Azija 1 (Mesto greha-Bangkok) 28. februar 2005 Pozdravljeni! Oglašam se vam iz Bangkoka, kjer je »samo« 30 stopinj C in 80 odstotna vlažnost. Trenutno pohajkujem po mestu v družbi treh Slovencev, s katerimi smo potovali iz Slovenije in se privajamo na nov način življenja. Spim v hostlu za 90 batov, to je dobrih 450 sit... V Bangkoku ostanem le toliko da si uredim vizo za Laos in Kambodžo, potem pa čimprej v Laos, ki je moj glavni cilj. Naj bo tole za enkrat dovolj... Lep pozdrav Zoran

................................................................................................. Azija 2 1. marec 2005 Pozdravljeni! Kot sem zadnjič omenil, sem dobil poceni prenočišče na Khao San Road, to je najbolj znana popotniška ulica v Bangkoku, nisem pa omenil, da zaradi tega nisem spal celo noč. Zakaj? Zvečer, ko se ulica zapre za promet, pridejo prodajalci raznovrstnih stvari, odprejo se bari in nočni klubi in takrat se začne najbolj nora žurka v mestu… Folk se zabava, pije pleše in uživa. Sam sem imel okno obrnjeno na ulico, tako da sem imel občutek, da ležim na ulici…. Včeraj so se prijatelji, s katerimi smo skupaj pripotovali v Bangkok, odpravili na južne otoke, jaz pa se danes odpravljam z vlakom na sever proti Laosu. Bangkoka imam namreč že po dveh dneh dovolj. Povsod je potrebno barantati za vsako stvar, v okolici znamenitosti so prodajalci že prav vsiljivi in nadležni, da o TUK- TUKarjih ne govorim… Najbolj všeč mi je hrana, ki;jo pripravijo na ulici ob tvoji prisotnosti, pa raznovrstni sadni šejki, bananine palačinke in sveže sadje, ki je v izobilju… Pozdrav iz vročega Bangkoka Zoran

................................................................................................. Azija3 - Izgubljen nekje na severu Laosa 16. marec 2005 Pozdravljeni! Ob zadnjem javljanju sem bil še v Bangkoku, od koder sem se z nočnim vlakom podal proti tajsko-laoški meji. Prvič sem se dobro naspal. Še isti dan sem prečkal mejo z Laosom pri mestu Vientianu, ki je glavno mesto Laosa. V Vientianu sem si ogledal nekaj glavnih znamenitosti - kraljeve templje Haw Pha Kaew, Pha That Luang, veliko stupo, ki je tudi najpomembnejši laoški nacionalni spomenik. Večina templjev je zelo bogato okrašenih, živahnih barv. Večere sem preživel v malih restavracijah, ki ležijo ob reki Mekong, in užival v zelo okusni azijski kulinariki. Bogata je z zelenjavo, rižem in riževimi rezanci, pripravljenimi na tisoč in en način. Iz Vientiana sem se odpravil naprej v Vang Vieng, ki je znan po številnih jamah v okolici, dolge so le nekaj metrov in za nase razmere bolj puste. Vožnja proti Luang Prabangu je bila zelo zanimiva. Pot vodi skozi male obcestne vasice. Tu smo srečevali številne varnostnike, saj so na tej cesti uporniki ustavili avtobus, pobili vse potnike, avtobus pa sežgali. Zato smo imeli na avtobusu vedno oboroženega varnostnika, ki je skrbel za varnost na poti. Mesto Luang Prabangu je zaščiteno od Unesco in je znano po številnih templjih. Na žalost pa je že povsem turistično in popotniško naravnano. V vsaki restavraciji imajo TV, kjer predvajajo piratske filme. V baru imajo karaoke šov in podobne zabave zahodnega sveta. Sam sem bil nad mestom zelo razočaran. Prenočišča pod 5$ sploh ne dobiš, za vstop v večino templjev pa moraš plačati vstopnino. Na vsakem koraku vidiš ogromno turistov in popotnikov. Hostli so zelo polni. Ker sem bil nad mesto razočaran, sem se naslednji dan odpravil še bolj severno, in sicer z nočnim avtobusom v Luang Nam Tha. Vožnja je bila prava katastrofa. Cesta je še v gradnji, avtobus je bil star 30 let ali pa več, sedeži trdi, tako da celo noč nisem zatisnil oči. Vse muke so bile pozabljene, ko sem prišel Luang Nam Tha, to je malo večja vasica na severu, kjer sem srečal le nekaj popotnikov. Že prvi dan sem si sposodil kolo in se odpeljal proti severu, kjer sem naletel na nekaj zelo