajanjem sredi noči. Treking smo končali z ogledom kralja andskega neba - kondorja, ki se nam je prikazal za nekaj trenutkov. Iz najlepšega perujskega mesta pa do najvišje ležečega plovnega jezera na svetu Titicaca. Razprostira se na dobrih 8300 km2, kar predstavlja dve tretjini Slovenije in leži med Perujem in Bolivijo. 60% jezera leži na perujski strani, 40 pa na bolivijski strani. Puno, mesto tik ob jezeru, je izhodiščna točka za obisk plavajočih otokov, ki so znani po tem, da so narejeni iz trsja. Prvi dan sem se sprehodil do pomola v upanju, da bom dobil kakšen poceni prevoz z ladjo do plavajočih otok in nato še do otoka Tquile in Amantani. Cene prevoza brez vstopnine in prenočišča so se gibale okrog 30 solov, tako da sem se odločil vzeti 2 dnevno turo v hotelu, ki so mi jo ponudili za 40 solov, v kar je bilo všteto prevoz na otoke, vstopnina, noč pri domačinih na otoku Amantani in prevoz nazaj. Naslednjo jutro se nas je 15 popotnikov iz celega sveta stisnilo na malo ladjico, ki nas je najprej popeljala do plavajočih otokov. Že na začetku nas je vodič opozoril, da plujemo po jezeru Titi, nato je naredil kratek premor in nato ka-ka - črko je poudaril. Vsi smo namreč dobro vedeli, kaj pomeni beseda kaka. Ustavili smo se na enem izmed 32 plavajočih otokov, kjer živijo Indijanci - danes predvsem od turistov, nekoč pa od ribolova. Ti otoki so narejeni iz trsja - totora, ki raste na jezeru. Iz totore so narejeni otoki, hiše in čolni.. Totorina sredica je užitna in bogata z kalcijem in je zelo pomembna za prehrano ljudi, ki poleg rib nimajo pestre izbire hrane. Debelina otoka je 3m in ga je potrebno vedno obnavljati, ker trsje gnije. Zato ga je potrebno vsakih nekaj tednov obnavljati, odvisno od letnega časa. Med deževno dobo to počno pogosteje. Iz enega otoka se popeljemo na drugega kar s čolnom, ki je narejen iz trsja. Izdelujejo ga tudi po več tednov, odvisno od velikosti. Na otoku lahko kupiš tudi razne spominke, ki jih izdelujejo domačini. Pot nas je vodila na otok Amantani, kjer smo prespali pri domačinih. Zvečer so posebej za nas pripravili ples. Oblekli so nas v pončo,da je bilo vzdušje bolj pristno. Za boljšo vzdušje so poskrbeli domači glasbeniki, ob zvoku tradicionalne perujske glasbe. Tako poteka moje potepanje po Peruju. lp zoran

................................................................................................. Bolivija - Po cesti smrti v džunglo 13. november 2005 Pozdrav vsem skupaj! Iz Puna smo pot nadaljevali proti jugu, v Bolivijo. Ustavil sem se v Copacabani, ki leži na bolivijski strani jezera Titicaca. Odpravil sem se na otok sonca (Isla del Sol), ki je zelo lep. Tukaj sem spoznal španski oziroma baskovski par. Okoli sveta potujeta že dobrih 11 mesecev. Na Novi Zelandiji sta se tudi poročila. La Paz je najvišje ležeče glavno mesto na svetu, leži na 3660 m.n.v in je povsem netipično glavno mesto. Na potovanju se načeloma izogibam večjim mestom, toda La Paz je bil nekaj posebnega. Že sam sprehod po mestu je fizično naporen, ker gredo vse ulice samo navzgor ali navzdol. Navdušen sem bil nad dvema obrazoma mesta. Ob glavni aveniji Mariscal Santa Cruz najdeš ogromno najmodernejših poslovnih stavb, kjer imajo sedeže veliki svetovni koncerni. Na drugi strani mesta pa lahko najdeš tržnice, kjer ti domačinke na ulici pripravijo