Po treh tednih od srečne vrnitve...
18. maj 2007

Živijo

Dobre tri tedne je od srečne vrnitve s črne celine, z mislili pa sem še vedno tam, daleč v Afriki, tik pod vrhom Kilimandžara.

S trekinga sem se vrnil dodobra utrujen. Dan D, ki sem ga pričel ob enajstih zvečer, se je zavlekel še daleč v naslednji večer. Takrat sem imel v mislih rajski otok Zanzibar, kjer bi se dodobra odpočil od napornega potovanja. Pa ni šlo. Po treh dneh slabega in deževna vremena, sem si rekel, da se tega več ne grem, ter se odpravil s prvim nočnim trajektom do Dar Es Salaama in se nato še ves dan vozil z avtobusom v Mombaso in zatem isto noč nadaljeval pot z avtobusom do Nairobija.
Če me je pred dobrim mesecem dni, ko sem ga prvič obiskal, povsem očaral, je bil sedaj samo mesto, kot vsa ostala mesta, kjer sem pač moral ostati še nekaj dni.
Obiskal sem agencijo in prestavil povratek v Slovenijo za nekaj dni. Bil sem povsem na dnu in brez volje do novega odkrivanja. Aprila se je namreč začela deževna doba. Lahko rečem, da sem imel drugače veliko sreče z vremenom. V Serengetiju je med vožnjo začelo deževati za nekaj minut, na Kilimandžaru je deževalo četrti dan, preostale dni pa sem imel lepo vreme.
Ko sem se odpravljal iz Arushe  proti Zanzibaru, me je celo pot spremljal dež. Upal sem, da bo vsaj na otoku lepo vreme, da si bom lahko napolnil baterije za zadnji teden v Keniji.
Po treh dneh sem povsem obupal. Na poti nisem več užival. Vsak dan je bilo samo še slabše. Začelo me je dajati domotožje, vedno bolj sem pogrešal Sandro. Nisem več videl smisla vztrajati na poti, kjer ne uživam.

Tako sem prestavil polet na prvi možni termin povratka, do takrat pa ostal še nekaj dni v Nairobiju. V tem času nisem počel nič posebnega. Spanje, hrana in internet…

Že večer pred odhodom sem se odpravil na letališče in tam počakal do naslednjega jutra, ko sem imel ob petih polet proti Kairu in nato naprej proti Evropi.
Iz Muncha proti Sloveniji sem se odpravil na štop, kot se za zagrizenega popotnika spodobi. Iz letališča sem kar nekaj časa štopal, da sem prišel do prve stranske ceste in nato na avtocesto proti Salzburgu.
Na meji med Avstrijo in Nemčijo sem iskal srečo na bencinski črpalki. Upal sem, da se bo ustavil kakšen avto s slovensko tablico. V dobrih dveh urah čakanja, sem srečal dva slovenska avtomobila. Eden ni imel prostora, drugi je imel otroka, tako da sem se počasi že sprijaznil, da bom še drugo noč preživel v spalni vreči.
Okoli enajste ure se je pripeljal manjši tovornjak z mariborsko registracijo. Hitro sem pristopil k vozniku in ga vprašal, če ima kaj prostora. Rešila me je čepica mojega sponzorja, kajti voznik je bil v sorodu z lastnikom podjetja Merot. Ko sem se usedel v tovornjak, je bilo mojega potovanja tudi konec. Imel sem prevoz do Slovenije in doma…

Sedaj, ko sem že nekaj časa doma in sem začel »urejati« spomine in doživetja, lahko rečem, da je bila Afrika moje najbolj naporno potovanje doslej. Slabe ceste, ljudje, ki večinoma vidijo samo to, kako bodo na lahek in hiter način zaslužili denar. V Afriki za vsakega belca mislijo, da je premožen. Če si lahko prišel na potovanje po Afriki, potem imaš verjetno veliko denarja. Otroci in tudi starejši od tebe pričakujejo, da jim boš kar tako dal sladkarije, pisala ali pa denar. »Give me« je bila namreč beseda, ki me je spremljala na vsakem koraku. Velikokrat sem se razjezil in jim povedal, da pač nisem dobrodelna organizacija.
Veliko ljudi je kazalo roke na lačna usta medtem, ko sem v Afriki videl toliko rodovitne zemlje, kot še nikjer drugje. Samo malo bi bilo potrebno prijeti za orodje, pa Afričani ne bi bili lačni.
Mogoče sem res krivičen, da tako govorim o njih. Ampak takšni so moji občutki.

Potem je tukaj še kupovanje raznih stvari, kot so na primer avtobusne karte, ko ti kot belcu postavijo nekajkratno ceno, da te že s tem takoj odvrnejo. V takih primerih sem se samo obrnil in odšel, pa kljub temu, da se je trgovec drl za menoj, naj postavim svojo ceno. Ko mi nekdo postavi nekajkratno ceno, se nisem pripravljen pogajati z njim. Velikokrat jih nisem razumel. V njih sem videl tiste »požrešne volkove«, ki niso zadovoljni z malim. Hoteli so vse, velikokrat pa ostali brez vsega. V Etiopiji smo štirje prišli v hotel in bi tudi ostali v njem, če bi nam spustili ceno za 1$. Ne, rajši so imeli štiri sobe prazne, kot da bi belcu znižali ceno za 1$.
Potem je še tu korupcija. Ko te v Keniji ustavi policist, ti bo vedno našel nekaj zaradi česa ti bo lahko napisal kazen. Voznika je enkrat povabil v »pisarno«, da sta na samem poračunala. Vsak pač hoče del pogače za sebe.
Afriki te ne pusti ravnodušnega. Saj ne bom rekel, da drugod ni požrešnosti, korupcije in ljudi, ki želijo na račun popotnikov in turistov zaslužiti denar, ampak na vseh prejšnjih potovanjih to ni bilo tako očitno.
Večina ljudi, ki sliši besedo Afrika, pomisli, da je ta celina zelo revna in da je zaradi svoje nerazvitosti zelo poceni. Daleč od tega. To je bilo sedaj moje najdražje potovanje. Največ nanesejo safariji in trekingi. Vstopnine se vsako leto podražijo za 100%. Samo vstop v krater Ngorongoro stane 100$ na dan. Čez leto ali dve ne boš več srečal popotnikov, ampak samo še turiste, ki bodo pripravljeni plačati za nekajdnevni safari po nekaj 100$ na dan…

