Po treh tednih od
srečne vrnitve...
18. maj 2007
Živijo
Dobre tri tedne je od srečne vrnitve s črne celine, z mislili pa sem
še vedno tam, daleč v Afriki, tik pod vrhom Kilimandžara.
S trekinga sem
se vrnil dodobra utrujen. Dan D, ki sem ga pričel ob enajstih
zvečer, se je zavlekel še daleč v naslednji večer. Takrat sem imel v
mislih rajski otok Zanzibar, kjer bi se dodobra odpočil od napornega
potovanja. Pa ni šlo. Po treh dneh slabega in deževna vremena, sem
si rekel, da se tega več ne grem, ter se odpravil s prvim nočnim
trajektom do Dar Es Salaama in se nato še ves dan vozil z avtobusom
v Mombaso in zatem isto noč nadaljeval pot z avtobusom do Nairobija.
Če me je pred dobrim mesecem dni, ko sem ga prvič obiskal, povsem
očaral, je bil sedaj samo mesto, kot vsa ostala mesta, kjer sem pač
moral ostati še nekaj dni.
Obiskal sem agencijo in prestavil povratek v Slovenijo za nekaj dni.
Bil sem povsem na dnu in brez volje do novega odkrivanja. Aprila se
je namreč začela deževna doba. Lahko rečem, da sem imel drugače
veliko sreče z vremenom. V Serengetiju je med vožnjo začelo deževati
za nekaj minut, na Kilimandžaru je deževalo četrti dan, preostale
dni pa sem imel lepo vreme.
Ko sem se odpravljal iz Arushe proti Zanzibaru, me je celo pot
spremljal dež. Upal sem, da bo vsaj na otoku lepo vreme, da si bom
lahko napolnil baterije za zadnji teden v Keniji.
Po treh dneh sem povsem obupal. Na poti nisem več užival. Vsak dan
je bilo samo še slabše. Začelo me je dajati domotožje, vedno bolj
sem pogrešal Sandro. Nisem več videl smisla vztrajati na poti, kjer
ne uživam.
Tako sem prestavil polet na prvi možni termin povratka, do takrat pa
ostal še nekaj dni v Nairobiju. V tem času nisem počel nič
posebnega. Spanje, hrana in internet…
Že večer pred odhodom sem se odpravil na letališče in tam počakal do
naslednjega jutra, ko sem imel ob petih polet proti Kairu in nato
naprej proti Evropi.
Iz Muncha proti Sloveniji sem se odpravil na štop, kot se za
zagrizenega popotnika spodobi. Iz letališča sem kar nekaj časa
štopal, da sem prišel do prve stranske ceste in nato na avtocesto
proti Salzburgu.
Na meji med Avstrijo in Nemčijo sem iskal srečo na bencinski
črpalki. Upal sem, da se bo ustavil kakšen avto s slovensko tablico.
V dobrih dveh urah čakanja, sem srečal dva slovenska avtomobila.
Eden ni imel prostora, drugi je imel otroka, tako da sem se počasi
že sprijaznil, da bom še drugo noč preživel v spalni vreči.
Okoli enajste ure se je pripeljal manjši tovornjak z mariborsko
registracijo. Hitro sem pristopil k vozniku in ga vprašal, če ima
kaj prostora. Rešila me je čepica mojega sponzorja, kajti voznik je
bil v sorodu z lastnikom podjetja Merot. Ko sem se usedel v
tovornjak, je bilo mojega potovanja tudi konec. Imel sem prevoz do
Slovenije in doma…
Sedaj, ko sem že nekaj časa doma in sem začel »urejati« spomine in
doživetja, lahko rečem, da je bila Afrika moje najbolj naporno
potovanje doslej. Slabe ceste, ljudje, ki večinoma vidijo samo to,
kako bodo na lahek in hiter način zaslužili denar. V Afriki za
vsakega belca mislijo, da je premožen. Če si lahko prišel na
potovanje po Afriki, potem imaš verjetno veliko denarja. Otroci in
tudi starejši od tebe pričakujejo, da jim boš kar tako dal
sladkarije, pisala ali pa denar. »Give me« je bila namreč beseda, ki
me je spremljala na vsakem koraku. Velikokrat sem se razjezil in jim
povedal, da pač nisem dobrodelna organizacija.
Veliko ljudi je kazalo roke na lačna usta medtem, ko sem v Afriki
videl toliko rodovitne zemlje, kot še nikjer drugje. Samo malo bi
bilo potrebno prijeti za orodje, pa Afričani ne bi bili lačni.
Mogoče sem res krivičen, da tako govorim o njih. Ampak takšni so
moji občutki.
Potem je tukaj še kupovanje raznih stvari, kot so na primer
avtobusne karte, ko ti kot belcu postavijo nekajkratno ceno, da te
že s tem takoj odvrnejo. V takih primerih sem se samo obrnil in
odšel, pa kljub temu, da se je trgovec drl za menoj, naj postavim
svojo ceno. Ko mi nekdo postavi nekajkratno ceno, se nisem
pripravljen pogajati z njim. Velikokrat jih nisem razumel. V njih
sem videl tiste »požrešne volkove«, ki niso zadovoljni z malim.
Hoteli so vse, velikokrat pa ostali brez vsega. V Etiopiji smo
štirje prišli v hotel in bi tudi ostali v njem, če bi nam spustili
ceno za 1$. Ne, rajši so imeli štiri sobe prazne, kot da bi belcu
znižali ceno za 1$.
Potem je še tu korupcija. Ko te v Keniji ustavi policist, ti bo
vedno našel nekaj zaradi česa ti bo lahko napisal kazen. Voznika je
enkrat povabil v »pisarno«, da sta na samem poračunala. Vsak pač
hoče del pogače za sebe.