kosilo za nekaj bolivianov. Oblečene so v tradicionalne noše, ki so že zdavnaj izgubile žlahtno barvo - nadomestila jo je temna in umazana.. Zob časa jih je že počasi načel, že nekaj časa je od takrat, ko so videle tisto ta pravo vodo, razen dežnih kapljic. Sprehod po tržnici me je že nekdaj navduševal. Z zanimanjem sem si ogledal Mercado de Hechiceria – to je čarovniška tržnica, kjer lahko opazuješ in kupiš od napitkov do posušenih laminih mladičev, kar prinaša srečo ljudem. V okolici La Paza je zelo zanimiva tudi lunina dolina ( Valle de la luna), kjer sem se počutil kod da hodim po drugem planetu. Kamni in zemlja, ki so jo stoletja oblikovali sonce, dež in veter, daje dolini drugačnost, ki te spominja na drugi planet. Iz La Paza pa po cesti smrti v džunglo. Najnevarnejša cesta na svetu, imenovana tudi cesta smrti, se prične nad La Pazom, na višini 4700m. Po nekaj začetnih kilometrih po asfaltu se začne cesta spuščati, ob njej pa strmi prepadi…Na eni strani kamniti hrib, 2 metra široko makadamsko cesto, na drugi strani pa prepad, kamor se je prevrnil že marsikateri avtobus. Ravno zaradi teh prepadov, ozke in nevarne ceste, je dobila tudi ime The World s most dangerous road. Da se res voziš po zelo nevarni cesti, te opozarjajo spomeniki ob poti, ki te ne pustijo ravnodušnega. Bolj kot sem se spuščal, bolj je postajalo tolpo in soparno, ker prehajaš v tropski gozd. Pot se konča po 65 prevoženih km na nadmorski višini 1200 metrov. Od tukaj pa na 14 urno vožnjo z busom v Rurrenabaque, ki leži v nižavju na vsega 300 m.n.v. Od tod se lahko odpraviš v džunglo in pampe. V Rurrenabaque živi tudi Slovenka, ki je prišla v Bolivijo pred leti. Sedaj živi v misiji, kjer skrbi za revne otoke iz okolice. V Rurrenabaque sem prišel z namenom, da se odpravim v džunglo in pampo. Pot proti pampi se je pričela s 4 urno vožnjo z džipom, nadaljevala pa s čolnom po reki. Najbolj zanimiva je bila vožnja s čolnom, ker lahko opazuješ živali v naravnem okolju. Od želve in krokodila, pa od ptičev do rečnih delfinov…z njim sem se tudi kopal, navkljub vsem krokodilom, ki smo jih opazovali iz čolna. Iskali smo tudi anakondo, a je nismo našli…smo pa imeli več sreče pri lovljenju piranj. Iz pampe sem se odpravil še v bolivijsko džunglo, kjer mi je najbolj ostal v spominu naš vodič. Poimenoval sem ga »Rambo«. Džungla je njegov dom, kjer se zelo dobro znajde. Veliko zanimivih stvari nam je pokazal in povedal. Med drugi nam je pokazal, kakšna naravna lekarna je džungla. Rastline in zelišča uporabljajo v zdravilne namene. V primeru pika kače ali pajka, uporabi drevesno vejo, jo olupi, sok,ki je pod lubjem izsesava strup iz krvi…med drugim tudi drevo, katere sok uporabljajo za lovljenje živali. Konico pušice namočijo v drevesni sok, ki ob stiku s krvjo žival paralizira in jo tako lažje ujamejo. Božali pa smo tudi tarantelo, se prehranjevali s kokosovimi ličinkami, zasledovali divje prašiče in še kaj. Res, ta džungla mi je bila še posebej všeč. V parku Madidi, ki je zaščiten, sem prvič v življenju opazoval papige are v naravi. Videli smo celo jato teh raznobarvnih papig, ki vedno letijo v parih. V naravi so veliko lepše kot pa v kletkah posameznikov. Iz Rurrenabaque pa nazaj po cesti smrti v La Paz in od tam v Uyuni, ki leži na JZ Bolivije. Iz Uyuni pa se lahko odpraviš na izlet v največjo