Koledar potopisnih predavanj

Kraji, kjer lahko skupaj z mano podoživljate moja potovanja.

Posted in Uncategorized | Komentarji so izklopljeni

Presek leta 2012

Pozdravljeni!

Chiang Mai 24.12.2013

Po dobrem mesecu poti po nekdanji Burmi oz. današnjem Mjanmaru, sem končno prispel na predzadnjo postajo moje poti… Chaing Mai na severu Tajske. Nekaj dni lenarjenja tu na severu, kjer je ozračje veliko mirneje in prijetnejše, kot v Bangkoku.  Tudi božični večer je bilo povsem drugačen, kot sem ga navajen doma. Sprehod po nočni tržnici, večerja in bananina palačinka…
Ker se konec leta 2012 tik pred vrati je prav, da se uzrem v odhajajočo leto in ugotovim, da sem precejšnji del preživel v tujini. Bilo je ena najboljših popotniških »letin«. Dobrih osem mesecev sem preživel na poti… Ni slabo…

Na obisku pri Tovarišu Titu!
Beograd z Hišo cvetja, Skopje, Tirana, Sarajevo, kjer so bile leta 1984 Olimpijske igre, Plitvička jezera… Kraji, ki so že nekaj časa bili v mojih mislih. Sploh, ko pomislim, da sem bil eden od ta zadnjih, ki smo bili sprejeti med pionirje. Modra čepica z rdečo zvezdo in rdeča rutica.. Proslava in sladoled… Ja, to so bili časi moje mladosti…
Pot po bivši Jugi se je vedno  nekako izmaknila iz mojih planov… Dajal sem prednost »daljšim  in resnejšim državam«. Vse do začetka, leta, ko je znanka s katero sem pred leti skupaj potoval po Mongoliji, predlagala, da mi bi prišla v Slovenijo. Takoj mi je prišlo na misel BALKAN Trip. Moj stari  Clio. Če se vmes kje pokvari, ga lahko kar tam pustim.
Tako se je pot pričela konec aprila v Ljubljani. Od tu pa na pot skozi celo Hrvaško do Novega Sada. Večerni sprehod po mestu, ki me je pozitivno presenetil, z urejenostjo in nočnim utripom. O vojni, ki je potekala še dobro desetletje in pol nazaj in o kateri sem kot muc poslušal po radiu in Tv-ju ne duha ne sluha. Naslednji dan pa že naprej proti Beogradu prestolnici bivše Jugoslavije. Prijetno mesto, z svojim utripom in seveda, najprej pošten obrok -pleskavica s kajmakom. Naslednji dan obisk Kuče cveče, kjer je grob tovariša Tita. O številnih rožah in gardi, ki je nekoč stražila grob Tita ne duha ne sluha. Sem pa kot eden od »Titovih otrok« bil zelo vesel, da sem končno obiskal njegovo grob. Že pred tem sem v hostlu malo povprašal  enega od zaposlenih, kaj si misli o Titu… Predvsem pri mladih, kot sem kasneje ugotovil, ni najbolj priljubljen, je pa toliko bolj v srcih starejših ljudi. Ob kavici sem poklepetal  z Bosanko Elviro, katero sem prejšnjo poletje spoznal v Tylor Placu. Z možem  Američanom živi v Beogradu, tako, da je bilo lepo pokramljati o raznih stvareh. Sledila je pot proti Čačaku, Užicah, Zlatemu boru in Kopaoniku.
V Skopju se sprehodim skozi sloviti Tuški bazar in zvečer poklepetam z Marjanom, ki je prav tako lansko poletje delal v Ameriki. Bitola in Ohridskim jezero sem obiskal naslednji dan. V Ohridu se zagotovo lahko pohvalijo z najboljšim burekom, kar sem ga jedo na je poti… Albanija, mi ostane v spominu po najboljših avtih na celotni poti. Od najnovejših Mercedesov in BMW in tistih, ki so že krepko prišli v obdobje old timerjev, do najslabših cest na tej celi poti… Celo na novi avtocesti najdeš luknje… ob cesti pa številni stari in novi Mercedesi ki so se pokvarili. Moj Clio pa teče kot švicarska urca.. Iz Albanije se obrnem proti severu. V Črni Gori ponovno srečanje z znancem iz Amerike. Blažo iz Budve me popelje po tem Balkanskem biseru. Od luksuznih hotelov, do barov, kjer stane red bull 5€… Še sreča, da si z avto svoboden in se prespiš nekaj km iz centra, kjer so cene polovične… Me je pa Črna Gora pozitivno presenetila z  svojim naravnimi lepotami. Na severu me povsem prevzame nacionalni park Durmitor. Zelo lepa pokrajina, kjer se lahko odpraviš na številne dnevne pohode. Najbolj me je impresioniral pogled na kanjon reke Tare. Zagotovo se bom v ta del Črne gore še vrnil. Ne v začetku maja, ko je še sneg, ampak poleti. Najel apartma za teden ni in se vsaki dan odpravil na drugi konec parka na odkrivanje zanimive pokrajine. Nato zavita pot do nacionalnega parka  Lovčen, kjer je mavzele Petar Petrovič Njegoš. Mavzelej stoji na višini 1600m.n.v, tako da je zanimivi pogled na skoraj polovico Črne Gore. Spust do Kotorskega zaliva naslednji dan naprej proti Dubrovnika. Slednji me je z svojimi  divjimi cenami tako prestrašil, da razen enournega sprehoda po starem mestnem jedru nisem videl kaj več… pica cca 20-30€.
Ko sem se vozil iz Dubrovnika proti dolini reke Neretve sem skoraj ostal ob cesti. V Dubrovniku nisem natankal, misleč, saj bo v naslednjem kraju bencinska… skoraj 50km ni bilo ničesar… Ta dan,  sem zadnjih nekaj km vozil dobesedno z hlapi..;)))
Zvečer sem se že sprehodil skoti obnovljen Mostrski most, ki je bil porušen med vojno… Danes je obnovljen in stari mestni del je prava turistična atrakcija.. takoj ob mostu je knjigarna kjer lahko kupiš številne knjige in filme o grozodejstvih med vojno. Ko sem gledal krajši dokumentarni film, sem se šele prvič dodobra zamisli o vojni na Balkanu… dan vožnje iz Slovenije… in kaj se je dogajalo… Kot sem že nekaj krat ugotovil. Stvari, ki jih opazuješ skozi TV ekran se te ne dotaknejo.. saj to ni pri nas, ampak nekje daleč vstran. Tako, sem se v Bosni pogosto zamislil na dogajanjem po razpadu Jugoslavije. Kot vedno na vseh dosedanjih poteh. Dokler stvari ne vidiš in doživiš si jo je zelo težko predstavljati in razumeti. Samo ulico ali dve iz glavne turistične ulice je še ogromno stvari, ki  opominjajo na vojno. Številni grobovi, nato luknje na hišah in porušene stavbe… Vožnja proti Sarajevu, me je vodila skozi Igman, Veliko polje in Bjelašnica. To so kraji, kjer so v začetku februarja 1984 potekale 14. Zimske olimpijske igre… Objekti kažejo sledove nedavno končane vojne. Samo streljaj od prizorišča tekaških tekem je stal hotel, ki je bil zgrajen za OI. Kar se ni uničilo med obstreljevanjem, so uničili vojaki namerno, ko je bilo vsega konec… ljudje so za preživetje izruvali vse kable in prodali kovine… Tudi opozorila ob cesti, da so v gozdu minska polja, ti da misliti… Nič boljše ni bilo v Sarajevu… Ko se odpravim na ogled Tunnel of Life, ki je bil 4 leta edina povezava z svetom za mesto. Toliko časa je  bilo mesto namreč okupirano… Ker leži v kotlini je bilo na okoliških hribih polno ostrostrelcev… več kot 11.000 civilistov je umrlo med okupacijo Sarajeva… Tudi tu je polno novih pokopališč, ki so nastala med vojno. Da ne omenjam olimpijskih objektov, ki so bili porušeni… Zagotovo pomemben del poti, ki mi je zelo spremenil pogled na dogajanje v bivši Jugi med in po vojni… Kljub vsemu doživetjem  se nisem mogel upreti čevapčičem na Baščaršija in baklavi…
Ogromno doživetjih za dvotedensko pot. Na poti proti Sloveniji še postanek na Plitvičkih jezerah… 17 dnevna pot in 4500km. Po republikah nekdanje skupne domovine…