Kot sem že omenil je na safariju vse povezano s srečo. V enem dnevu lahko vidiš veliko živali ali pa nobene. Tudi po uro dolgo smo se vozili, da bi srečali kakšno žival, pa nismo nobene, potem se ti pa kar naenkrat, samo nekaj metrov od tebe, prikaže krdelo levov, ki jih obkrožajo kombiji s turisti, oni pa se sploh ne vznemirjajo s tem. Nekateri celo izkoristijo senco kombija.

Koristna stvar, ki sem se jo naučil od Afrike in Afričanov:  »Hakuna matata«. Don`t wory, be happy - ne skrbi, bodi vesel.
Življenje je prelepo, da bi se obremenjeval z nepotrebnimi stvarmi.

Jumbo!

Zoran

Na strehi Afrike....
25. april 2007
 Kilimandžaro
. Gora, ki je najvišji vrh Afrike in se daleč naokoli bohoti z belo snežno kapo, je bila moja želja že vse od takrat, ko sem začel načrtovati potovanje po Afriki.Že pred odhodom sem se pozanimal za cene trekingov in izvedel, da stane šestdnevni treking med 1200-1300$, kar se mi je zdelo preveč za študentski žep. Zato sem ga črtal iz seznama želja.
 Ponovno upanje mi je vzbudil japonski popotnik v Nairobiju, ki je prišel skozi za dobrih 800$. Od takrat naprej sem ponovno pričel sanjati o tem, da se mi uresniči želja in se povzpnem na 5895 m visok Uhuru Peak.
 Ko sem prišel iz safarija, sem se takoj odpravil v agencijo in se pozanimal, ali imajo kakšno skupino za treking. Povedali so mi, da ena skupina odpotuje že naslednji dan. Na hitro sva se dogovorila za ceno, ki je bila še vedno zelo visoka, vendar skoraj 80% cene znašata vstopnina in spanje v Nacionalnem parku...

1. dan trekinga; Marangu Gate (1970 m) do Mandara Hut (2700 m)

 Zjutraj sem se odpravil iz Arushe do Moshia in naprej do vstopne točke v nacionalni park. Po opravljenih formalnostih sem se podal na pot proti Mandara Hut. Že takoj na začetku poti me je vodič opozoril naj hodim počasi. »Pole pole«, je tako postalo moje prvo pravilo na poti do osvojitve vrha. Prvi dan me je pot peljala skozi vlažen subtropski gozd, kjer sem videl veliko različnih rastlin in živali.Ko sem opazoval pokrajino, je čas minil zelo hitro, tako da sem po dobrih 4 urah in 15 minutah prispel do prvega tabora na višini 2700 m.

2. dan trekinga; Mandara Hut (2700 m) do Marangu Gate (3720 m)

 Če sem imel prejšnji dan še težave s tem, da sem hodil počasi, sem danes brez problemov hodil počasi.Po zajtrku sem se odpravil naprej proti Horombo Hut. Gozd je pričel prehajati v nizko podrastje in kar naenkrat se je pred mano odprl pogled na veličastni Kilimandžaro. Ko sem ga prvič pogledal, sem za trenutek občutil v sebi neko negotovost. Kar s strahom in spoštovanjem sem zrl vanj. Tako lep in brez oblakov na nebu se je bohotil pred mano. Spreletel me je srh.
Pokrajina se je zelo hitro spremenila. Podrastje je počasi izginjalo in prehajalo v kamniti teren.Kakor pokrajina, se je tudi vreme začelo zelo hitro spreminjati. Še pred nekaj minutami je bil pogled na njegov vrh jasen, sedaj pa je bil že ves v oblakih in megli.
Do Horombo Huta sem prispel nekaj minut pred prvimi dežnimi kapljicami.

3. dan trekinga; Horombo Hut (3720 m). Aklimatizacijski dan.

 Noč je bila hladna. Poznala se je nadmorska višina.Zjutraj sem se zbudil že ob pol šestih, ko se je začel delati dan. Kljub temu, da je bilo zelo hladno, sem dolgo stal in zrl v vrh, kamor sem bil namenjen. To je bil do sedaj eden največjih izzivov v mojem življenju.
Ta dan je bil namenjen aklimatizaciji in privajanju telesa na nadmorsko višino. Odpravil sem se na kratek pohod do višine okoli 4100 m. Tam so me ujele prve dežne kapljice, tako da sem se hitro vrnil v tabor. Ob vrnitvi je zunaj že prav pošteno deževalo. Preostali del dneva sem namenil počitku in druženju z znanci.

