Indija Koromandija 27. marec 2006 Pozdrav iz Indije Koromandije! Dobra dva meseca sta minila od vrnitve iz Peruja in Bolivije in spet sem pripravil popotniški nahrbtnik, kajti pred mano je bilo že novo potovanje. Tokrat sem se že drugič odpravil v Azijo - Indijo in Nepal. Pot se je začela malo drugače kot običajno, saj sem imel polet iz Dunaja, do tja pa sem se odpravil kar z vlakom. Iz zasneženega Maribora sem se opravil dan prej, kajti naslednjo jutro sem že imel polet proti Moskvi. Tako sem noč preživel kar na dunajskem letališču. Na dunajski železniški postaji sem obujal spomine na moje popotniške začetke, ko sem se pred skoraj 6 leti odpravil z vlakom na Češko. To je bilo takrat, ko so znanci zmajevali z glavo, ko sem omenil, da se sam odpravljam na to pot. Vse se je srečno končalo, če odmislim taksista v Pragi, ki mi je za nekaj kilometrov vožnje zaračunal 20 nemških mark. Gospodarska prestolnica Indije, 16 milijonski Bombaj, me je pričakala s 25 stopinjami, in to že ob 6. uri zjutraj. Kljub neprespani noči in utrujenosti, me je vožnja iz letališča do popotniškega »geta« Colaba, dodobra predramila, saj takšnega prometnega kaosa še nisem doživel. Na prvi pogled je prav zastrašujoč. Vsi vozijo drug ob drugem, hupajo(trobijo) in izsiljujejo, tako da sem večji del poti prestrašen mižal. Ob prvem sprehodu po mestu sem doživel kruto realnost Indije, ki me pa ni kaj preveč ganila. Navkljub vsem beračem in umazaniji, ki jih srečuješ na vsakem koraku. Naslednji dan sem se odpravil v Bollywood, ki je poimenovan po bolj znanem Hollywoodu. Tu posnamejo več filmov kot v Hollywood. Statiste – igralce iščejo kar na ulici. Naslednji dan so me pobrali pred hotelom in me z malim avtobusom v družbi ostalih novopečenih igralcev odpeljali proti enemu od neštetih studiov. Vožnja z avtobusom se je predčasno končala - za vse nesrečno, saj smo imeli prometno nesrečo. Nad viaduktom je voznik izgubil oblast nad vozilom, in se zaletel v pred nami stoječega taksista. Na srečo se je razen zvite pločevine vse končalo srečno. Tako sem se poslej na vsako pot odpravil s kančkom nezaupanja v voznika. Pot smo nadaljevali z vlakom. Ko smo prispeli do studia, smo se oblekli v elegantne obleke, nato smo za nekaj kadrov v filmu porabili ves dan. Povrh vsega so nam plačali še 500Rs, kar je dobrih 12$. Vse lepo in prav, če zunaj ne bi pripekalo – bilo je kar 35 stopinj C, mi pa srajci in plašču. Tukaj sem spoznal, da v vlogi igralca nisem tako dober kot v vlogi popotnika, ki mu je vseeno, če se nekaj dni ne okopa, spi v najcenejših hostlih in je hrano skupaj z domačini. Iz Bombaja me je pot vodila na sever - v zvezno državo Rajasthan. Tam sem obiskal Udaipur, Jodhpur, ki slovi tudi kot modro mesto. Večina hiš je pobarvano v modro barvo, ki je nekoč pomenila dom brahmana, pripadnika najvišje kaste,. Danes pa so to barvo prevzele tudi ostale kaste. Mesto pa ne slovi samo po modri barvi, ampak tudi po trdnjavi Meherangarh in po 10 km dolgem obzidju starega jedra mesta. To slovi po 7 vratih, vsaka vrata pa so posvečena eni od vojaških zmag. Jaisalmer imenujejo tudi zlato mesto. Tam sem se odpravil na kamelji safari. V družbi s še tremi popotniki smo se 3 dni in dve noči na kameljih hrbtih prebijali skozi male vasice, spali na peščenih sipinah, jedli hrano, ki so jo pripravljali naši kamelji vodiči. V improvizirani kuhinji so pripravljali zelo okusno hrano, ki je bila zeloooo