Afriki te ne pusti ravnodušnega. Saj ne bom rekel, da drugod ni
požrešnosti, korupcije in ljudi, ki želijo na račun popotnikov in
turistov zaslužiti denar, ampak na vseh prejšnjih potovanjih to ni
bilo tako očitno.
Večina ljudi, ki sliši besedo Afrika, pomisli, da je ta celina zelo
revna in da je zaradi svoje nerazvitosti zelo poceni. Daleč od tega.
To je bilo sedaj moje najdražje potovanje. Največ nanesejo safariji
in trekingi. Vstopnine se vsako leto podražijo za 100%. Samo vstop v
krater Ngorongoro stane 100$ na
dan. Čez leto ali dve ne boš več srečal popotnikov, ampak samo še
turiste, ki bodo pripravljeni plačati za nekajdnevni safari po nekaj
100$ na dan…
Kot sem že omenil je na safariju vse povezano s srečo. V enem dnevu
lahko vidiš veliko živali ali pa nobene. Tudi po uro dolgo smo se
vozili, da bi srečali kakšno žival, pa nismo nobene, potem se ti pa
kar naenkrat, samo nekaj metrov od tebe, prikaže krdelo levov, ki
jih obkrožajo kombiji s turisti, oni pa se sploh ne vznemirjajo s
tem. Nekateri celo izkoristijo senco kombija.
Koristna stvar, ki sem se jo naučil od Afrike in Afričanov: »Hakuna
matata«. Don`t wory, be happy - ne skrbi, bodi vesel.
Življenje je prelepo, da bi se obremenjeval z nepotrebnimi stvarmi.
Jumbo!
Zoran
Na strehi Afrike....
25. april 2007
Kilimandžaro. Gora, ki je najvišji vrh Afrike in
se daleč naokoli bohoti z belo snežno kapo, je bila moja želja že vse od takrat,
ko sem začel načrtovati potovanje po Afriki.Že pred odhodom sem se pozanimal za cene
trekingov in izvedel, da stane šestdnevni treking med 1200-1300$, kar se mi je
zdelo preveč za študentski žep. Zato sem ga črtal iz seznama želja.
Ponovno upanje mi je vzbudil japonski popotnik v
Nairobiju, ki je prišel skozi za dobrih 800$. Od takrat naprej sem ponovno
pričel sanjati o tem, da se mi uresniči želja in se povzpnem na 5895 m visok
Uhuru Peak.
Ko sem prišel iz safarija, sem se takoj odpravil
v agencijo in se pozanimal, ali imajo kakšno skupino za treking. Povedali so mi,
da ena skupina odpotuje že naslednji dan. Na hitro sva se dogovorila za ceno, ki
je bila še vedno zelo visoka, vendar skoraj 80% cene znašata vstopnina in spanje
v Nacionalnem parku...
1. dan trekinga; Marangu Gate (1970 m) do Mandara Hut (2700 m)
Zjutraj sem se odpravil iz Arushe do Moshia in
naprej do vstopne točke v nacionalni park. Po opravljenih formalnostih sem se
podal na pot proti Mandara Hut. Že takoj na začetku poti me je vodič opozoril
naj hodim počasi. »Pole pole«, je tako postalo moje prvo pravilo na poti do
osvojitve vrha. Prvi dan me je pot peljala skozi vlažen
subtropski gozd, kjer sem videl veliko različnih rastlin in živali.Ko sem opazoval pokrajino, je čas minil zelo
hitro, tako da sem po dobrih 4 urah in 15 minutah prispel do prvega tabora na
višini 2700 m.
2. dan
trekinga; Mandara Hut (2700 m) do Marangu Gate (3720 m)
Če sem imel prejšnji dan še težave s tem, da sem
hodil počasi, sem danes brez problemov hodil počasi.Po zajtrku sem se odpravil naprej proti Horombo
Hut. Gozd je pričel prehajati v nizko podrastje in kar naenkrat se je pred mano
odprl pogled na veličastni Kilimandžaro. Ko sem ga prvič pogledal, sem za
trenutek občutil v sebi neko negotovost. Kar s strahom in spoštovanjem sem zrl
vanj. Tako lep in brez oblakov na nebu se je bohotil pred mano. Spreletel me je
srh.
Pokrajina se je zelo hitro spremenila. Podrastje
je počasi izginjalo in prehajalo v kamniti teren.Kakor pokrajina, se je tudi vreme začelo zelo
hitro spreminjati. Še pred nekaj minutami je bil pogled na njegov vrh jasen,
sedaj pa je bil že ves v oblakih in megli.
Do Horombo Huta sem prispel nekaj minut pred
prvimi dežnimi kapljicami.
3. dan trekinga; Horombo Hut (3720 m). Aklimatizacijski dan.
Noč je bila hladna. Poznala se je nadmorska
višina.Zjutraj sem se zbudil že ob pol šestih, ko se je
začel delati dan. Kljub temu, da je bilo zelo hladno, sem dolgo stal in zrl v
vrh, kamor sem bil namenjen. To je bil do sedaj eden največjih izzivov v mojem
življenju.
Ta dan je bil namenjen aklimatizaciji in
privajanju telesa na nadmorsko višino. Odpravil sem se na kratek pohod do višine
okoli 4100 m. Tam so me ujele prve dežne kapljice, tako da sem se hitro vrnil v
tabor. Ob vrnitvi je zunaj že prav pošteno deževalo. Preostali del dneva sem
namenil počitku in druženju z znanci.
4. dan trekinga; Horombo Hut (3720 m) do Kibo Hut (4700 m)
Zbudil sem se, ko se je zunaj delal novi dan.
Rdeči oblaki v ozadju so naznanjali, da bo sonce vsak trenutek vzšlo. Za pol ure
sem se zavil nazaj v spalno vrečo in zraven vzel oblačila, da sem si jih malo pogrel.
Po zajtrku sem se odpravil proti predzadnjemu
taboru na poti proti vrhu. Še zadnje nizko podrastje je izginilo in pred mano
sta ostala samo še kamenje in pesek.