slano puščavo na svetu Salar de Uyuni, ki meri preko 12.000 km2. Puščava je nastala pred 6.000 leti, ko se je začelo morje sušiti. Ponekod debelina presega 8 metrov. V puščavi najdemo tudi nekaj čez 20 otočkov. Najbolj znan je Isla Pescado, ki slovi po 6. in več metrskih kaktusih. Na obrobju puščave so zgradili čisto pravi slani hotel, ki je sezidan iz slanih kock. Pot nas je vodila južneje ob sami čilski meji, kjer se bohotijo nekaj 5 in več tisoč metrov visok vulkan, pobeljeni vrhovi gora in lagune. Tod lahko opazuješ roza Flamingov. Pa Arbol de Pirdra-skalo v obliki drevesa. Najlepša je bila vožnja po tem delu Bolivije-suha puščava, ugasli vulkani, hribi, ki so pokriti z snegom, zraven pa temnomodro nebo brez oblačka...Drugo noč smo prespali ob Laguni Colorada, ki je rdeče barve zaradi alg in organizmov, ki živijo v njem. Spanje na 4278m.n.v. je tudi nekaj posebnega, sploh če nimaš spalne vreče in si pokrit s 5 odejami. Zbudili smo se ob 5 zjutraj in začeli dan ob -5 stopinja C. Prvi postanek je bil ob gejzirjih, ki bruhajo vroč zrak in vodo, drugi pa ob termalnem vrelcu na višini 4800m, kjer smo se pred zajtrkom najprej namočili v vodi - ta ima med 28 in 30 stopinj C. Zatem pa proti Laguna Verdi, ki je turkizno zelene barve, v njej pa se zrcali vulkan Licancabur. Od tam pa nas je pot vodila še nazaj proti Uyuniju. Tam se je ena najlepših tur končala. To je samo nekaj utrinkov iz poti po Peruju in Boliviji. Lep pozdrav Zoran

................................................................................................. Zda, Peru in Bolivija...Doma 20. december 2005 Še zadnjič se oglašam iz poti,Tupiza, mesto ob argentinski meji, je bila moja naslednja postaja. Malo, prijetno mestece, ki skriva v okolici ogromno lepih kanjonov. Na raziskovanje kanjonov sem se odpravil kar na konju, iz katerega je bil pogled še veličastnejši. Posebej so me fascinirali rdeči kamni, ki so ga v stoletjih oblikovali sonce, veter in dež. Zdi se, kot da si na drugem planetu. V Tupizi sem imel tudi edino krizo na vsej poti. Zavedal sem se, da sem prispel do najnižje točke Bolivije, od koder me je pot vodila še samo na sever, proti La Pazu. Od tam pa v Cuzco in Limo ter spet na severno poloblo v New York, od koder sem poletel nazaj v Evropo. I am rich Potosi, The treasure of the world... And the envy of kings. Potosi, najvišje ležeče mesto na svetu (4090m), v 16. in 17. stoletju, pa središče denarništva. Višek je doživel v 18. stoletju, ko je bilo največjo mesto v J. Ameriki, s preko 200.000 prebivalci. Imel je tudi več kot 80 cerkva, ki so bile namenjene vsem, ki so prišli iskat srečo in zaslužek. Ta se je skrival v Cerra Rico - bogatem hribu. Potosi pa ni znan samo po rudniku, ampak slovi tudi po tem, da so tukaj kovali denar za ves svet. V to sem se prepričal tudi v muzeju, kjer so bile kovačnice denarja. V zbirki predmetov lahko podoživiš to težko delo, ki so ga opravljali sužnji. Po nekih ocenah so Španci od tu v Evropo odpeljali toliko srebra, da bi lahko naredili cestno povezavo med Potosijem in Madridom. Odpravil sem se v enega izmed neštetih rudnikov in rovov, kjer sem se na lastne oči prepričal, kako težko je življenje v rovih,. Ti so na višini več kot 4km. Vhod v rudnik je na višini 4350m. Ob vhodu v rudnik te zebe, vendar že po nekaj metrih hoje v notranjost