pikantna, kar je za indijske razmere povsem normalno. Na jedilnem listu so bili vsak dan zelenjava in čapatiji, različne vrste kruha v obliki palačinke. Dalij, čapati, kamela, safari… pa je bila vsakodnevna pesem našega vodiča, ki nas je vedno spravil v dobro voljo. Najzanimivejši del obroka je bilo pomivanje posode, ki je bilo prepuščeno najmlajšemu od treh vodičev na safariju. Ker v puščavi ni vode na pretek, za »pomivanje« uporabijo kar mivko. Posodo je umil s peskom, obrisal pa jo je kar v svojo obleko. V Indiji sem se zaljubil v čapatije. Zelo okusni so. Pripravijo testo: moka, voda in sol, vse skupaj zamesijo v testo, oblikujejo palačinko in spečejo na ognju. Iz Jaisalmera pa v Bikaner, kjer je svetovno znani podganji tempelj. Ko se sprehajaš po tem templju, lahko opazuješ na stotine podgan, ki se brez strahu prehajajo, pijejo mleko in se igrajo. V Pushkar sem doživel festival barov-Holi in tehno party. Praznik barov Holi, ki ga praznujejo Hindujci ob koncu zime. Je eden največjih hindujskih paznikov vsako leto, ki ga praznujejo pred polno luno v mesecu marcu in tako odganjajo zimo in pozdravijo pomlad. Jutranji sprehod po mestu je bil prav srhljivi. Mesto je bilo povsem prazno, trgovine zaprte. To je za indijske razmere nekaj povsem nenavadnega. Po ulicah se je sprehajalo nekaj otrok in se polivalo z vodo ter obmetavalo z barvnim praškom. Ko je pa nekdo pritekel in mi za vrat zlil barvo, sem skoraj znorel, ker sem ravno fotografiral in mi je polil tudi fotoaparat. Na srečo sem ga hitro obrisal in se ni poškodoval. Takrat sem se šele dodobra zavedel, zakaj se vsi skrivajo v hišah. Nekdo me je opozoril, da je bolje, da pospravim fotoaparat na varno, kajti to je šele začetek celodnevnega norenja in veseljačenja. Opremo sem odnesel na varno v hostl. Ko sem se vrnil, je bila ulica že polna veseljakov. Ko so me najbolj goreči veseljaki opazili, so bili v trenutku pri meni in me vse povprek polivali in obmetavali z barvo ter polivali z vodo. V trenutku sem bil zeleno-rumeno-rdeče barve. Ker je Pushkar znan tudi kot popotniško mesto, se je festival nadaljeval s tehno glasbo - folk pleše, nori in se obmetava z barvami. Ko se je zabava razživela do vrhunca, so začeli drug z drugega trgati oblačila in jih metati naokoli. Sam sem bil zelo šokiran, ko sem vse to doživljal sredi Indije, ki je znana kot muslimanska in hindujska država, kjer si še veliko žensk zakriva obraz... Toda tudi Indija ni več to, kar je bila nekoč. To je bila ena najlepših izkušenj v Indiji… Popoldan, ko se je zabava končala, so začeli počasi čistiti ulice, trgovine so se postopoma odpirale in iz hotelov so začeli prihajati tudi tisti, ki so se prej skrivali po sobah in si niso upali na ulice. Takoj si jih ločil od tistih, ki so se zabavali na festivalu….še nekaj dni po festivalu sem namreč imel na sebi barvo. Pot sem nadaljeval proti Agri, ki je znano po palači ljubezni Taj Mahala. Ukaz za gradnjo je dal Shah Jahan, ko mu je umrla druga žena Mumtaz Mahal. To mu je zlomilo srce, in je čez noč osivel. Grobnico je gradilo več kot 20.000 ljudi. Gradnja pa je stala več kot 3 milijone rupijev – to je približno 70 milijonov $. Khajuraho, mesto do katerega sem porabil več kot dan vožnje z vlakom in busom, slovi po Kamasutrinih templjih, ki so jih zgradili med leti 950 in 1050. Takrat je vladala dinastija Chandal. Narejeni so v indro-arjanski arhitekturi z dekorativnimi elementi, ki