Zoran

Zoran Furman:

Zoran Furman je predvsem temperamenten in zvezdav mladenič, ki se zaveda, da so potovanja tudi oziroma predvsem priložnost za spoznavanje samega sebe.

Svoja potepanja je Zoran Furman začel v Evropi – na Švedskem in Škotskem, kamor se je odpravil z avtoštopom, odkrivanje sveta pa je nadaljeval v Združenih državah Amerike, kjer je poletje leta 2004 preživel v tradicionalnem ameriškem poletnem taboru. Naslednje leto se je odpravil po deželah jugovzhodne Azije – Tajski, Laosu in Kambodži in isto let potoval tudi po Južni Ameriki – Peruju in Boliviji. Obiskal je tudi Indijo in Nepal, se potikal po najbolj odročnih delih Etiopije, Kenije in Tanzanije ter se povzpel na najvišjo goro Afrike -Kilimandžaro.
Poleti 2007 pa ga je ponovno zamikala Amerika. Tudi takrat je nekaj mesecev prežvel delovno, potem pa je izpolnil svojo večletno željo in se za mesec dni odpravil na pot po čudoviti ameriški pokrajini, kjer je obiskal najbolj znane nacionalne parke.
Leto 2008 pa bo Zoran zagotovo pomnil tudi po potovanju z vlakom od Moskve do Pekinga – po znameniti Transibirski železnici. Vmes se je za mesec dni ustavil tudi v Mongoliji, ki ga je s svojo naravo in prijaznostjo domačinov povsem očarala. Jeseni istega leta je raziskoval zahodni del Afrike – Mali in Burkino Faso.
Pakistan pa je bila njegova naslednja popotniška izbira. Pravi, da je to deželo doživel v povsem drugi luči in da ji mediji delajo krivico, saj so ga, kot pravi Zoran, očarali ljudje s svojo toplino, prijaznostjo in gostoljubnostjo
Zatem se je znova vrnil v Južno Ameriko. Tokrat v Ekvador in Kolumbijo. Tudi tokrat prežet z navdušujočimi vtisi Zoran zatrjuje, da je Kolumbija država, kamor se bo zagotovo še vrnil.
Bil je tudi v Maleziji in Indoneziji, kjer je potoval po tretjem največjem otoku na svetu – Borneu.
Njegovo zadnje potovanje je bilo po Centralni Ameriki. Po še enem preživetem delovnem poletju v Ameriki, se je odpravil na potovanje iz Gvatemale do Panema in z barko v Kolumbijo, s čimer je tudi držal obljubo, ki si jo je zadal pred letom, da se bo v to zanimivo državo še vrnil.

Za njim, in zagotovo tudi še pred njim, je pestra paleta popotniških doživetij. In vse te bogate izkušnje puščajo pečat tudi na njegovi osebnosti. Zoran postaja vse bolj razumevajoč, topel, duhovit, predvsem pa samozavesten.
Če zmore popotnik iz raznovrstnih izkušenj na različnih koncih sveta posrkati tisto najboljše, je to neprecenljiva naložba, ki človeka plemeniti in osmišlja njegovo življenje. In to Zoranu, prepričana sem, uspeva. S svojim vse bolj profesionalnim popotniškim življenjem pravzaprav šele začenja….

Ko se vrne s poti, komaj čakam, da se dobiva na kavi in mi – svoji najbolj radovedni sestrični – potrpežljivo niza še čisto sveže vtise. Vedno ga z užitkom poslušam, saj pripoveduje tako slikovito, da dobesedno “začutim” deželo, ljudi oziroma razmere, o katerih govori…Toda njegova predavanja, ki jih nadgradi s fantastičnimi fotografijami, so zgodba zase. Privoščim jih vsakomur, ki ga vsaj malce zanima, kaj se dogaja tam čez planke…
Zoran je pronicljiv in srčen opazovalec oziroma popotnik. Ne baha se s številom držav, po katerih se je potepal, pravi, da ga zanima zgolj kvaliteta potovanja – doživeti pristen stik z dežel, jo spoznati oziroma začutiti v tisti najbolj prvinski podobi. Zato se izogiba turističnim potem, z nahrbtnikom in zvrhano mero fizične in psihične kondicije jo raje mahne po tistih manj obljudenih in nemalokrat bolj napornih poteh, ki pa se obrestujejo z nepozabnimi doživetji…Bolj kot veličastna mesta oziroma turistične znamenitosti, ga zanimajo odročne vasice, narava in ljudje…srž dežele.

Toda njegov zvesti in nepogrešljivi sopotnik je le fotoaparat.  Zoran pravi: ” Postala sva dober tandem – jaz v sebi kopičim občutja, aparat pa shranjuje vizualno podobo doživetij. Tako trenutki postanejo večni…”

Barbara Furman
Maj 2011

Leta 2007 sem imel v družinski rezidenci Tyler Place fotografsko razstavo z naslovom “Otroci sveta”.

Slike je videl tudi novinar revije County courier, Jedd Kettler, ki me je povabil na kratek pogovor in tako je nastal članek o meni