4. dan trekinga;  Horombo Hut (3720 m) do Kibo Hut (4700 m)

Zbudil sem se, ko se je zunaj delal novi dan. Rdeči oblaki v ozadju so naznanjali, da bo sonce vsak trenutek vzšlo. Za pol ure sem se zavil nazaj v spalno vrečo in zraven vzel oblačila, da sem si jih malo pogrel.
Po zajtrku sem se odpravil proti predzadnjemu taboru na poti proti vrhu. Še zadnje nizko podrastje je izginilo in pred mano sta ostala samo še kamenje in pesek.
Na trenutke sem imel kratke glavobole, ki pa so vedno hitro minili.
Srečal sem tudi nekaj znancev iz prejšnjih dni. Nekaj jih na žalost ni prišlo do vrha. Zaradi slabega počutja so se obrnili in se vrnili. To je samo še podkrepilo moje mnenje, da vsi vendarle ne pridejo na vrh.
Pred nami se je kar naenkrat odprla puščava, zraven pa tudi megla in oblaki, ki so s sabo prinesli dež in prve snežinke, tako da sem oblekel dežni plašč in hlače.
Do Kibu Huta sem prišel nekaj minut pred dežjem. Po kosilu sem poskusil malo zaspati, pa mi ni uspelo.
Pri vseh, s katerimi sem govoril, sta se opazila napetost in nervoza pred osvojitvijo vrha…Cel popoldan je zunaj rahlo naletaval droben sneg.
Po večerji sem poskušal zaspati za nekaj časa, vendar mi spet ni uspelo.
Nekdo v sobi je smrčal, drugi se je premetaval, jaz pa sem vsake pol ure šel na WC. Ko sem šel že ne vem katerič, so se na jasnem nebu pokazale zvezde in luna.

5. dan trekinga; Dan D. Kibo Hut (4700 m) do Gillman"s Point (5681 m) do Uhuru Peak (5895 m) - Kibo Hut (4700 m) - Horombo Hut (3720 m)

Dan sem začel ob 23.00, ko sem vstal iz poležavanja. Od šestih zvečer, ko sem šel spat, nisem spal niti pet minut. Nisem bil edini, kot sem kasneje izvedel. Živci so naredili svoje.
Po hitrem oblačenju in čaju sem se ob 23.45 odpravil na 5 km dolgo pot proti vrhu, od tega je bilo 1195 m višinske razlike.
Prejšnji večer je padal sneg in pot je bila zasnežena. Skupina se je počasi razvlekla, videl sem samo lučke, ki so se vzpenjale proti vrhu. Okoli tretje ure zjutraj je postalo čedalje bolj mrzlo, pa še pihalo je povrhu. Postajal sem vedno bolj utrujen, dihal sem globoko. Takrat mi je v mislih nekajkrat zazvenel tisti stari slovenski rek: gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor…
Malo pred Gillman"s Pointu na višini 5681m se je vulkansko gruševje spremenilo v kamenje, ki je samo še otežilo pohod. Ob 4.38, ko sem prišel  do Gillman"s Pointa sem v sebi začutil neko posebno energijo in moč, ki me je vlekla naprej. Takrat sem šele prvič verjel, da bom prišel tudi do najvišje točke.
Proti Uhuru Peaku je vodila ozka pot, ki je bila vkopana v trdi in drseči sneg. Pihal je mrzel veter, ki je rezal do kosti. Oblekel sem vse, kar sem imel s sabo. Moj sopotnik je počasi omagal, mene pa je naprej vodila posebna evforija. Ponovno sem srečal nekaj znancev, ki so se že vračali nazaj. S posebnim čustvom – ganjeni - smo si čestitali in se objeli.
Ko sem se približeval vrhu, se je na nebu pokazal prvi odtis sončnega vzhoda.
Nekaj metrov pod vrhom so me oblila čustva, začel sem jokati od veselja. V mislih sem imel celotno pot po Afriki, ki je bila veliko težja, kot sem pričakoval, pa vsa doživetja, ki so mi sedaj prišla na plan, ko sem se približeval najvišji točki Afrike in tudi najvišji točki mojega potovanja do sedaj. Bil sem tik pred vrhom gore in hkrati pred vrhom mojega potovanja. Tako sem 11. aprila 2007 ob 6.28 po lokalnem času prišel na vrh Uhuru Peak 5895 m.
Ko sem se dotaknil table, na kateri je zapisana višina gore, sem se zadrl na ves glas in bil najsrečnejši človek na svetu. Malo za menoj sta prispela še Norveški par iz Osla... Vsi skupaj smo se objeli…Na vrhu je sledilo obvezno slikanje pred tablo. Sonce je vzšlo in naredil se je dan. Postalo je tudi topleje. Nekaj minut kasneje je prišel še moj sopotnik.
Kljub višini sem imel posebno moč, da sem kar skakal od veselja.
Ko sem se začel vračati, sem padel v veliko krizo. Pri Gillman"s Pointu smo se ustavili za nekaj minut in postal sem tako šibek in brez moči, da sem se ulegel na kamen in bi najrajši kar tam zaspal. Zavedal sem se - če bom dolgo ležal, lahko postane nevarno. Proti svoji volji sem vstal in začel na prisilo hoditi. Prvih nekaj korakov navzdol je bilo najtežjih. Imel sem mehke noge, na skalah je bil sneg in sem se nekajkrat lovil. Ko sem se vračal nazaj v dolino, sem šele videl, po kako strmem pobočju sem se pred nekaj urami v temi vzpenjal proti vrhu. Še sreča, da tega nisem vedel. Po nekod je bil naklon več kot 45%... Pot nazaj je bila veliko težja, ker sta se poznali utrujenost in nenaspanost…Ko sem se vrnil v Kibo Hut, sem šel najprej za eno uro spat, nato pa sem se odpravil proti Horombo Hut, kjer sem tudi končal ta najbolj naporni dan v Afriki. Zvečer pri večerji je bilo razpoloženje veliko boljše. Vsi veseli in zadovoljni, smo se še dolgo v noč pogovarjali o današnjem dnevu, kajti vsi, ki smo se ta dan odpravili proti vrhu, smo ga tudi osvojili.