prikazujejo indijsko življenje pred stoletji. Na templjih lahko vidiš različne erotične figure, za katere še danes ne vedno, zakaj so jih sploh naredili. Obstajajo dve teoriji. Nekateri menijo, da so neke vrste »priročnik« za otroke brahmane, ki so živeli v templju, drugi pa so prepričani, da figure templje branijo pred strelami, ki jih povzroča bog dežja Indra! Najbolj sveto mesto na svetu, ob še bolj sveti reki Ganges, je bila moja zadnja postaja na poti proti Nepalu. Varanasi, ki je samo po sebi zelo umazano mesto, je na meni pustilo globok vtis. Pred odhodom v Indijo sem bil namreč mnenja, da se me Indija ne bo dotaknila. A me ni pustila ravnodušnega. Vsa ta beda Indije, ki jo lahko opazuješ na ulici, ko mnogi brskajo po smeteh in prebirajo odpadke… Da ne omenjam vsiljivih uličnih prodajalcev. Če nisi vsaj malo pogajalsko nastrojen, ne boš prišel nikamor ali pa boš vse plačeval po nekajkratni ceni… Ja, v Indiji sem tudi nekajkrat povsem brez slabe vesti zatajil svojo lastno državo. Vsak pogovor se začne Which country ali pa Where you from… Tako sem prvih nekaj dni vsem zelo vneto razlagal, kje je Slovenija. Da je to v Evropi, da je EX-Jugoslavija, pa katere so naše sosednje dežele. Ponekod tudi z vsaj malo uspeha, vendar, ko moreš to ponavljat 5, 10 ali pa 15 krat na dan, bi se mi že po nekaj dneh zmešalo, kajti večina ljudi te na ulici ogovori kar z besedo Which country? Tako sem v takšnih primerih postal kar Pakistanec. No, no you are not from Pakistan. Yes, I´m from Pakistan, tako so se vsaj pogovori hitro končali… Pa do vseh rikšarjev oz. tuk-tukerjev, ki ti za vožnjo nekaj 100 m zaračunajo nekajkratno vsoto. Dan ob najbolj sveti reki se začne z jutranjim umivanjem v reki, ki je zelo umazana. Indijci verjamejo, da je reka sveta, zato pijejo njeno vodo. Samo nekaj 10 metrov stran so krematorijska vrata oz. ghats, kjer sežigajo trupla na obrežju reke. Za njihove razmere je to zelo drago. To si lahko privoščijo samo najbogatejši sloji prebivalstva. Cene so različne, gibljejo pa se od 100-150$. Sežig opravijo pred svojci. Običajno so pri sežigu prisotni samo moški,ženske so doma in žalujejo v hiši. Nikoli pa ne sežgejo mrtvih otrok, nosečih žensk in tistih ljudi, ki jih piči oz. ugrizne kobra. Te s čolnom odpeljejo na sredino reke, obtežijo s kamnom in vržejo v reko. Po koncu sežiga počistijo pepel in ga vržejo v reko, vsi prisotni pri sežigu se pa gredo umit v reko…Na obrežju reke pa otroci igrajo kriker, nekateri pomivajo posodo… Vonj Indije me je dodobra izčrpal, tako se že veselim odhoda proti Nepalu… To je nekaj utrinkov iz poti po Indiji Koromandiji… Čas je, da se odpravim še v alpinistično meko sveta Nepal. Lep pozdrav Zoran

................................................................................................. Nepal-demonstracije, treking in vožnja s kolesom 20. maj 2006 Iz Varanasija do meje z Nepalom sem potreboval dan vožnje z avtobusom. Na nepalski strani sem prespal in se naslednjo jutro odpravil proti Katmanduju. Že po nekaj kilometrih vožnje smo imeli prvo vojaško kontrolo. Nato so se še nekajkrat ponovile. Pri vsaki kontrolni točki so se naredile več kilometrske kolone, čakali smo tudi 2 uri in več. Na prvi kontroli je bilo kar malo zastrašujoče, ko sem videl vso tisto vojsko, ki je v bojni opremi,iz zamaskiranih stolpov pa vidiš konico avtomatske puške. Zaradi vseh teh kontrol se je vožnja do prestolnice zelo