Na trenutke sem imel kratke glavobole, ki pa so
vedno hitro minili.
Srečal sem tudi nekaj znancev iz prejšnjih dni.
Nekaj jih na žalost ni prišlo do vrha. Zaradi slabega počutja so se obrnili in
se vrnili. To je samo še podkrepilo moje mnenje, da vsi vendarle ne pridejo na
vrh.
Pred nami se je kar naenkrat odprla puščava,
zraven pa tudi megla in oblaki, ki so s sabo prinesli dež in prve snežinke, tako
da sem oblekel dežni plašč in hlače.
Do Kibu Huta sem prišel nekaj minut pred dežjem. Po kosilu sem poskusil malo zaspati, pa mi ni
uspelo.
Pri vseh, s katerimi sem govoril, sta se opazila
napetost in nervoza pred osvojitvijo vrha…Cel popoldan je zunaj rahlo naletaval droben
sneg.
Po večerji sem poskušal zaspati za nekaj časa,
vendar mi spet ni uspelo.
Nekdo v sobi je smrčal, drugi se je premetaval,
jaz pa sem vsake pol ure šel na WC. Ko sem šel že ne vem katerič, so se na
jasnem nebu pokazale zvezde in luna.
5. dan trekinga;
Dan D. Kibo Hut (4700 m) do Gillman"s Point (5681 m) do Uhuru Peak
(5895 m) - Kibo Hut (4700 m) - Horombo Hut (3720 m)
Dan sem začel ob 23.00, ko sem vstal iz
poležavanja. Od šestih zvečer, ko sem šel spat, nisem spal niti pet minut. Nisem
bil edini, kot sem kasneje izvedel. Živci so naredili svoje.
Po hitrem oblačenju in čaju sem se ob 23.45
odpravil na 5 km dolgo pot proti vrhu, od tega je bilo 1195 m višinske razlike.
Prejšnji večer je padal sneg in pot je bila
zasnežena. Skupina se je počasi razvlekla, videl sem samo lučke, ki so se
vzpenjale proti vrhu. Okoli tretje ure zjutraj je postalo čedalje bolj mrzlo, pa
še pihalo je povrhu. Postajal sem vedno bolj utrujen, dihal sem globoko. Takrat
mi je v mislih nekajkrat zazvenel tisti stari slovenski rek: gora ni nora, nor
je tisti, ki gre gor…
Malo pred Gillman"s Pointu na višini 5681m se
je vulkansko gruševje spremenilo v kamenje, ki je samo še otežilo pohod. Ob
4.38, ko sem prišel do Gillman"s Pointa sem v sebi začutil neko posebno
energijo in moč, ki me je vlekla naprej. Takrat sem šele prvič verjel, da bom
prišel tudi do najvišje točke.
Proti Uhuru Peaku je vodila ozka pot, ki je bila
vkopana v trdi in drseči sneg. Pihal je mrzel veter, ki je rezal do kosti.
Oblekel sem vse, kar sem imel s sabo. Moj sopotnik je počasi omagal, mene pa je
naprej vodila posebna evforija. Ponovno sem srečal nekaj znancev, ki so se že
vračali nazaj. S posebnim čustvom – ganjeni - smo si čestitali in se objeli.
Ko sem se približeval vrhu, se je na nebu pokazal
prvi odtis sončnega vzhoda.
Nekaj metrov pod vrhom so me oblila čustva, začel
sem jokati od veselja. V mislih sem imel celotno pot po Afriki, ki je bila
veliko težja, kot sem pričakoval, pa vsa doživetja, ki so mi sedaj prišla na
plan, ko sem se približeval najvišji točki Afrike in tudi najvišji točki mojega
potovanja do sedaj. Bil sem tik pred vrhom gore in hkrati pred vrhom mojega
potovanja. Tako sem 11. aprila 2007 ob 6.28 po lokalnem času prišel na vrh Uhuru
Peak 5895 m.
Ko sem se dotaknil table, na kateri je zapisana
višina gore, sem se zadrl na ves glas in bil najsrečnejši človek na svetu. Malo
za menoj sta prispela še Norveški par iz Osla... Vsi skupaj smo se objeli…Na vrhu je sledilo obvezno slikanje pred tablo.
Sonce je vzšlo in naredil se je dan. Postalo je tudi topleje. Nekaj minut
kasneje je prišel še moj sopotnik.
Kljub višini sem imel posebno moč, da sem kar
skakal od veselja.
Ko sem se začel vračati, sem padel v veliko
krizo. Pri Gillman"s Pointu smo se ustavili za nekaj minut in postal sem tako
šibek in brez moči, da sem se ulegel na kamen in bi najrajši kar tam zaspal.
Zavedal sem se - če bom dolgo ležal, lahko postane nevarno. Proti svoji volji
sem vstal in začel na prisilo hoditi. Prvih nekaj korakov navzdol je bilo
najtežjih. Imel sem mehke noge, na skalah je bil sneg in sem se nekajkrat lovil.
Ko sem se vračal nazaj v dolino, sem šele videl, po kako strmem pobočju sem se
pred nekaj urami v temi vzpenjal proti vrhu. Še sreča, da tega nisem vedel. Po
nekod je bil naklon več kot 45%... Pot nazaj je bila veliko težja, ker sta se
poznali utrujenost in nenaspanost…Ko sem se vrnil v Kibo Hut, sem šel najprej za
eno uro spat, nato pa sem se odpravil proti Horombo Hut, kjer sem tudi končal ta
najbolj naporni dan v Afriki. Zvečer pri večerji je bilo razpoloženje veliko
boljše. Vsi veseli in zadovoljni, smo se še dolgo v noč pogovarjali o današnjem
dnevu, kajti vsi, ki smo se ta dan odpravili proti vrhu, smo ga tudi osvojili.