6. dan trekinga; Horombo Hut (3700 m) - Marangu Gate (1970 m)

Zjutraj, ko sem se zbudil, sem imel močan glavobol, vendar se sploh nisem obremenjeval. Poznalo se je, da sem se prejšnji dan najprej povzpel za 1200 m potem pa še spustil za 2200 m.
Po zajtrku sem se odpravil proti izhodiščni točki. Pravilo »pole pole« ni bilo več pomembno. Čimprej sem želel v dolino - v Arusho, da se pošteno stuširam.
Nekaj metrov pred Marangu Gate, sem si ogledal še manjši slap. Ko sem ga fotografiral, me je vodič izzval, če se bom okopal v njem. Hitro sem se slekel in skočil v vodo. Kljub temu, da je bila ledeno mrzla, mi je po skoraj tednu dni prijala.
Pri Marangu Gate se je šestdnevni treking srečno končal. Poslovil sem se od novih znancev in se odpravil nazaj proti Arushi.
Že med vožnjo sem z mislimi ležal na plaži rajskega Zanzibarja.
Pozdrav
Zoran

Turist v Tanzaniji
Karibu...
16. april 2007

 Tanzanija je nova dežela, ki sem jo obiskal. Slovi po najbolj znanem nacionalnem parku Serenegeti, najvišji gori v Afriki - Kilimandžaro in otoku Zanzibar.
 Že po vseh predhodnih informacijah, ki sem jih dobil, je tudi ena dražjih dežel za popotnike.

 Iz Nairobija sem se odpravil v Arusho, ki je izhodiščno mesto, od koder se lahko odpraviš na izlete v večino parkov. Že prvi dan, ko sem se sprehodil med agencijami in začel zbirati informacije o želenem safariju, sem kar hitro ugotovil, da bom moral spremeniti načrt potovanja. Zaradi pričetka deževne dobe v Tanzaniji ni veliko popotnikov in turistov, ki bi se odpravljali na safari. Če bi šel sam, so pa cene veliko višje. Gibale bi se okoli 350$ na dan. Potem sem našel agencijo, ki je imela skupino za štiridnevni safari. Jezero Manyara, nacionalni park Serengeti in krater Ngorongoro. Dogovoril sem se za ceno s spanjem v šotoru.
 Naslednji dan me je v pisarno poklical direktor agencije in me začel pregovarjati, da naj doplačam 80$ in bom spal v hotelu. Ker sem po srcu in duši še vedno zagrizen popotnik, sem vztrajal, da je šotor zame povsem zadovoljiv. Povedal sem mu, da ne cenim potovanja po tem, kje spim in kaj jem, ampak po tem kaj vidim. Dejal sem tudi, da sem v Etiopiji nekajkrat spal v "hotelu", v katerem niso imeli ne kopalnice in ne tuša. Pa mi je malo spustil ceno, ampak sem še vedno vztrajal pri svojem. Očitno je kar hitro ugotovil, da me ne bo mogel zlahka pregovoriti, tako da mi je na koncu predlagal, naj doplačam le 20$ in bom namesto v šotoru spal v hotelu.
 Prvi dan smo si ogledali nacionalni park Manyara, ki leži ob istoimenskem jezeru. Slonom, zebram in žirafam smo se približali tudi samo na nekaj metrov...
 Po celodnevni vožnji po parku smo se odpravili proti hotelu. Ko smo prispeli do njega sem šele videl, da je to čisto pravi hotel, v kakršnem še nikoli v življenju nisem spal. Ob prihodu smo dobili mokro brisačo, da smo si obrisali obraz, postregli so nam tudi osvežujoč sok. Nosači so nam odnesli prtljago v sobo. Še nikoli v življenju se nisem počutil tako neprijetno kot prvi dan v hotelu…
 Zvečer, ko sem se odpravil na večerjo, mi je bilo še bolj nerodno, ker sem bil v družbi ljudi, ki so plačali tudi po nekaj 100$ na dan za safari, jaz pa v enakih hlačah kot ves dan na safariju. Še sreča, da ni nihče opazil, da sem si na balkonu sušil oprana oblačila, ki sem si jih kar sam opral na roke v kopalnici...Večerja, samopostrežni bife, pa je bila ob svečkah...

 Naslednji dan smo se odpravili proti najbolj znanemu nacionalnemu parku v Afriki - Serengetiju, kjer smo opazovali migracijo gnujev, ki se ravno sedaj, za boljšo pašo, selijo iz vzhodnega dela proti zahodu. Samo nekaj deset metrov od našega jeepa je nekaj kilometrov dolga nepretrgana veriga živali prečkala cesto. Malo nižje pa smo srečali krdelo levov, ki je prežala na to skupino gnujev...

 Zadnji dan smo se odpravili še do enega največjih kraterjev na svetu Ngorongoro, ki ga nekateri imenujejo tudi osmo čudo sveta, kjer lahko na dobrih 160 km² vidiš ogromno živali. Med drugim sem videl še zadnjega od velikih petih - belega nosoroga.
 Če sem se še prejšnja dva večera počutil v hotelu malo nelagodno, sem bil zadnji večer že prav "ponosen" turist, kajti hotel je postavljen ob vznožju kraterja, tako da sem imel iz sobe zelo lep pogled na celoten krater.Ko smo se naslednji dan odpravili v krater, sem občutil, zakaj ga nekateri imenujejo tudi osmo čudo sveta. Najprej zaradi zelo lepe pokrajine, drugič pa zaradi velikega števila živali. Skupina levov je prav veselo pozirala nekaj metrov od našega kombija. Eden je lagodno zadremal, ko se je ulegel v senco kombija…
 Tudi zebram in gnujem smo se približali na nekaj metrov, višek vsega pa je bil, ko sem zagledal belega nosoroga. Res smo bili zelo daleč od njega, ampak že to, da sem ga videl, je bila velika sreča! V kraterju jih je namreč samo sedem.
 Pred odhodom v Afriko sem velikokrat gledal dokumentarne oddaje National Geographica, ki prikazujejo živali v afriški divjini. Takrat sem dobil občutek, da se živali dobesedno "nastavljajo" kameri in pozirajo pred njo. V resnici je vse drugače in veliko stvari je povezano s srečo oziroma z dolgotrajno in potrpežljivo vožnjo po parku.
 Po obisku nacionalnih parkov Masai Mare in Serengetija imam za nekaj časa dovolj divjine in živali. Pred mano je večji izziv. Najvišja gora v Afriki, imenovana tudi streha Afrike. Kilimandžaro…
 Lep pozdrav iz Tanzanije