začutiš zatohlost in soparnost. Tu lahko začutiš pridih težkega in napornega dela. Pot nas je vodila do četrtega nivoja, dobrih 80m globoko. Ko smo se prebijali skozi rove, ki so ponekod tako ozki, da smo se plazili po vseh štirih, sem nekajkrat mislil, da bom obtičal…Najbolj moteč je prah. Med spuščanjem je postajalo vse bolj toplo. Tako nas je v 3 nivoju pričakala že prava sopara. Rudarji še vedno delajo ročno. Da preživijo ves ta napor pijejo 96% alkohol -ja, prav ste prebrali 96% alkohol, žvečijo kokine liste, kajti med delom, ki traja 10-12 ur na dan in 6 dni v tednu, ne jedo nič, saj nimajo apetita. Zaslužijo pa borih 80-100$ na mesec. V rudniku delajo tudi otroci od 8 leta naprej… Žensk pa v rudniku ni, ker menda prinašajo nesrečo. Zunaj rudnika pa prebirajo odpadno rudo. V 16. in 17. stoletju je bil Potosi kovnica denarja za ves svet. V muzeju Case Real de la Moneda, kjer je bila nekoč kovnica, je sedaj muzej. Tam lahko vidiš, kako so nekoč izdelovali denar. Od topljenja do valjanja srebrnine in žigosanja denarja. To delo je bilo prepuščeno predvsem sužnjem, ki so delali v nečloveških razmerah… Sucre, staro kolonialno mesto, je obdano v belino, v mestu vsako spomlad na novo prepleskajo vse stavbe, kar daje mestu tako lepo snežno barvo. Poleg samega mesta, sem si ogledal še muzej tekstila in 65 milijonov let stare dinozavrove stopinje. Bolj pa me je presenetilo pokopališčem, kjer je pokopanih veliko znanih osebnosti. Domačinom pa služi kot park, kamor hodijo na sprehode, se učit ali pa kar na zmenke. Cochabamba, moderno mesto, ki mi je ostalo v spominu po dobrih slaščicah in Kristusovem kipu. Do Kristusovega kipa se pride po 1450 stopnicah in je nekaj centimetrov višji kot tisti originalni v Rio de Janeiro. Kip je visok 33m, kar predstavlja meter za vsako leto njegovega življenja… Iz Cochabamba pa nazaj v La Paz.. Od Bolivije se poslovim v La Pazu, kjer sem spet ostal nekaj dni. Nikakor ga nisem mogel zapustiti.. Navdušen sem bil nad tem glavnim mestom, ki leži dober kilometer višje kot naš Triglav. Spet sem se sprehodil med domačini na tržnicah, kjer sem barantal in nakupoval volnene izdelke in spominke…Pot po Boliviji sem v La Pazu tudi zaključil. Pred mano je bil še samo Cuzco. Bolivija mi bo ostala v spominu po raznolikostih… Potovanje po Peruju in Boliviji sem končal v najbolj znanem perujskem mestu Cuzco. V jeziku kečva, ki ga govorijo avtohtoni Indijanci, pomeni popek - popek sveta. Nastanil sem se v enem od cenejših popotniških hotelov za 15 solov, in se takoj odpravil na obhod po agencijah, poiskat več informacij o naj znamenitejšem 4. dnevnem trekingu. Vodi po starodavni inkovski poti, do zadnjega mesta Inkov - Machu Picchu. Ker je Inca Trail zelo popularen, ga je potrebno rezervirati vsaj 3 dni pred odhodom. Na to pot se lahko vsak dan odpravi samo 500 turistov in spremljevalcev. Zato je v višku sezone - junij, julij in avgust - že za nekaj mesecev vnaprej vse polno in cene narastejo v vrtoglavih 500 in še več dolarjev, sploh če ga rezerviraš že v Evropi ali kje drugod. Ker sem konec novembra prispel v Cuzco, se nisem obremenjeval z rezervacijo. Sprehodil sem se med agencijami, ki ti ponujajo od ratinga do izletov v okolico, kjer je veliko inkovskih ruševin, pa tudi izlete v džunglo…in seveda Machu Picchu. Rezerviral sem 4 dni in 