lepih vasic. Otroci te že od daleč pozdravljajo z mahanje in besedo »sabaidi«, kar pomeni zdravo. Prišel sem do malih slapov, kjer sem spoznal domačine, ki so me povabili na piknik. Ta dan so praznovali dan žena. Skupaj z njimi sem jedel na ognju pečene ribe ter zlepljen riž, ki smo ga zavijali v svežo zelenjavo in pomakali v pikantno omako. Ko sem poslovil od novih znancev, me je pot vodila v strm hrib, po mali potki, ki je vodila v hribe. Po dobri uri hoje pri 35 stopinjah C sem naletel na nekaj samotnih hišic, kjer ljudje živijo še povsem odmaknjeno, na tradicionalne način. Naslednji dan sem raziskoval še južni del te vasice, kjer sem upal, da bom prišel do kakšne manjše plemenske vasice. Te mi na žalost ni uspelo najti, so me pa vaščani v naslednji vasi povabili na zabavo. Na žalost nihče ni govoril angleško, da bi izvedel, kaj praznujejo. Starejši možakar me je povabil k mizi mi ponudil hrano in pijačo. Nazdravila sva z riževim žganjem. Če bi odklonil, bi jih užali. Ko sem se želel posloviti od novega prijatelja, so me povabili še k naslednji mizi. Tudi pri njih sem moral spiti enega kratkega… to bi se potem lahko ponavljalo v nedogled tako da sem se na hitro poslovil, usedel na kolo in odpeljal. Tretji dan bivanja v Luang Nam Tha-nu sem si vzel malo kolesarskega počitka in poskušal srečo s pešačenjem. V dobri uri hoje sem prišel do vasice, kjer so me znova zelo lepo sprejeli. Povabili so me v hišo, ponudili pijačo in cigarete. Domačini v Laosu imajo res lep odnos do tujcev. Imajo malo, a ti to z veseljem ponudijo. Seveda se je okoli mene zbrala gruča otrok, ki so bili zelo veseli bombonov. V vasi sem spoznal domačina, starega 24 let, ki je zelo dobro govoril angleško. V vas se je poročil iz 150 km oddaljenega vasice, ki leži v bližini meje z Burmo. Skupaj z njim se na malem skuterju vrnem v Luang Nam Tha. Med vožnjo mi omeni, da gre jutri obiskat domače v svojo vas, Povabi me, če grem z njim. Tako sva se naslednje jutro odpravila na pot z motornim kolesom. Vožnja je bila vse prej kot užitek, ker je bila cesta tako slaba, da sva za dobrih 50km neasfaltirane poti porabila skoraj dve uri in pol. Spal sme v njegovem domu, na tleh, kjer nimajo elektrike, zvečer sva se šla umivat v reko… tam pa je bilo zbrane že pol vasi, kajti v hišah nimajo kopalnic... Naslednje jutro sva se peš odpravila nekam v hrib, obiskala sva plemensko vas Gue. Tukaj živijo ljudje še povsem odrezani od sveta. Nimajo niti elektrike niti vode. Večina otrok ne hodi v šolo. Otroci živijo zelo skromno, a izžarevajo zadovoljstvo. V teh vaseh , ki so stoletja pridelovali opij in je bil to njihov glavni vir zaslužka, se počasi odpovedujejo tradicionalnemu načinu življenja. Domačini so zelo prijazni, takoj te povabijo v hišo, ponudijo čaj in cigarete. Iz severa pa na Vzhod v provinco Xieng Khuang kjer leži Phonsavan, znan po kamnitih vrčih (Plain of Jars), ki so stari preko 2500 let, in še dandanes točno ne vedo, v kakšne namene so jih uporabljali. Provinca Xieng Khuang pa ni znana samo po kamnitih vrčih, ampak tudi po tem, da je ena najbolj opustošena pokrajin v Laosu. Posledice vietnamske vojne so vidne še danes. V letih med 1960-1970, ko je v sosednjem Vietnamu potekala ena največja katastrofa tistega časa, Vietnamska vojna, so Američani odvrgli ogromno kemičnih bomb. In posledice so vidne še danes. Velik del ozemlja je posajen z minskimi polji, čistili jih bodo še najmanj 80 let. Laos in je ena NAJBOLJ BOMBANDIRANIH DEŽEL MED VIETNAMSKO VOJNO. Nekaj besed o hrani. Glavna Azijska hrana je riž, ki ga pripravijo na tisoč in en način, skupaj z mesom, in zelenjavo. Najbolj mi je ostal v spominu zlepljen riž, ki ga trgaš iz velike kepe, zviješ skupaj z razno zelenjava, pomočiš v omako in poješ. Na avtobusnih postajah oziroma v improviziranih obcestnih restavracijah imaš pestro izbiro hrane. Od juh z riževimi rezanci, na žaru pečeno meso, do svežega sadja in francoskega kruha. Laos je namreč nekdanja francoska kolonija. Veliko stvari še vedno uvažajo iz Francije in je za navadnega Laočana predraga. Božanska je tudi laoška kava in francoski kruh. V Luang Nam Tha-nu sem se najprej ustavil v pekarni, kjer sem si privoščil ogromno skodelico kave in pecivo, samo za 150 sit. To je nekaj vtisov iz mojega potepanja po severnem delu Laosa. Zoran