Zoran


Na žalost nisem videl nosoroga..., Kenija
3. april 2007
 

»Jumbo my friend« je pozdrav, ki me spremlja že vse od takrat, ko sem na severu prestopil mejo z Etiopijo in prispel v Kenijo.

 

Pot po Keniji se je pričela s šestnajsturno vožnjo na tovornjaku. Sedel sem v kabini, na moji strani je bilo razbito okno, zato je prav pošteno pihalo, poleg tega pa je bila cesta tako slaba, da celo noč nisem zatisnil oči. Ne pomnim, če me je že kdaj tako premetavalo. Med vožnjo smo imeli šest policijskih kontrol. Vsakič sem moral pokazati potni list. Kaj naj rečem glede policistov - pokvarjeni so. Vsak želi nekaj malega. Na treh kontrolah je bilo vse v redu s papirji za tovor, ki so ga prevažali, na četrti pa ne. Po skoraj enournem pogajanju, šoferju ni preostalo drugega kot da je plačal malo več kot 10$. In ti so pristali - kje drugje  kot v policistovem žepu. »Fucking corruption«, mi je rekel šofer: »Ampak zdaj je veliko boljše. Prejšnja vlada je bila še bolj pokvarjena!«

Ob petih zjutraj -  po šestnajsturni vožnji - sem prispel do mesta Isolo, od koder pelje avtobus do Nairobia. Vožnja naj bi trajala štiri ure, ker pa nam je kar trikrat počila cev za dovod goriva, je vožnja trajala celih šest ur.

 

Prvi stik z "Nairobbery", kot imenujejo Nairobi, je bil kar malo zastrašujoč, predvsem zaradi vseh opozoril in nevarnosti, ki sem jih slišal od popotnikov. Ko sem prispel v center Nairobija in se nastanil v hotelu ter se po treh dneh prav pošteno stuširal in se odpravil na kratek ogled mesta pa sem občutil pravo olajšanje. Občutek sem imel, da sem prišel v državo, ki je v razvoju štirideset let pred Etiopijo. Velike stolpnice, polno različnih trgovin, na ulici veliko ljudi in gost promet. To je bilo tisto, kar sem po mesecu dni Etiopije najbolj potreboval. Bil sem spet med ljudmi. V hotelu je bilo polno sorodnih duš z raznoraznimi dogodivščinami. Bilo mi je všeč.

 

Moja naslednja postaja je bil najbolj znan nacionalni park v Keniji -Masai Mara, kamor sem se v družbi treh sopotnikov odpravil v upanju, da bom videl »velikih pet«: leva, slona, leoparda, bivola in nosoroga.

Že prvi večer smo imeli srečo, kajti videli smo leoparda in geparda, ki sta se prav ležerno pretegovala, samo nekaj metrov od nas in največjega med vsemi živalmi: slona.

Naslednji večer smo opazovali krdelo levov, ki so se samo nekaj metrov od nas gostili z večerjo, okoli njih pa je bilo petnajst kombijev, za katere se sploh niso zmenili. Zadnji dan sem videl še četrtega med njimi, bivola. Občudoval sem skupino nekaj sto bivolov, ki so prišli iz druge strani hriba na pašo.

Na žalost v Masai Mari nisem videl nosoroga.

 

Iz Masai Mare pa me je pot vodila za osem dni na sever, proti najbolj odročnim krajem, kjer živijo plemena Samburo, Rendille, El-molo, katerih je le še nekaj sto in Turkana.

Pot smo nadaljevali skozi nacionalni park Samburo. Tam smo se nekajkrat približali skupini slonov na razdaljo manj kot pet metrov. Tukaj sem se šele dodobra zavedal, kakšni orjaki so to. Vodič nam je omenil, da so se zadnja leta zelo razmnožili in so začeli delati veliko škodo v parku, predvsem na drevesih...

Obiskali smo vas plemena Samburo. Ko sem iz gole radovednosti vprašal vodiča, koliko stane žena, mi je rekel da deset krav, v isti sapi pa še dodal, da poznajo že tudi »kredit«, kar pomeni, da takoj daš tri krave, v naslednjih letih pa še ostalih sedem. Žena je zadolžena za izgradnjo skupnega doma in vzgojo otrok, moški pa za živino. Še vedno se lahko moški poročijo z več ženskami, največ s tremi, samo poglavar vasi ima lahko štiri žene, pač odvisno od njegovega finančnega oz. kravjega stanja...

 

Jezero Turkana, drugo največje alkalno jezero na svetu, je bil glavni cilj te osemdnevne avanture z Gametrackersovo ekipo. Ti so namreč edini, ki vozijo v te kraje. Največji problem teh tur so zelo slabe in uničene ceste.

Kljub temu, da smo imel LandCrusovo Toyoto na štiri pogone, smo tudi mi nekajkrat obstali in se odkopavali...