3 noči dolgo turo. Odštel sem 150$ - s študentskim popustom. V ceno je bilo všteto 25 $ študentskega popusta, hrana, prevoz in vstopnina za Machu Picchu. Ker sem imel do odhoda na treking še 3 dni časa, sem kupil turistično karto. Zanjo sem odštel 35 solov in je bila za 50% cenejša s študentskim popustom – vsebuje pa vstopnico za preko 20 znamenitosti v okolici Cuzcoja. Naslednji dan sem se odpravil z minibusom raziskovat okoliške znamenitosti. Podal sem se v skrivnostno dolino(Sacred valley) v vas Pisac, kjer sem naletel na sejemski dan. Zberejo se domačini iz okoliških vasi, v njihovih tradicionalnih živopisanih oblačilih. Nad hribom se bohoti nekaj fascinantnih inkovskih teras in stavb, ki so grajene zelo dovršeno. Najbolj sem bil fasciniran nad Salinas - to so naravne terasaste soline, ki so jih uporabljali že Inki. Tu je izvir naravne slane vode, ki jo spuščajo v bazene, kjer voda izhlapi, nato sol postrgajo, obdelajo in prodajo. Moray spominja na gledališče, v resnici pa ga uporabljajo kot naravni laboratorij za gojenje rastlin. Inca Tral. Iz Cuzca smo se z busom odpeljali do Chila, ki je 90 km iz Cuzco, kjer se na tako imenovanem 82 km začne tudi najbolj znani treking. Po kosilu in kratkem spoznavanju smo se odpravili do kontrolne točke, oz vhoda na treking, kjer je tudi tabla z napisom Kamina Inko, nekaj metrov naprej je pa tudi prva kontrolna točka, kjer pokažeš vstopnico in osebni dokument. Pot nas je vodila v dolini ob reki Urabamba, nad katero se bohotijo 4in 5 tisočaki. Potovanje po Peruju in Boliviji je najprimernejše med evropskim poletjem(od aprila do oktobra), ko je pri njih zima in je manj padavin. V začetku decembra, ko sem se sam odpravil na pot, se je že pričela deževna doba, ki je med novembrom in marcem. Tako nas je nekajkrat prav pošteno namočil dež. Spali smo v šotorih, ki so jih za nas nosili nosači. Po želji za nekaj $ nosijo tudi tvoj nahrbtnik. Najlepši so bili večeri, ko se nas je v malem šotoru pri večerji stiskalo 10 popotnikov iz sedmih držav. Pripovedovali smo si popotniške dogodivščine in zgodbe. Na najvišjem prelazu, na višini 4200 metrov, imenovan prelaz mrtvih žensk "dead woman s pass" sem šele začutil zmagoslavje v sebi. Po več kot šestih mesecih dela in potovanja sem premagal najtežji del trekinga s prtljago. Pred mano je bila še zadnja točka na tej poti - Machu Picchu, vse ostalo je bilo za mano. Tretji dan trekinga, ko smo bili že v tropskem pragozdu, nas je pral dež, tako da smo bili vsi malo skeptični ali se nas bodo inkovski bogovi usmili in poplačali naš trud z lepim pogledom na; Machu Picchu - pomeni stara gora, v ozadju pa se bohoti Huayna Picchu, ki pomeni mlada gora. Zadnji večer so se naši nosači in kuhar posebej potrudili s slavnostno večerjo. Mi pa smo se jih zahvalili z napitnino. Res so lepo skrbeli za nas, prenašali šotore in preostali tovor. Zjutraj smo se zbudili že malo pred 5 uro, ko je bilo zunaj še vse temno in oblačno, pojedli zajtrk, nato pa se odpravili še na zadnji del poti. Na prvi razgledni točki se je Machu Picchu še sramežljivo skrival v jutranji meglici. Machu Picchu je odkril ameriški raziskovalec Hiram Bingham, ko se je leta 1911 potikal po teh hribih v upanju, da bo odkril Vilkabamba - zadnje prebivališče inkovskega vladarja. Srečal je nekaj domačinov, ki jih je povprašal o