6. dan trekinga; Horombo Hut (3700 m) - Marangu Gate (1970 m)
Zjutraj, ko sem se zbudil, sem imel močan
glavobol, vendar se sploh nisem obremenjeval. Poznalo se je, da sem se prejšnji
dan najprej povzpel za 1200 m potem pa še spustil za 2200 m.
Po zajtrku sem se odpravil proti izhodiščni
točki. Pravilo »pole pole« ni bilo več pomembno. Čimprej sem želel v dolino - v
Arusho, da se pošteno stuširam.
Nekaj metrov pred Marangu Gate, sem si ogledal še
manjši slap. Ko sem ga fotografiral, me je vodič izzval, če se bom okopal v
njem. Hitro sem se slekel in skočil v vodo. Kljub temu, da je bila ledeno mrzla,
mi je po skoraj tednu dni prijala.
Pri Marangu Gate se je šestdnevni treking srečno
končal. Poslovil sem se od novih znancev in se odpravil nazaj proti Arushi.
Že med vožnjo sem z mislimi ležal na plaži
rajskega Zanzibarja.
Pozdrav
Zoran
Turist v Tanzaniji
Karibu...
16. april 2007
Tanzanija je nova dežela, ki sem jo obiskal.
Slovi po najbolj znanem nacionalnem parku Serenegeti, najvišji gori v Afriki -
Kilimandžaro in otoku Zanzibar.
Že po vseh predhodnih informacijah, ki sem jih
dobil, je tudi ena dražjih dežel za popotnike.
Iz Nairobija sem se odpravil v
Arusho, ki je izhodiščno mesto, od koder se lahko odpraviš na izlete v večino
parkov. Že prvi dan, ko sem se sprehodil med agencijami in začel zbirati
informacije o želenem safariju, sem kar hitro ugotovil, da bom moral spremeniti
načrt potovanja. Zaradi pričetka deževne dobe v Tanzaniji ni veliko popotnikov
in turistov, ki bi se odpravljali na safari. Če bi šel sam, so pa cene veliko
višje. Gibale bi se okoli 350$ na dan. Potem sem našel agencijo, ki je imela skupino za
štiridnevni safari. Jezero Manyara, nacionalni park Serengeti in krater
Ngorongoro. Dogovoril sem se za ceno s spanjem v šotoru.
Naslednji dan me je v pisarno poklical direktor
agencije in me začel pregovarjati, da naj doplačam 80$ in bom spal v hotelu. Ker
sem po srcu in duši še vedno zagrizen popotnik, sem vztrajal, da je šotor zame
povsem zadovoljiv. Povedal sem mu, da ne cenim potovanja po tem, kje spim in kaj
jem, ampak po tem kaj vidim. Dejal sem tudi, da sem v Etiopiji nekajkrat spal v
"hotelu", v katerem niso imeli ne kopalnice in ne tuša. Pa mi je malo spustil
ceno, ampak sem še vedno vztrajal pri svojem. Očitno je kar hitro ugotovil, da
me ne bo mogel zlahka pregovoriti, tako da mi je na koncu predlagal, naj
doplačam le 20$ in bom namesto v šotoru spal v hotelu.
Prvi dan smo si ogledali nacionalni park Manyara,
ki leži ob istoimenskem jezeru. Slonom, zebram in žirafam smo se približali tudi
samo na nekaj metrov...
Po celodnevni vožnji po parku smo se odpravili
proti hotelu. Ko smo prispeli do njega sem šele videl, da je to čisto pravi
hotel, v kakršnem še nikoli v življenju nisem spal. Ob prihodu smo dobili mokro
brisačo, da smo si obrisali obraz, postregli so nam tudi osvežujoč sok. Nosači
so nam odnesli prtljago v sobo. Še nikoli v življenju se nisem počutil tako
neprijetno kot prvi dan v hotelu…
Zvečer, ko sem se odpravil na večerjo, mi je
bilo še bolj nerodno, ker sem bil v družbi ljudi, ki so plačali tudi po nekaj
100$ na dan za safari, jaz pa v enakih hlačah kot ves dan na safariju. Še sreča,
da ni nihče opazil, da sem si na balkonu sušil oprana oblačila, ki sem si jih
kar sam opral na roke v kopalnici...Večerja, samopostrežni bife, pa je bila ob
svečkah...
Naslednji dan smo se odpravili proti najbolj
znanemu nacionalnemu parku v Afriki - Serengetiju, kjer smo opazovali migracijo
gnujev, ki se ravno sedaj, za boljšo pašo, selijo iz vzhodnega dela proti
zahodu. Samo nekaj deset metrov od našega jeepa je nekaj kilometrov dolga
nepretrgana veriga živali prečkala cesto. Malo nižje pa smo srečali krdelo
levov, ki je prežala na to skupino gnujev...
Zadnji dan smo se odpravili še do enega
največjih kraterjev na svetu Ngorongoro, ki ga nekateri imenujejo tudi osmo čudo
sveta, kjer lahko na dobrih 160 km² vidiš ogromno živali. Med drugim sem videl
še zadnjega od velikih petih - belega nosoroga.
Če sem se še prejšnja dva večera počutil v
hotelu malo nelagodno, sem bil zadnji večer že prav "ponosen" turist, kajti
hotel je postavljen ob vznožju kraterja, tako da sem imel iz sobe zelo lep
pogled na celoten krater.Ko smo se naslednji dan odpravili v krater, sem
občutil, zakaj ga nekateri imenujejo tudi osmo čudo sveta. Najprej zaradi zelo
lepe pokrajine, drugič pa zaradi velikega števila živali. Skupina levov je prav
veselo pozirala nekaj metrov od našega kombija. Eden je lagodno zadremal, ko se
je ulegel v senco kombija…
Tudi zebram in gnujem smo se približali na nekaj
metrov, višek vsega pa je bil, ko sem zagledal belega nosoroga. Res smo bili
zelo daleč od njega, ampak že to, da sem ga videl, je bila velika sreča! V
kraterju jih je namreč samo sedem.