Tam na severu, sredi ničesar, pri več kot 35 stopinjah v senci, se je pred našimi očmi prikazalo jezero Turkana,, ki slovi, tako pravijo, po največjih krokodilih v Afriki.

V okolici jezera žive ljudstvo Turkan, Rendilla in El-molo, katere smo tudi obiskali.

Večina teh ljudi živi se vedno v »hucih«- to so slamnate hiše.

Ukvarjajo se z lovljenjem rib, ki jih posušijo in prodajo, ter z živinorejo, kajti na tem področju zaradi vročine in kamnitih tal ne raste skoraj nič. Eden od njih mi je hotel prodati skoraj pol metra dolgo posušeno krokodiljo kožo za 15 $.

Spanje v slamnatih bungalovih tik ob jezeru, kjer nimajo elektrike je bilo tudi posebno doživetje. Sploh, ko je bilo ponoči več kot 25 stopinj, na nebu pa milijon zvezd. Ne pomnim, kdaj sem užival v takšnem miru in tišini kot tukaj ob jezeru.

Po dveh dneh »uživanja« pri več kot 35 stopinjah nas je čakala še dvodnevna vožnja nazaj v Nairobi. Ponovno v civilizaciji in pri internetu....

 

Hakuna Mata – Don´t worry, be happy!

Zoran

Prispel sem v Nairobi, Kenija
18. marec 2007
Zoran se je danes na kratko javil
iz Nairobija in povedal: "Ravno sem prispel v Nairobi po več kot 24 urah vožnje. Česa takega še nisem doživel. Za 580 km 16 ur po cesti, ki jih v Sloveniji sploh ne poznamo.... Uničeno totalno. Celo pot nisem zatisnil oči, ker me je tako premetavalo."

Pot po Etiopiji se počasi končuje
...
17. marec 2007

Tale dolina Omo pa mi je dala misliti. Včeraj, ko smo končali s turo, sem se vprašal, kakšen je sploh smisel potovanja? Zakaj še potujem?
 

Vse skupaj se je začelo na jugu Etiopije, v mestu Arba Minch, kjer sem začel petdnevno turo. V družbi Danke in dveh Poljakov sem se odpravil na raziskovanje najbolj odročnih delov Etiopije, kjer je bil bog radodaren s plemeni, ki so za nas še vedno nekaj posebnega. Medplemenske vojne za živali in vodo so tam nekaj povsem vsakdanjega. Domačinke se naokoli sprehajajo napol gole. Kozja koža zakriva samo najbolj intimne dele telesa.
 

Že po nekaj kilometrih vožnje smo se prestavili za nekaj desetletij nazaj. Cesta, po kateri smo se vozili je bila še v gradnji. Delavci, ki gradijo cesto delajo večino ročno. Prenašajo in polagajo kamenje, mešajo malto…
 

Po celodnevni vožnji smo prispeli v mesto Jinka.
 

Zjutraj smo se odpravili obiskati najbolj nenavadne med vsemi plemeni, ki domujejo v dolini Omo. To so Mursiji, ki so nam poznani po tem, da ženske nosijo v spodnji ustnici glinene diske – v premeru merijo tudi 15 cm in več.

Da se odpravljamo k »nevarnim« ljudem, nam je bilo jasno, ko je nekaj kilometrov pred vasjo na sprednji sedež prisedel oborožen vojak. Mursiji so znani tudi kot nasilni ljudje.

Ob prihodu v vas se je začela okoli nas zgrinjati gruča ljudi. Ženske so imel v ustnici glinaste diske, nekatere med njimi so si v lase dodale razne okraske, kot so kravji rogovi in podobne nenavadne stvari. Že prej so nas opozorili, da je potrebno za fotografiranje plačati 2 birra. Vendar nisem pričakoval takšnega sprejema, kot smo ga bili deležni. Ljudje so se kar sami ponujali za fotografiranje. Ko sem prvič pritisnil na fotoaparat: »Two birr, drugič: » Four birr«… in tako naprej. V dobri urici, nisem videl popolnoma nič drugega kot ljudi okoli mene, ki so hoteli, da jih slikam…
 

Tako sem bil na koncu prav jezen nase, da sem dojemal njihovo življenje skozi objektiv fotoaparata. Če bi prišel k njim brez te naprave, bi bilo drugače. Sprehodil bi se po vasici, izvedel kaj o njihovem življenju, navadah. Ampak verjetno se jim ne bi zdel zanimiv, ker lahko samo s poziranjem fotografom zaslužijo nekaj denarja.

Da pa znajo biti nasilni, sem doživel popoldan, ko smo obiskali sejemski dan v Jinki. Med sprehajanjem po tržnici sem opazil skupino Mursijev. Šel sem do njih. Ko so videli, da imam fotoaparat okoli vratu, sem tudi jaz postal njim zanimiv. Z »glavnim« med njimi sem se dogovoril za slikanje. Na začetku sva dorekla koliko bom plačal. Strinjal se je. Ko sem naredil dve fotografiji je zahteval več od dogovorjenega. Na začetku nisem hotel plačati, ker je bilo okoli mene nekaj ljudi, ki so slišali za koliko Birrov sva se dogovorila. Nato je postal možakar nasilen do ljudi, ki so bili na moji strani, tako da sem rajši plačal nekaj Birrov več, se obrnil in ga prav pošteno nekam poslal.
 

Veliko bolj zanimiv je bil sejemski dan v mestu Turni, kjer živijo ljudje iz plemena Hameri, ki so živinorejci. Vsaka družina ima okoli 100 do 150 krav in tudi po 100 in več koz in nekaj ovc. Ko sem voznika vprašal koliko je vredna ena krava mi pove da 1000 birrov, kalašnikov pa 2000 birrov.