zavlekla. V Katmanduju sem se nastanil v popotniškem getu Thamel, kjer je vzdušje sproščujoče in bolj mirno kot v Indiji. Tukaj je tudi veliko poceni prenočiš, kamor se nastani večina popotnikov in alpinistov, tako da je vzdušje povsem zahodnjaško - od restavracij, nočnih lokalov, do trgovin z alpinistično opremo, kjer lahko kupiš vse, kar potrebuješ za treking v pogorje Himalaje. Po dveh napornih dneh, ki sem jih preživel na avtobusu, sem potreboval malo počitka in razvad s hrano, še posebej sem užival v slastnih pekarskih dobrotah, ki jih je v Thamelu na pretek. Na vsakem koraku najdeš pekarno, kjer imajo svežo pecivo, ki se mu nisem mogel upreti. Počutil sem se kot na drugem planetu. Na ulicah je zelo mirno, nihče ti ne vsiljuje stvari, ni rikš, ki bi ti sledile… Prve dni v Katmanduju sem izkoristil za ogled znamenitosti mesta. Ogledal sem si Trg palač-Durbar Square ter nekdanjo kraljevo palačo, pa Swayambhunath, ki je najpomembnejši spomenik v Nepalu. V Katmanduju na vsakem koraku najdeš turistične agencije, ki ponujajo trekinge, rafting in razne druge izlete, zaradi katerih se večina popotnikov poda v Nepal. Ker nisem pristaš organiziranih trekingov, sem se z avtobusom odpravil proti Pokhari, ki je izhodiščno mesto za odhod na treking v pogorje Anapurne. Prvi dan sem se odpravil na lov za informacijami o trekingu in kupil še nekaj opreme. Zimsko bundo, svetilko in dve palici za pomoč pri hoji, pa dovoljenje za treking – zanj sem odštel 2000 NPR. Pokhara je izhodišče treh zelo priljubljenih trekingov na območju Anapurne. Najdaljši je Anapurna circuit, pri katerem potrebuješ dobre 3 tedne da obkrožiš celotno pogorje. Drugi priljubljen treking je Jomson, ki je v bistvu zadnji del Anapurna circuit in te popelje proti Tibetu. Za njega potrebuješ 8-9 dni, tretji pa je Annapurna Sanctuary Trek in te popelje vse do baznega tabora Anapurne. Zanj potrebuješ 10-12 dni - odvisno od tvoje fizične sposobnosti in želje po raziskovanju okolice. Odpravil sem se do baznega tabora Anapurne, imenovan tudi ABC(Annapurna Base Camp). Iz Pokhare sem se odpeljal do Nayapula, kjer sem štartal oprtan s prtljago. Že po nekaj korakih sem ugotovil, da bo pot veliko bolj naporna kot bi bila, če bi najel nosača! Po dobri uri hoje sem spoznal dva Angleža, ki sta bila namenjena proti Jomsonu. Imeli smo srečanje z Maoisti, ki so se zavzemali za preoblikovanje nepalske ustave v komunistično republiko. Leta 1996 je nepalska komunistična partija začela protidržavno vojno v nepalskih hribih. Želijo novo vlado, kjer bodo oni na oblasti. Iz prestola želijo odstraniti sedanjega kralja. Sedanji kralj je dal pred leti pobit celotno družino prejšnjega kralja, ki je bil njegov brat. Tako je prišel do prestola. Pod seboj ima celotno vojsko, proti njemu pa je vse ljudstvo in komunistično nastrojeni Maoisti. Maoisti pobirajo davek oziroma takso od popotnikov, ki se odpravljajo na treking v pogorje Anapurne. Ta znaša 100 NPR na dan, za kar sem dobil tudi potrdilo, kjer je na sredini pisalo moje ime, v desnem zgornjem kotu pa obrazi Maoa, Lenina, Stalina, Marxa in Engelsa. Na začetku sem se poskusil izogniti plačilu, vendar sem hitro spoznal, da se jim ne bom mogel izogniti. Plačal sem tistih nekaj 100 NPR in dobil potrdilo, kar me je obvarovalo pred nadaljnjim plačilom. Pot proti baznemu taboru Anapurne te vodi skozi male vasice, kjer imajo domačini prenočišča, ki jih oddajajo popotnikom