Pred odhodom v Afriko sem velikokrat gledal
dokumentarne oddaje National Geographica, ki prikazujejo živali v afriški
divjini. Takrat sem dobil občutek, da se živali dobesedno "nastavljajo" kameri
in pozirajo pred njo. V resnici je vse drugače in veliko stvari je povezano s
srečo oziroma z dolgotrajno in potrpežljivo vožnjo po parku.
Po obisku nacionalnih parkov Masai Mare in
Serengetija imam za nekaj časa dovolj divjine in živali. Pred mano je večji
izziv. Najvišja gora v Afriki, imenovana tudi streha Afrike. Kilimandžaro…
Lep pozdrav iz Tanzanije
Zoran
Na žalost nisem videl nosoroga..., Kenija
3. april 2007
»Jumbo my friend«
je pozdrav, ki me spremlja že vse od takrat, ko sem na severu
prestopil mejo z Etiopijo in prispel v Kenijo.
Pot po Keniji se je
pričela s šestnajsturno vožnjo na tovornjaku. Sedel sem v kabini, na
moji strani je bilo razbito okno, zato je prav pošteno pihalo, poleg
tega pa je bila cesta tako slaba, da celo noč nisem zatisnil oči. Ne
pomnim, če me je že kdaj tako premetavalo. Med vožnjo smo imeli šest
policijskih kontrol. Vsakič sem moral pokazati potni list. Kaj naj
rečem glede policistov - pokvarjeni so. Vsak želi nekaj malega. Na
treh kontrolah je bilo vse v redu s papirji za tovor, ki so ga
prevažali, na četrti pa ne. Po skoraj enournem pogajanju, šoferju ni
preostalo drugega kot da je plačal malo več kot 10$. In ti so
pristali - kje drugje kot v policistovem žepu. »Fucking corruption«,
mi je rekel šofer: »Ampak zdaj je veliko boljše. Prejšnja vlada je
bila še bolj pokvarjena!«
Ob petih zjutraj -
po šestnajsturni vožnji - sem prispel do mesta Isolo, od koder
pelje avtobus do Nairobia. Vožnja naj bi trajala štiri ure, ker pa
nam je kar trikrat počila cev za dovod goriva, je vožnja trajala
celih šest ur.
Prvi stik z "Nairobbery",
kot imenujejo Nairobi, je bil kar malo zastrašujoč, predvsem zaradi
vseh opozoril in nevarnosti, ki sem jih slišal od popotnikov. Ko sem
prispel v center Nairobija in se nastanil v hotelu ter se po treh
dneh prav pošteno stuširal in se odpravil na kratek ogled mesta pa
sem občutil pravo olajšanje. Občutek sem imel, da sem prišel v
državo, ki je v razvoju štirideset let pred Etiopijo. Velike
stolpnice, polno različnih trgovin, na ulici veliko ljudi in gost
promet. To je bilo tisto, kar sem po mesecu dni Etiopije najbolj
potreboval. Bil sem spet med ljudmi. V hotelu je bilo polno sorodnih
duš z raznoraznimi dogodivščinami. Bilo mi je všeč.
Moja naslednja
postaja je bil najbolj znan nacionalni park v Keniji -Masai Mara,
kamor sem se v družbi treh sopotnikov odpravil v upanju, da
bom videl »velikih pet«: leva, slona, leoparda, bivola in nosoroga.
Že prvi večer smo
imeli srečo, kajti videli smo leoparda in geparda, ki sta se prav
ležerno pretegovala, samo nekaj metrov od nas in največjega med
vsemi živalmi: slona.
Naslednji večer smo
opazovali krdelo levov, ki so se samo nekaj metrov od nas gostili z
večerjo, okoli njih pa je bilo petnajst kombijev, za katere se sploh
niso zmenili. Zadnji dan sem videl še četrtega med njimi, bivola.
Občudoval sem skupino nekaj sto bivolov, ki so prišli iz druge
strani hriba na pašo.
Na žalost v Masai
Mari nisem videl nosoroga.
Iz Masai Mare pa me
je pot vodila za osem dni na sever, proti najbolj odročnim krajem,
kjer živijo plemena Samburo, Rendille, El-molo, katerih je le še
nekaj sto in Turkana.
Pot smo nadaljevali
skozi nacionalni park Samburo. Tam smo se nekajkrat približali
skupini slonov na razdaljo manj kot pet metrov. Tukaj sem se šele
dodobra zavedal, kakšni orjaki so to. Vodič nam je omenil, da so se
zadnja leta zelo razmnožili in so začeli delati veliko škodo v
parku, predvsem na drevesih...
Obiskali smo vas
plemena Samburo. Ko sem iz gole radovednosti vprašal vodiča, koliko
stane žena, mi je rekel da deset krav, v isti sapi pa še dodal, da
poznajo že tudi »kredit«, kar pomeni, da takoj daš tri krave, v
naslednjih letih pa še ostalih sedem. Žena je zadolžena za izgradnjo
skupnega doma in vzgojo otrok, moški pa za živino. Še vedno se lahko
moški poročijo z več ženskami, največ s tremi, samo poglavar vasi
ima lahko štiri žene, pač odvisno od njegovega finančnega oz.
kravjega stanja...
Jezero Turkana,
drugo največje alkalno jezero na svetu, je bil glavni cilj te
osemdnevne avanture z Gametrackersovo ekipo. Ti so namreč edini, ki
vozijo v te kraje. Največji problem teh tur so zelo slabe in uničene
ceste.
Kljub temu, da smo
imel LandCrusovo Toyoto na štiri pogone, smo tudi mi nekajkrat
obstali in se odkopavali...