mestu, oni pa so ga povabili, naj si ogleda bujno zaraščene ostanke zgradb, kamor so se naselili v upanju, da se bodo izognili plačilu davkov . Na začetku je dvomil, da je to zadnje inkovsko mesto, kajti obdano je bilo z bujnim rastjem tropskih dreves. Naslednjo leto – 1912 - pa se je vrnil in začel natančneje raziskovat. Trajalo je nekaj let, da so odstranili vso to bujno rastje. V mnogih grobnicah, ki so jih odkrili, je bilo več kot 100 okostji, večinoma ženskih. Po nekaterih teorijah naj bi bilo to mesto izbranih žensk, ki so skrbele za potrebe vladarjev. Zagotovo pa je bilo pomembno versko središče. Kdo, kaj in zakaj so ga zgradili in zakaj so ga nenadoma zapustili? Kako to, da za prebivalci ni ostalo več sledov? Ta in podobna vprašanja so mučila Binghama. In še danes begajo znanstvenike in potomce starodavnih Inkov. Skupaj smo si ogledali ruševine, kjer smo lahko zaznali zanimive podrobnosti iz življenja Inkov. Sam sem se odpravil še na Huayna Picchu - imenovan tudi mlada gora, od koder se razteza lep pogled na templje. Počasi se je dan prevesil v popoldan, tako da sem se odpravil v Aguas Callientes, kjer smo se z nekaterimi poslovili, z drugimi pa odpravili v termalne toplice. Naslednji dan se jih je večina iz Aguas Callientes z vlakom odpravila proti Cuzcuju, jaz pa sem se odpravil peš. Cena vlaka iz Aguas Callientes do Ollantaytambo, do koder je 27km je 32$, kajti to je edina povezava med Cuzco in Aguas Callientes in naprej do Machu Picchuja, kar se mi je zdelo pretirano. Hoja je bila na trenutke že prav utrujajoča, kajti po dobrih 9 urah pešačenja na soncu sem le prispel do Ollantaytambo, od koder vozi bus v Cuzco, tako da sem prispel ob 8. zvecer povsem utrujen in izčrpan. Naslednjih 3 dni sem izkoristil še za ogled znamenitosti v okolici Cuzca, med drugim tudi Sacsyhuamana. Fasciniral me je z ogromnimi skalami, ki so težke tudi po 200 in več ton. Zložene so druga ob drugo tako, da med njiju ne spraviš konice noža. Pot sem končal v Limi. Moral sem, saj sem od tod letel za New York. Ja, sreča me je pa spremljala vse do konca poti - oziroma skoraj do konca. Ko sem čakal v vrsti za štampiljko za obisk ZDA, so enega pred mano pospremil v emigracijsko pisarno. Prepričan sem bil, da bodo tudi mene »povabili« na pogovor v pisarno, kjer mi bodo »težili« z vprašanji, kajti delovna viza mi je potekla, pa še na poti iz J. Amerike sem bil. Pri okencu oddam potni list in obrazec, ki ga moreš izpolnit, pa mi povedo, da imam izpolnjen napačen obrazec in da za vstop v državo z vizo potrebujem drugi obrazec, ker je videl, da imam v potnem listu vizo. Omenil sem mu, da je potekla in da sem prišel na turistični obisk. Vprašal me je, kam sem namenjen, pa sem mu dal naslov od Lori, h kateri sem bil namenjen, prstne odtise in fotko z nasmeškom, on pa meni ožigosan potni list. Zaželel mi je prijetno bivanje v »obljubljeni deželi« Welcome to United States of America! Noč prespim na terminalu številka 6, kajti čez 6 ur sem imel polet za Burlington. Prav živo se še spomnim 24.5, ko sem priletel iz New Yorka v Burlington. Takrat se je Vermont prebujal iz dolgega zimskega spanja. Tokrat je bil mrzel in bel. Šele kratka pot iz letala do stavbe me je dodobra prebudila in postavila na realna tla, da je poletja že zdavnaj konec. Ko sem zapuščal Limo, je bilo 26 stopinj