................................................................................................. Azija 4 -Šok v Kambodži 25. marec 2005 Pozdrav iz Kambodže, ob zadnjem javljanju sem bil v glaven mestu Laosa, zatem pa sem se odpravil na jug Pakse. Južni dela Laosa je povsem ravninski. Tako sem v enem dnevu naredil 660km. Sever pa je zelo hribovit, tako je bila povprečna hitrost avtobusa nekje med 40-50 km/h. Iz Pakseja pa sem jo mahnil še na območje štiri tisoč otočkov, kjer se reka Mekong razširi na skoraj 10 km. In tukaj je nastalo ogromno otočkov…Njihovo število je odvisno od letnega časa in višine Mekonga. A poseljenih je le nekaj . Na otoku Don Det sem poiskal bungalov za 1$ na dan, in se prepustil lenarjenju. Tukaj sem srečal veliko popotnikov. Na otoku nimajo elektrike, zvečer se za kako uro ali dve vklopi agregat, da lahko v restavraciji pripravijo večerjo za goste. Da ne omenjam večerje ob svečkah, pogovora s sorodnimi dušami, ki jih je bilo vedno ogromno, ali sprehoda po vasici, kjer lahko uživaš v melodiji vetra, palmovih dreves in nočnih živali….prijetno! Iz otoka Don Det pa s čolnom in z malim kamionom do laoško-kamboške meje. Tukaj cariniki izkoristijo svojo »imuniteto« in zaračunajo vsako štampiljko v potnem listu. Na laoški strani me je to stalo 2$. In seveda vse to brez potrdila, kar pomeni, da gre vse v njihov žep. Dnevno pa prestopi mejo tudi do 40 popotnikov. Za primerjavo lahko omenim, da v Laosu učitelj zasluži mesečno nekje 25-30$... Iz laoške strani pa še na kamboško stran mejo, kjer se vsa procedura ponovi, samo da je tam cena 3$. Potem pa s čolnom po Mekongu do mesta Stuang Treng, in od tam s kombijem do Kratie. Vožnja z hitrim čolnom je bila adrenalinska. Zatem pa z avtobusom v glavno mesto Kambodže Phnom Penh. Tukaj sem doživel pravcat kulturni šok. Ogromno je beračev in pohabljencev, ki »fehtajo« denar. Med njimi je tudi veliko otrok, ki govorijo uporabno angleščino in prosijo za denar. Ko sem šel menjat denar, mi pristopi pohabljen otrok in reče "Ej lucki boy, give me money…", ko sem se sprehajal po ulici, pa se je za mano zapodila ženska, ki je imela na vozičku prizadetega otroka in je hotela denar od mene. To me je tako potrlo, tako da sem kar nekaj časa potreboval, da sem prišel k sebi. Prej sem bil skoraj 3 tedne v Laosu in nisem videl enega otroka ali berača s stegnjeno roko, tukaj jih je pa bilo vse polno. Da o glavnem mestu sploh ne govorimo. Promet je popoln kaos... Da o cenah ne govorim. Vse cene imajo načeloma v $. Pogajanja so nemogoča. Da o kraljicah noči( ja, o "kurbah" ne govorim). V Phnom Penhu sem si ogledal nekaj največjih znamenitosti mesta. Toul sleng museum oziroma skrivnostni zapor S21, ki ga je Pol Pot, vodja Rdečih Khmerov, uporabljal med leti 1975-1978 kot skrivnostni zapor za mučenje izobražencev in ostalih ljudi. Želel je ustanovit kmečko državo, odpraviti denar, kulturo, izobrazbo in vse, kar je bilo povezano z urbanizacijo. Pod njegovim vladanjem je umrlo več kot milijona in pol ljudi, na tisoče pa jih je umrlo zaradi mučenja, trpinčenja, prisilnega dela in bolezni. Tudi ženske in otroci. V muzeju je prikazano, kako so jih pobijal. Ogledal sem si tudi Polja smrti (Killing Fields od Choceung Ek), kamor so pokopavali ljudi iz zapora S21. Tukaj je tudi stolp, v katerem je zbranih več kot 8 tisoč lobanj. Na njih so vidne posledice mučenj in trpinčenja. Utrujen od vsega doživetega, se jutri odpravljam na morje. Lep pozdrav Zoran