v najem. Tako sem velikokrat posedel z njimi v kuhinji, kjer so mi na odprtem ognju pripravili obrok. Pogovor je nanesel tudi na trenutne politične razmere v Nepalu. Vsi so bili enotnega mnenja, da je za to kriv zdajšnji kralj, ki je že nekajkrat razpustil parlament in prevzel vodenje države. Nihče mi ni omenil kakšne slabe izkušnje z Maoisti. Drugi dan sem se navsezgodaj podal na Poon Hill, od koder se odpira zelo lep pogled na masiv Anapurne in sosednjega Dhaulagiria, ki nam je bolj znan po uspehu alpinista Tomaža Humarja. Na poti do baznega tabora sem govoril z domačini, ki zaradi zdajšnjih razmer v Nepalu najbolj trpijo. Vsi so omenjali, da je zelo malo turistov, da prodajo zelo malo spominkov in da se bodo zaradi tega odpravili predčasno domov. Na poti pa nisem srečeval samo domačinov ampak tudi druge popotnike. Še posebej sem si zapomnil dva Francoza. Spoznal sem ju 4. dan, ko sem prespal v Himalaja hotelu. To je bila zadnja noč pred vrhom. Ob večerih se je v jedilnicah zbirala pisana druščina popotnikov in domačinov. Na ta način sem spoznal tudi ta dva Francoza - Jean Clauda in Xaviera, s katerima smo se zelo dobro ujeli. Iz Himalaja hotela na višini 2900m sem se odpravil takoj po zajtrku, kajti pred mano je bil najtežji in najbolj nevaren del. Še v popoldanskem času, pred najmočnejšim soncem, sem po nasvetih domačinov moral prečkati območje, ki je nevarno zaradi plazov. Zadnji del poti sem hodil po dolini, ob reki, ki jo obdajajo zasneženi vrhovi 6 in 7. tisočakov. Pri Machhapuchhare Base Campu(MBC) na višini 3720 m se je pogled razprostiral proti sveti gori Machhapuchhare. Je še eden redkih vrhov, ki ni bil osvojen. Na drugi strani pa se je pa pred mano bohotil 7 tisočak Anapurna jug in Anapurna I. Prav fascinantno je pogledati proti tem mogočnim vrhovom. Zdaj so mi bili na dosegu roke… Pri MBC sem si nabral novih moči z obilno porcijo testenin, kajti do mojega cilja je bila še dobra ura hoje. Ko sem se odpravljal na zadnji del poti, se je vreme zelo hitro spremenilo. Tu sem nekajkrat doživel hitre spremembe vremena. Tako sem zadnji del poti od MBC proti ABC hodil v megli in sem samo upal, da grem po pravi poti. Po skoraj uri hoje sem prišel do najvišje točke trekinga na 4130 m, kjer je ABC. Tukaj sta me že čakala francoska prijatelja in mi čestitala za uspeh. Bil sem ponosen nase. Doslej namreč nisem imel večjih pohodniških izkušenj - razen lanskoletnega pohoda po inkovski poti proti Machu Picchuju. Veselje je bilo toliko večje, ker sem zmogel brez pomoči drugih. Na vrh sem prišel z oprtano prtljago – težko skoraj 25 kg. Nosil sem velik popotniški nahrbtnik in manjšega, v katerem sem imel shranjeno fotografsko opremo. Noč na 4130 je bila precej hlada in nemirna, saj sem zaradi nadmorske višine spal bolj slabo. A je bilo naslednjo jutro vse pozabljeno. Sončni vzhod sem pričakal pod 7. tisočaki. Kljub zelo mrzlemu jutru, sem dolgo časa vztrajal in jih občudoval. Najraje bi kar ostal… Vendar je bila pot do Pokhare še dolga. Zato sem se po zajtrku odpravil nazaj. Vrnitev je bila veliko težja kot vzpon, kajti vsakih nekaj korakov sem se ustavil, se obrnil in občudoval bele gmote pred mano… Med vračanjem me je doletela informacija, da je v Nepalu vsesplošna stavka in da bo najverjetneje trajala še nekaj dni. Zaradi tega se nisem obremenjeval, vendar se je na koncu izkazalo, da sem moral zaradi stavke spremenit načrt potovanja po Nepalu. Iz