C, Burlington pa me je pričakal z -2 stopinjama C. Na letališču me je čakala Lori, pri kateri sem imel shranjeno prtljago. Najbolj sem bil vesel sprehoda po kampu, kjer sem preživel eno najbolj norih poletij. Če samo pomislim, kakšno je bilo poletje s številnimi obiskovalci… zdaj pa je vse tako tiho in zaspano. Kamp je prazen, razen nekaj delavcev, ki živijo tam in imajo polne roke dela. Po koncu poletja je bilo potrebno postorit veliko. Ko sem bil še v Peruju, sem dobil mail, in hkrati povabilo, da se naslednje poletje 2006 spet vrnem delat v kamp. A sem se že prej odločil, da ostanem naslednje poletje doma. Za konec poti pa še 2 dni New Yorka. Obiščem EX-WTC- zdaj točka nič, kjer že nastaja nova zgradba, se najedel za 3$ v ChinaTown, zmrzoval ob sončnem zahodu na najvišji stavbi v New Yorku - 381m visokem Empire State Bulding in jutranjem sprehodu po Centralnem parku v sončnem in -10 stopinj C hladnem dopoldnevu, za kaj več pa ni bilo ne časa, še manj pa volje. Ko sem se vozil proti letališču, sem bil kar malo zmeden in zamišljen. Sploh nisem imel občutka, da se vračam domov! Po malo manj kot 7. mesecih, točneje po 205 dneh dela in potovanja.

................................................................................................. Nekaj stvari, ki me bodo najbolj spominjale na poletje 2005: - Poletje v kampu je bilo naporno in delavno, toda noro lepo....Pogrešam vzdušje iz kampa. - V Koloradu pri Dudleyu in Mali. Hvala vama za povabilo in nekaj nepozabnih spominov na Skalnem gorovju. - Salt Lake City... koncert skupine Green Day, pa tekma ameriškega nogometa... - Treking na ledeniku v okolici Huraza, ko je 5400m visoko začelo snežit, jaz pa v copatah in poletni garderobi, da ne omenjam ljubezni v Peruju... - Pa sand-board v Huacachini, vožnja z bugijem po puščavi in zadnji spust ob sončnem zahodu... - Treking v Canon del Colca. - Noč na jezeru Titicaca, ko sem prespal pri domačinih na otoku Amantani, zraven pa zabava v tradicionalnih oblačilih in glasbo - La Paz, najvišje ležeče glavno mesto na svetu. - Spust s kolesom po cesti smrti. - 3dni in 3 noči v džungli in pampah... bližnje srečanje z anakondo - Salar de Uyuni....oh, kako smo se ga zakadili na 3850 m. visoko... ko sem bil pokrit s 5 odejami... pa kopanje v termalnem vrelcu pred zajtrkom. - Tam nekje 50 metov pod zemljo v enem od neštetih rovov rudnika na 4350m.n.v., ko sem nekajkrat pomislil, da ne bo šlo več ne naprej ne nazaj… - Pa 4 dni in 3 noči peš do Machu Picchu.... nato pa še 27km peš nazaj... - Spet na začetku poti v kampu.. in zimski New York. Ob prihodu v Zagreb pa šok,ki pa me ni spravil v slabo voljo. Oba moja nahrbtnika sta ostala nekje na poti. Čez dva dni sem ju dobil - eden je bil odprt, perilo pa tako nametano, da je vse gledalo ven. Pregled v New Yorku. Nisem imel kar tako 20 kg osebne prtljage. V skoraj 7. mesecih sem doživel veliko lepih doživetji in nepozabnih izkušenj! Potreboval bom še nekaj časa, da jih bom popolnoma podoživel. Na poti se je nabralo tudi veliko slikovnega materiala, ki ga že pridno urejam…. To je bilo moje najdaljše potovanje. Nekajkrat sem se oglašal preko maila. Upam, da sem vam vsaj nekoliko pričaral številna nepozabna doživetja. Pridni bodite, pa radi se imejte! Ko se bom znova odpravil na pot, pa se zagotovo oglasim... Vesele praznike! Zoran