Tam na severu,
sredi ničesar, pri več kot 35 stopinjah v senci, se je pred našimi
očmi prikazalo jezero Turkana,, ki slovi, tako pravijo, po največjih
krokodilih v Afriki.
V okolici jezera
žive ljudstvo Turkan, Rendilla in El-molo, katere smo tudi obiskali.
Večina teh ljudi
živi se vedno v »hucih«- to so slamnate hiše.
Ukvarjajo se z
lovljenjem rib, ki jih posušijo in prodajo, ter z živinorejo, kajti
na tem področju zaradi vročine in kamnitih tal ne raste skoraj nič.
Eden od njih mi je hotel prodati skoraj pol metra dolgo posušeno
krokodiljo kožo za 15 $.
Spanje v slamnatih
bungalovih tik ob jezeru, kjer nimajo elektrike je bilo tudi posebno
doživetje. Sploh, ko je bilo ponoči več kot 25 stopinj, na nebu pa
milijon zvezd. Ne pomnim, kdaj sem užival v takšnem miru in tišini
kot tukaj ob jezeru.
Po dveh
dneh »uživanja« pri več kot 35 stopinjah nas je čakala še dvodnevna
vožnja nazaj v Nairobi. Ponovno v civilizaciji in pri internetu....
Hakuna Mata – Don´t
worry, be happy!
Zoran
Prispel sem v Nairobi, Kenija
18. marec 2007
Zoran se je danes na kratko javil
iz Nairobija in povedal: "Ravno
sem prispel v Nairobi po več kot 24 urah vožnje. Česa takega še
nisem doživel. Za 580 km 16 ur po cesti, ki jih v Sloveniji sploh ne
poznamo.... Uničeno totalno. Celo pot nisem zatisnil oči, ker me je
tako premetavalo."
Pot po Etiopiji se počasi končuje...
17. marec 2007
Tale dolina Omo pa
mi je dala misliti. Včeraj, ko smo končali s turo, sem se vprašal,
kakšen je sploh smisel potovanja? Zakaj še potujem?
Vse skupaj se je
začelo na jugu Etiopije, v mestu Arba Minch, kjer sem začel
petdnevno turo. V družbi Danke in dveh Poljakov sem se odpravil na
raziskovanje najbolj odročnih delov Etiopije, kjer je bil bog
radodaren s plemeni, ki so za nas še vedno nekaj posebnega.
Medplemenske vojne za živali in vodo so tam nekaj povsem
vsakdanjega. Domačinke se naokoli sprehajajo napol gole. Kozja koža
zakriva samo najbolj intimne dele telesa.
Že po nekaj
kilometrih vožnje smo se prestavili za nekaj desetletij nazaj.
Cesta, po kateri smo se vozili je bila še v gradnji. Delavci, ki
gradijo cesto delajo večino ročno. Prenašajo in polagajo kamenje,
mešajo malto…
Po celodnevni
vožnji smo prispeli v mesto Jinka.
Zjutraj smo se
odpravili obiskati najbolj nenavadne med vsemi plemeni, ki domujejo
v dolini Omo. To so Mursiji, ki so nam poznani po tem, da ženske
nosijo v spodnji ustnici glinene diske – v premeru merijo tudi 15 cm
in več.
Da se odpravljamo k
»nevarnim« ljudem, nam je bilo jasno, ko je nekaj kilometrov pred
vasjo na sprednji sedež prisedel oborožen vojak. Mursiji so znani
tudi kot nasilni ljudje.
Ob prihodu v vas se
je začela okoli nas zgrinjati gruča ljudi. Ženske so imel v ustnici
glinaste diske, nekatere med njimi so si v lase dodale razne
okraske, kot so kravji rogovi in podobne nenavadne stvari. Že prej
so nas opozorili, da je potrebno za fotografiranje plačati 2 birra.
Vendar nisem pričakoval takšnega sprejema, kot smo ga bili deležni.
Ljudje so se kar sami ponujali za fotografiranje. Ko sem prvič
pritisnil na fotoaparat: »Two birr, drugič: » Four birr«… in tako
naprej. V dobri urici, nisem videl popolnoma nič drugega kot ljudi
okoli mene, ki so hoteli, da jih slikam…
Tako sem bil na
koncu prav jezen nase, da sem dojemal njihovo življenje skozi
objektiv fotoaparata. Če bi prišel k njim brez te naprave, bi bilo
drugače. Sprehodil bi se po vasici, izvedel kaj o njihovem
življenju, navadah. Ampak verjetno se jim ne bi zdel zanimiv, ker
lahko samo s poziranjem fotografom zaslužijo nekaj denarja.
Da pa znajo biti
nasilni, sem doživel popoldan, ko smo obiskali sejemski dan v Jinki.
Med sprehajanjem po tržnici sem opazil skupino Mursijev. Šel sem do
njih. Ko so videli, da imam fotoaparat okoli vratu, sem tudi jaz
postal njim zanimiv. Z »glavnim« med njimi sem se dogovoril za
slikanje. Na začetku sva dorekla koliko bom plačal. Strinjal se je.
Ko sem naredil dve fotografiji je zahteval več od dogovorjenega. Na
začetku nisem hotel plačati, ker je bilo okoli mene nekaj ljudi, ki
so slišali za koliko Birrov sva se dogovorila. Nato je
postal možakar nasilen do ljudi, ki so bili na moji strani, tako da
sem rajši plačal nekaj Birrov več, se obrnil in ga prav pošteno
nekam poslal.
Veliko bolj zanimiv
je bil sejemski dan v mestu Turni, kjer živijo ljudje iz plemena
Hameri, ki so živinorejci. Vsaka družina ima okoli 100 do 150 krav
in tudi po 100 in več koz in nekaj ovc. Ko sem voznika vprašal
koliko je vredna ena krava mi pove da 1000 birrov, kalašnikov pa
2000 birrov.