................................................................................................. Azija 5 11. april 2005 Pozdravljeni vsi skupaj! Iz Phnom Penh pa sem se odpravila na jug Kambodže, do Tajskega zaliva v Sihanoukville. Celit »duševne rane«, dobil pa sončne opekline. Že ob prihodu v Sihanoukville, me na avtobusni postaji pričaka vsaj 20 motoristov (taksistov) in predstavnikov hostlov, ki ponujajo »najugodnejše prenočitev« Prvi dan sem se malo sprehajal po zelo lepi plaži (če odmislim vse odpadke in kanalizacijo, ki je speljana sredi plaže in hotela v morje). Peščene plaže so lepe, pa tudi voda je zelo čista. Naslednji dan sem se odpravil na potapljanje na enega izmed otočkov . Tako smo se zjutraj odpravili z malo ladjico na samoten otoček, okoli katerega je koralni greben. Greben je bil zelo lep, bogat z raznobarvnimi tropskimi ribami. Tukaj smo imeli nekaj uric za kopanje in sončenje. Jaz sem se odpravil na drugo stran otoka, kjer je bilo nekaj podobnega vojaški bazi. Sprehodil sem se po plaži, ki je rajska…pesek, palme in čisto morje. Ko sem se vrnil, smo imeli kosilo(na žaru pečene ribe, kruh in coca colo). A ta potapljaški dan si bom zapolnil predvsem po sončnih opeklinah, ki so bile tako hude, da skoraj celo noč nisem spal, in po tem, da mi je uspelo stopit na morskega ježa – njegovo bodico še vedno čutim v nogi. Naslednji dan pa sem si sposodil motor. Da je bila mera polna, so mi v hostlu dali kar 125ccm mrcino, ki sem jo le s težavo krotil. Odpravil sem se do nacionalnega parka in do slapov, ki so bili zaradi sušne dobe na žalost zelo pusti. Takrat sem spoznal, kako motoristi oziroma taksisti dobro živijo na račun turistov in popotnikov. Za ves dan vožnje sem porabo približno 4l bencina, za katerega sem odštel 4$, kar pomeni 800 tolarjev…za ta denar sem prevozil čez 200km, motorist-taksist pa želi za 2-3km vožnjo »oskubit« za 1-1.5$! Iz juga Kambodže me je pot vodila v Siem Reap k vsemogočnemu Angkora, kjer je tudi najbolj znani tempelj Ankor Wat. Naslednje 3 dni sem si ogledal Angkora. Vstopnina za 3 dni je 40$, vendar si v treh dneh ne moreš ogledati vseh 100 templjev. Prvi dan sem si ogledal dva največja - Ankor Wat in The Bayon. Nato pa sem si sposodil kolo in se odpravil na ogled preostalih templje. Tudi manjši so zelo zanimivi, pa še nobenega turista ne vidiš. Najbolj zanimivi so prodajalci hrane in pijače, ki te pričakajo pred vsakim vhodom v tempelj. Nadležni so. Da o prodajalkah spominkov ne izgubljam besed. Edina stvar, kjer je bila cena fiksna, je bila masaža. Pa ne erotična kot ste verjetno najprej pomisli. Ena ura masaže me je stala 3$. Najbolj pa sem bil navdušen nad arhitekturo templjev, ki so bili zgrajeni med 9 in 14 stoletjem - The Bayon, v katerem lahko vidimo obraze ljudi, in Ankor Wat, ki je bil višek arhitekture tistega časa. Vse je bilo narejeno in okrašeno z dletom in kladivom, kjer so se napake kiparjev kaznovale z usmrtitvijo… Iz Kambodže pa nazaj na Tajsko, točneje v Bangkok, od koder sem imel polet v Slovenijo. V Bangkoku sem se počutil že povsem domačega. Ogromno popotnikov, nočnih lokalov in znamenitosti, tako da so mi zadnji dnevi zelo hitro minili. Prvi večer sem doživel nočno življenje. Ja, kot so pingpong in podobni šovi. Saj sem bil vendar v Bangkoku, ki je znan po takšnih šovih. Zadnji večer sem si ogledal še tajski boks – je najbolj znan in priljubljen tajski šport. Zmagovalce častijo kot bogove in nacionalne heroje. Ogled je vreden predvsem zaradi vzdušja v dvorani.. Ko se borba prevesi v ključni del, lahko doživiš tisti tekmovalni naboj…ko se navijači »bojujejo« skupaj z njim…ko glasno vzklikajo… Veliko ljudi s stavami zasluži veliko denarja, poraženci pa izgubijo dnevni ali celo mesečni zaslužek. To je bilo potovanje po Tajski, Laosu in Kambodži. Lep pozdrav Zoran