Že dan prej smo se opravili v malo vasico. Ko smo hodili v vas, smo srečevali ljudi, ki so kar sami prišli do nas, pozdravili s »salam«, kar je njihov pozdrav in v prevodu pomeni mir naj bo s tabo. Takoj po pozdravu pa je sledil stavek: «Foto, one birr!«. Vsak, ki smo ga srečali, je želel, da ga fotografiram. Ko sem rekel, da nimam denarja, jim nisem bil več zanimiv. Enako je bilo v vasi. Ljudje so me sami povabili naj prisedem k njim in jih fotografiram…
 

Ravno nad tem sem najbolj razočaran. Na vseh prejšnjih poteh nisem doživel podobnih stvari. Predvsem v Aziji so ljudje poskusili dobiti nekaj drobiža. Vendar niso bili tako vztrajni kot tukaj. Otroci so bili veseli že bonbonov, medtem ko so tukaj zadovoljni samo z denarjem…

V vsako vas v katero smo prišli, se je okoli nas začela zgrinjati gruča otrok in starejših ljudi. Vsi so ponujali fotografiranje za denar. Ko sem jim ponudil bonbone, so se kar namrščili in obrnili stran…
 

Tako sem bil včeraj ob koncu ture povsem zmeden. Na eni strani jezen sam nase, po drugi pa jezen nad vsemi temi ljudmi.

Po prespani noči sem začel razmišljati malo drugače. Pa saj smo jih mi naredili takšne. Saj mi pridemo k njim, ne oni k nam. Če bi nekdo prišel v mojo vas, tudi ne bi bil vesel, da bi v mene buljil skozi neko čudno napravo…
 

Danes sem si prvič vzel dan počitka. Počel sem stvari, ki jih drugače doma nikoli ne počnem, ker imamo pralni stroj. Pa daleč od tega, da ne bi bilo tukaj dovolj pralnic, kjer ti operejo in zlikajo oblačila. V teh stvareh na potovanju prav uživam. Nalijem vodo v posodo, potem pa s pomočjo pralnega praška, včasih kar s šamponom, drgnem in ožemam, nato pa na soncu sušim oblačila….
 

Tura po Etiopiji se počasi končuje. Dan ali dva bom ostal še tukaj, da si odpočijem in naberem moči za novo deželo in novo avanturo… Kenija prihajam!!

 

Pozdrav
 

Ogled malih vasic in samostana...
10. marec 2007

Pozdravljeni!
Po dveh dneh, ki sem jih preživel na avtobusu, sem končno spet v civilizaciji. Tuš in mehka postelja sta že luksuz...

Nazadnje sem se vam oglasil iz Aksuma na severu. Naslednji dan sem se v družbi dveh Angležev odpravil na ogled Debre Damo, najpomembnejšega verskega centra v Etiopiji. Do tja ne pelje noben javni prevoz, tako da smo za pot najeli avto. Cesta je bila nikakršna. Za dobrih 90 km smo porabili več kot 3 ure. Vozil sem se po različnih cestah po svetu, a tako slabih še nisem videl.

Samostan, ki leži na planoti, so zgradili v 10. stoletju. Ker na planoto ne vodi nobena pot, lahko prideš do samostana samo tako, da splezaš po vrvi, ki je dolga 18m. Skoraj prepričan sem, da je bila pot veliko daljša. Vsaj zame. Kljub temu, da te varujejo z varovalno vrvjo, me tako strah še ni bilo. Angleža sta se še nekaj ur zatem smejala na moj račun, kako prestrašen in bled sem priplezal na vrh.

Ogledal sem si majhne vasice in samostan, kjer živi 80 menihov. Samo moški. Njihove žene živijo spodaj v vasi. Na vrhu smo plačali vstopnino in še posebej varovanje z varovalno vrvjo. Ko smo se želeli vrniti, se je eden izmed fantov odločil, da je on naš vodič in da moramo še njemu plačati 10 Birrov za vračilo v dolino. Na srečo nas je potem varoval vodič, ki je bil z nami na tem izletu in se je končalo brez dodatnih plačil. Takšni so Afričani. Povsod iščejo zaslužek.

Iz Aksuma sem se odpravil na dvodnevno vožnjo z avtobusom in jeepom do Lalibele, kjer stojijo angelske cerkve. Izklesane so v živo skalo. Najlepša je cerkev svetega Jurija, ki je izklesana v 15 metrov globoki jami, tako da je vrh cerkve v višini tal...
Poleg cerkva so v vasi najbolj zanimivi otroci, ki na vsak način želijo zaslužiti kakšen Birr. Ko sem se sprehajal po vasici še nikoli nisem imel toliko “kolegov” kot ravno v Lalibeli. Seveda so bili ti moji novi kolegi študentje, ki so potrebovali nekaj Birrov za učbenike in zvezke. Podobnih študentov sem v Etiopiji srečal že na stotine. Res pa je, da sem spoznal tudi veliko prijaznih ljudi, ki te povabijo, da se jim pridružiš pri kosilu in pri jedi njihove vsakdanje jedi indžara. To je velika palačinka, ki je narejena iz etiopijskega žita imenovanega tef in vode, ki ju zmešajo, pustijo 3 dni, nato pa spečejo samo na eni strani. Nanjo nato naložijo razno zelenjavo in omake…

Iz Lalibela pa nazaj v Addis, kamor sem prispel včeraj po dveh dneh vožnje po povsem uničeni cesti. Ker sem prispel zelo pozno, so bili vsi hoteli že zasedeni. Na koncu sem dobil sobo v bordelu, kar sem ugotovil šele, ko sem se odpravil spat....