Že dan prej smo se
opravili v malo vasico. Ko smo hodili v vas, smo srečevali ljudi, ki
so kar sami prišli do nas, pozdravili s »salam«, kar je njihov
pozdrav in v prevodu pomeni mir naj bo s tabo. Takoj po pozdravu pa
je sledil stavek: «Foto, one birr!«. Vsak, ki smo ga srečali, je
želel, da ga fotografiram. Ko sem rekel, da nimam denarja, jim nisem
bil več zanimiv. Enako je bilo v vasi. Ljudje so me sami povabili
naj prisedem k njim in jih fotografiram…
Ravno nad tem sem
najbolj razočaran. Na vseh prejšnjih poteh nisem doživel podobnih
stvari. Predvsem v Aziji so ljudje poskusili dobiti nekaj drobiža.
Vendar niso bili tako vztrajni kot tukaj. Otroci so bili veseli že
bonbonov, medtem ko so tukaj zadovoljni samo z denarjem…
V vsako vas v
katero smo prišli, se je okoli nas začela zgrinjati gruča otrok in
starejših ljudi. Vsi so ponujali fotografiranje za denar. Ko sem jim
ponudil bonbone, so se kar namrščili in obrnili stran…
Tako sem bil včeraj
ob koncu ture povsem zmeden. Na eni strani jezen sam nase, po drugi
pa jezen nad vsemi temi ljudmi.
Po prespani noči
sem začel razmišljati malo drugače. Pa saj smo jih mi naredili
takšne. Saj mi pridemo k njim, ne oni k nam. Če bi nekdo prišel v
mojo vas, tudi ne bi bil vesel, da bi v mene buljil skozi neko čudno
napravo…
Danes sem si prvič
vzel dan počitka. Počel sem stvari, ki jih drugače doma nikoli ne
počnem, ker imamo pralni stroj. Pa daleč od tega, da ne bi bilo
tukaj dovolj pralnic, kjer ti operejo in zlikajo oblačila. V teh
stvareh na potovanju prav uživam. Nalijem vodo v posodo, potem pa s
pomočjo pralnega praška, včasih kar s šamponom, drgnem in ožemam,
nato pa na soncu sušim oblačila….
Tura po Etiopiji se
počasi končuje. Dan ali dva bom ostal še tukaj, da si odpočijem in
naberem moči za novo deželo in novo avanturo… Kenija prihajam!!
Pozdrav
Ogled malih
vasic in samostana...
10. marec 2007
Pozdravljeni!
Po dveh dneh, ki sem jih preživel na avtobusu, sem končno spet v
civilizaciji. Tuš in mehka postelja sta že luksuz...
Nazadnje sem se vam oglasil iz Aksuma na severu. Naslednji dan sem
se v družbi dveh Angležev odpravil na ogled Debre Damo,
najpomembnejšega verskega centra
v Etiopiji. Do tja ne pelje noben javni prevoz, tako da smo za pot
najeli avto. Cesta je bila nikakršna. Za dobrih 90 km smo porabili
več kot 3 ure. Vozil sem se po različnih cestah po svetu, a tako
slabih še nisem videl.
Samostan, ki leži na planoti, so zgradili v 10. stoletju. Ker na
planoto ne vodi nobena pot, lahko prideš do samostana samo tako, da
splezaš po vrvi, ki je dolga 18m. Skoraj prepričan sem, da je bila
pot veliko daljša. Vsaj zame. Kljub temu, da te varujejo z varovalno
vrvjo, me tako strah še ni bilo. Angleža sta se še nekaj ur zatem
smejala na moj račun, kako prestrašen in bled sem priplezal na vrh.
Ogledal sem si
majhne vasice in samostan, kjer živi 80 menihov. Samo moški. Njihove
žene živijo spodaj v vasi. Na vrhu smo plačali vstopnino in še
posebej varovanje z varovalno vrvjo. Ko smo se želeli vrniti, se je
eden izmed fantov odločil, da je on naš vodič in da moramo še njemu
plačati 10 Birrov za vračilo v dolino. Na srečo nas je potem varoval
vodič, ki je bil z nami na tem izletu in se je končalo brez dodatnih
plačil. Takšni so Afričani. Povsod iščejo zaslužek.
Iz Aksuma sem se odpravil na dvodnevno vožnjo z avtobusom in jeepom
do Lalibele, kjer stojijo angelske cerkve. Izklesane so v živo
skalo.
Najlepša je cerkev
svetega Jurija, ki je izklesana v 15 metrov globoki jami, tako da je
vrh cerkve v višini tal...
Poleg cerkva so v vasi najbolj zanimivi otroci, ki na vsak način
želijo zaslužiti kakšen Birr. Ko sem se sprehajal po vasici še
nikoli nisem imel toliko “kolegov” kot ravno v Lalibeli. Seveda so
bili ti moji novi kolegi študentje, ki so potrebovali nekaj Birrov
za učbenike in zvezke. Podobnih študentov sem v Etiopiji srečal že
na stotine.
Res pa je, da sem spoznal tudi veliko prijaznih ljudi, ki te
povabijo, da se jim pridružiš pri kosilu in pri jedi njihove
vsakdanje jedi indžara. To je velika palačinka, ki je narejena iz
etiopijskega žita imenovanega tef in vode, ki ju zmešajo, pustijo 3
dni, nato pa spečejo samo na eni strani. Nanjo nato naložijo razno
zelenjavo in omake…
Iz Lalibela pa nazaj v Addis, kamor sem prispel včeraj po dveh dneh
vožnje po povsem uničeni cesti. Ker sem prispel zelo pozno, so bili
vsi hoteli že zasedeni. Na koncu sem dobil sobo v bordelu, kar sem
ugotovil šele, ko sem se odpravil spat....
Tako poteka moje potovanje po Etiopiji.
Jutri se odpravljam na jug, proti dolini Omo.