doline so prihajale nove informacij o stavki, vendar nihče ni vedel, kdaj se bo končala. Tako sem moral peš do Pokhare, kjer se je moj 11-dnevni treking tudi končal. Prve dni mi je počitek dobro del. Na internetu sem lahko prebral, da po celem Nepalu potekajo demonstracije, v katerih je bilo nekaj ljudi mrtvih, še več pa poškodovanih. Ko sem se sprehodil po Pokhar, sem na ulici srečal veliko vojakov. Ceste so bile poškodovane, na vsakem koraku pa posledice nasilnih demonstracij. Ker nisem vedel, kdaj bo stavke konec - čez nekaj dni pa sem imel polet iz New Delhija proti domu – sem se moral prebiti iz Pokhare. Kupil sem novo kolo in se odpravil proti Indiji. A je bil nakup kolesa vse prej kot enostaven. Zaradi stavke je bila večina trgovin zaprtih. En dan sem tako porabil za iskanje odprte trgovine s kolesi. Naslednjo jutro sem se navsezgodaj poslovil od novih prijateljev in se podal na skoraj 200km pot v neznano. Najprej sem na kolesu vzpostavljal ravnotežje - na zadnjem prtljažniku sem namreč imel veliki nahrbtnik. Vozil sem po prazni cesti, srečeval domačine, se na vsakih nekaj kilometrov oskrbel z vodo v obcestnih vodnjakih in si nabiral novih moči. Po celodnevni vožnji sem začel iskati kraj, kjer bom prenočil. Med fotografiranjem sončnega zahoda je k meni pritekla skupina otrok, ki je igrala kriket - tako priljubljeno igro v Indiji in Nepalu. Vprašam za prvi hotel, ko me najpogumnejši fant iz skupine brez obotavljanja povabi v svoj dom. Tako sem spoznal njegovo mamo, ki se je strinjala, da prenočim pri njih. Večina otrok na vasi je govorila pravilno angleščino, ki se je učijo v šoli. Moj novi znance je imel komaj 13 let, pa je bila njegova angleščina zelo dobra. Njegova najbolj zanimiva igra je bila vožnja s kolesom. Večerjali smo riž, zelenjavo in juho. Ta jed se imenuje dalbat in je njihova tradicionalna in najpogostejša jed. Moj obisk se je iz ene noči podaljšal na dve. Pri njih sem se izvrstno počutil. Na žalost sem bil vezan na datum poleta. Moral sem se posloviti od novih prijateljev. Zahvalil sem se jim za prijaznost, jim podaril nekaj denarja, zatem pa sem se odpravil proti Indiji. Drugi dan sem prevozil več kot 100 km in prišel do Lumbinija, meditacijskega središča ob indijski meji, kjer sem kolo prodal francoski popotnici. Nakup novega kolesa se mi je delno obrestoval, saj sem ga prodal za 43$. Kar težko sem se poslovil od njega, saj sem z njim prekolesaril skoraj 200km in doživel nepozabne izkušnje. V Lumbiniju sem ostal dan, nato pa z rikšo do indijske meje, od tam pa z vlakom proti glavnem mestu New Delhiju. V krajšem sprehodu sem si ogledal stari del mesta, za kaj več pa nisem imel časa. Iz New Delhija sem poletel proti Dunaju. Od tam pa sem se proti domu odpravil kar na avtoštop. Po dvournem čakanju sem dobil prevoz iz letališča na drugo stran Dunaja, od tam pa je vse skupaj potekalo hitro. Ustavila sta mi dva Avstrijca, ki sta bila namenjena v Trst. Pripeljala sta me do Tepanja, od tam pa je le streljaj do mojega doma. Poti je bilo konec! Slovenija me je pričakala odeta v zelenje. Po eni strani sem bil žalosten, da je poti konec, po drugi pa zelo vesel, da bom po dveh poletjih, ki sem jih preživel v Združenih državah, poletje znova preživel doma. Prepričan pa sem, da bom med drugim hitro začel kovati načrte za naslednje potovanje…O tem, kam se bom odpravil in kdaj, pa vas zagotovo obvestim! Pozdrav iz Slovenije Zoran