Tako poteka moje potovanje po Etiopiji.
Jutri se odpravljam na jug, proti dolini Omo.
Zoran

Ni kaj na črni celini doživiš marsikaj...
7. marec 2007

Pozdravljeni!
Ravno sem prispel na sever - v mesto Aksum, ki je bilo v začetku našega štetja prestolnica aksumskega cesarstva.

Pot do sem je bila vse prej kot užitek. Etiopijske ceste so obupne, tako da potrebuješ tudi po dan in več vožnje po zaprašenih in dotrajanih cestah.

Iz Addisa sem potoval kar 11 ur (vmes smo imeli tudi eno okvaro avtobusa, kar je za Etiopijo nekaj povsem normalnega), da sem prispel v Bahir Dar. Mesto leži ob jezeru Tana, kjer izvira Modri Nil.
Popoldan sem se odpravil na ogled slapov Modrega Nila. Do vasi Tisa Abay sem se odpeljal z lokalnim avtobusom. Voznika sem povprašal, kdaj odpelje zadnji avtobus nazaj v Bahir Dar. Zagotovil mi je da ob petih zvečer. Plačal sem vstopnino in se moral skregati z vodiči, ker so vztrajali, da si jih sam ne morem ogledati. Po nekaj minutah hoje pa sta se mi pridružila dva otroka in tako smo se skupaj odpravili na točko, od koder je najlepši pogled na slapove. Večina otrok govori zelo lepo angleščino, nad čemer sem bil prijetno presenečen. Pot pa je bila veliko daljša, kot sem si mislil. Tako sem si vrnitev skrajšal in se popeljal s čolnom čez Nil.
Tukaj pa se je začelo vse skupaj zapletati. Enosmerna karta stane 10 Birr (10 Birr je 0.87 EUR). Voznik čolna je zahteval najprej kar 40 Birr. Seveda sem  nasprotoval tej ceni, vendar je bil zelo vztrajen. Zahteval je 20 Birr za mene in 10 Birr za vsakega otroka, kljub temu, da sta mi oba otroka zatrdila, da je za njiju prevoz zastonj. Ker je bila ura že skoraj pet sem plačal 30 Birr, saj sem želel ujeti avtobus. Ko sem prispel v vas, je avtobus že odpeljal. Na srečo je bil tam še en avtobus, ki je pripeljal skupino domačinov. Voznika sem povprašal, če se lahko peljem z njimi. Zahteval je 70 Birr. To je skoraj 6 Eur za 30 km. Spet sem se začel pregovarjat z njim. Po dolgem pregovarjanju sem mu na koncu dal 20 Birr. Denar je šel naravnost v njegov žep.

Podobno sem mi je pripetilo, ko sem potoval iz Deberka proti Aksomu. Avtobus je štartal v Gonderju. Ko je pripeljal v Debark, je bil poln. Ko sem vozniku obljubil nekaj Birrov, se je takoj našel dodatni sedež. Ja, tudi takšna je Afrika. V belcih pač vidijo priložnost za hiter zaslužek. Počasi sem se že tega navadil, tako da sedaj najprej vprašam domačina, koliko stane karta in nato vztrajam pri tej ceni.

Vsak na ulici ali na avtobusni postaji ti je pripravljen pomagati če ga prosiš ali ne. Na koncu pa vsi zahtevajo denar za “servis”.

Ko se sprehajam po cesti, se otroci derejo za mano Hi, Hi You. Give me Birr, give me pen(kuli)…Vse to lepo prenašam.

Največjo težavo mi povzroča vročina. Čez dan je tudi 35 stopinj in več… Tako, da sem kljub kremi opečen…

Zdaj se iz Aksuma odpravljam proti Lalibela, ki je eno največjih znamenitosti Etiopije.


Zoran

Sem že v črni Afriki...
21.februar 2007
Pozdravljeni!

Pot se ni pričela ravno po mojih željah. Ko sem letel iz Münchna proti Kairu, me je pričel boleti zob. Na letalu sem vzel dve tableti proti bolečinam... bolečina je za nekaj časa izginila.
Še hujše je bilo na poletu proti Addis Abebi, ko sem še enkrat vzel dve tableti. Tokrat nista prijeli... Bolečina pa takšna, da sem lahko samo stokal....
Ob treh zjutraj sem priletel v Addis. Na letališču sem malo počakal, da se je zdanilo. Ves ta čas mi je družbo delala bolečina...
Taksi proti mestu je spet nova zgodba. Najprej se dogovorimo za eno ceno, nato želi drugo, dvakrat višjo...
Seveda sem šel obiskat zobozdravnika, vendar mi je minilo, ko sem videl polno čakalnico ljudi. Najbolj sem se zbal za svoje zdravje...
Po štirih prespanih urah v hostlu je bolečina počasi izginila in je zaenkrat v redu. Danes sem se sprehodil po mestu le toliko, da sem vsaj malce začutil vsakdanji vrvež etiopijskega glavnega mesta, jutri pa se odpravljam proti severu...

Zoran


Sedaj pa se je odhod na črno celino približal:
17. februar 2007
Pozdravljeni!
 

No, končno! Spet se odpravljam na potovanje.

Že kar nekaj časa me daje domotožje po svetu. Od zadnjega potovanja po Indiji in Nepalu je minilo že skoraj leto dni… Tako je bil že skrajni čas, da sem spet pripravil nahrbtnik …

18. februarja bom poletel proti etiopijski prestolnici Addis Abebi… Moja pot se bo pričela v Etiopiji, nadaljevala pa v Kenijo in Tanzanijo. Vsega skupaj malo več kot dva meseca.

Iz črne celine se vam bom sproti javljal, kolikor mi bo pač uspevalo.

Se slišimo
...

Priprave za popotovanje po Afriki že potekajo...
29. januar 2007


.................................................................................................

.................................................................................................