Zoran
Ni kaj na črni
celini doživiš marsikaj...
7. marec 2007
Pozdravljeni!
Ravno sem prispel na sever -
v mesto Aksum, ki je bilo v začetku našega štetja prestolnica aksumskega
cesarstva.
Pot do sem je bila vse prej
kot užitek. Etiopijske ceste so obupne, tako da potrebuješ tudi po dan in več
vožnje po zaprašenih in dotrajanih cestah.
Iz Addisa sem potoval kar 11
ur (vmes smo imeli tudi eno okvaro avtobusa, kar je za Etiopijo nekaj povsem
normalnega), da sem prispel v Bahir Dar. Mesto leži ob jezeru Tana, kjer izvira
Modri Nil.
Popoldan sem se odpravil na
ogled slapov Modrega Nila. Do vasi Tisa Abay sem se odpeljal z lokalnim
avtobusom. Voznika sem povprašal, kdaj odpelje zadnji avtobus nazaj v Bahir Dar.
Zagotovil mi je da ob petih zvečer.
Plačal sem vstopnino in se
moral skregati z vodiči, ker so vztrajali, da si jih sam ne morem ogledati. Po
nekaj minutah hoje pa sta se mi pridružila dva otroka in tako smo se skupaj
odpravili na točko, od koder je najlepši pogled na slapove. Večina otrok govori
zelo lepo angleščino, nad čemer sem bil prijetno presenečen. Pot pa je bila
veliko daljša, kot sem si mislil. Tako sem si vrnitev skrajšal in se popeljal s
čolnom čez Nil.
Tukaj pa se je začelo vse skupaj zapletati. Enosmerna karta stane 10 Birr (10
Birr je 0.87 EUR). Voznik čolna je zahteval najprej kar 40 Birr. Seveda sem
nasprotoval tej ceni, vendar je bil zelo vztrajen. Zahteval je 20 Birr za mene
in 10 Birr za vsakega otroka, kljub temu, da sta mi oba otroka zatrdila, da je
za njiju prevoz zastonj. Ker je bila ura že skoraj pet sem plačal 30 Birr, saj
sem želel ujeti avtobus. Ko sem prispel v vas, je avtobus že odpeljal. Na srečo
je bil tam še en avtobus, ki je pripeljal skupino domačinov. Voznika sem
povprašal, če se lahko peljem z njimi. Zahteval je 70 Birr. To je skoraj 6 Eur
za 30 km. Spet sem se začel pregovarjat z njim. Po dolgem pregovarjanju sem mu
na koncu dal 20 Birr. Denar je šel naravnost v njegov žep.
Podobno sem mi je pripetilo,
ko sem potoval iz Deberka proti Aksomu.
Avtobus je štartal v
Gonderju. Ko je pripeljal v Debark, je bil poln. Ko sem vozniku obljubil nekaj
Birrov, se je takoj našel dodatni sedež. Ja, tudi takšna je Afrika. V belcih pač
vidijo priložnost za hiter zaslužek. Počasi sem se že tega navadil, tako da
sedaj najprej vprašam domačina, koliko stane karta in nato vztrajam pri tej
ceni.
Vsak na ulici ali na
avtobusni postaji ti je pripravljen pomagati če ga prosiš ali ne. Na koncu pa
vsi zahtevajo denar za “servis”.
Ko se sprehajam po cesti, se
otroci derejo za mano Hi, Hi You. Give me Birr, give me pen(kuli)…Vse to lepo
prenašam.
Največjo težavo mi povzroča
vročina. Čez dan je tudi 35 stopinj in več… Tako, da sem kljub kremi opečen…
Zdaj se iz Aksuma odpravljam
proti Lalibela, ki je eno največjih znamenitosti Etiopije.
Zoran
Sem že v črni Afriki...
21.februar 2007
Pozdravljeni!
Pot se ni
pričela ravno po mojih željah. Ko sem letel iz Münchna proti Kairu,
me je pričel boleti zob. Na letalu sem vzel dve tableti proti
bolečinam... bolečina je za nekaj časa izginila.
Še
hujše je bilo na poletu proti Addis Abebi, ko sem še enkrat vzel dve
tableti. Tokrat nista prijeli... Bolečina pa takšna, da sem lahko
samo stokal....
Ob treh zjutraj sem priletel v Addis. Na letališču sem malo počakal,
da se je zdanilo. Ves ta čas mi je družbo delala bolečina...
Taksi proti mestu je spet nova zgodba. Najprej se dogovorimo za eno
ceno, nato želi drugo, dvakrat višjo...
Seveda sem šel obiskat zobozdravnika, vendar mi je minilo, ko sem
videl polno čakalnico ljudi. Najbolj sem se zbal za svoje zdravje...
Po štirih prespanih urah v hostlu je bolečina počasi izginila in je
zaenkrat v redu. Danes sem se sprehodil po mestu le toliko, da sem
vsaj malce začutil vsakdanji vrvež etiopijskega glavnega mesta,
jutri pa se odpravljam proti severu...
Zoran
Sedaj pa se je odhod
na črno celino približal:
17. februar 2007
Pozdravljeni!
No, končno! Spet se
odpravljam na potovanje.
Že kar nekaj časa
me daje domotožje po svetu. Od zadnjega potovanja po Indiji in
Nepalu je minilo že skoraj leto dni… Tako je bil že skrajni čas, da
sem spet pripravil nahrbtnik …
18. februarja bom
poletel proti etiopijski prestolnici Addis Abebi… Moja pot se bo
pričela v Etiopiji, nadaljevala pa v Kenijo in Tanzanijo. Vsega
skupaj malo več kot dva meseca.
Iz črne celine
se vam bom sproti javljal, kolikor mi bo pač uspevalo.
Se slišimo...
Priprave za
popotovanje po Afriki že potekajo...
29. januar 2007

.................................................................................................

.................................................................................................

|