Home, sweet home… Vermont
Deset dni po vrnitvi iz Balkana sem že šestič poletel čez Atlantik proti New Yorku in do tu naprej v Vermont, ki je v tem času postal moja druga »država« in družinska rezidenca Tylor Place moj poletni drugi dom…
Oboje pa postaja del mene in mojega življenje. 15 tednov in vsaki teden približno 150 otrok s katerimi sem preživel večino časa… Hi camera man, where is you camera now ali Hi dady, he is camera man… daj ne omenjam vprašanj… agen you.. how do you now, where we are.. ali komentar enega od otrok. Adam: Are there two camera man, becuse he is just everywere…  Ti trenutki so mi dajali energijo in motivacijo za vsaki teden znova. Hi, do you rememmber me from last summer.. hi-five Veliko otrok sem poznal že iz prejšnjih dveh poletji, ko sem počel isto delo fotografa.  Zagotovo bodo številni ti trenutki za vedno zapisni v mojem srcu… V vseh teh napornih dneh, ko je prišla krajša kriza naveličanosti sem si dejal… potrpi še malo in nato sledi zaslužen dopust v Južni Ameriki. In tako so minevali dnevi, tedni in meseci… Kot vedno, je bilo tudi tokrat na koncu zelo žalostno, ko sem se mora posloviti od številnih novi znancev iz prijateljev s katerimi smo skupaj iz tedna v teden preživljali delovne trenutke skupaj, kakor tudi številne zabave..

A je New York še Amerika?
Po 15 tednih pa novim doživetjem naproti. Kot vedno, je prvih nekaj dni potem, ko zapustim kamp nenavadnih. Navajen sem bil, da mi ni bilo treba skrbeti za hrano in prenočišče. Okoli mene je bilo vedno ogromno poznanih ljudi. Nato pa kar na enkrat mali šok, ko prispem v New York in se sprehodim po  ulicah Manhattna. Na tisoče ljudi raznih narodnosti in barov kože. Med hojo slišim številne jezike, ki so mi bolj ali manj neznani… Ker je bil to samo krajši postanek, sem se odločil, da obiščem nekaj največjih svetovnih znamenitosti. Statue of liberty in Ellis Island. Prvi je bila najverjetneje prvi pogled po dolgi poti, druga pa prva točka, kamor je stopilo na  milijonov ljudi v »Obljubljeni deželi«, v kateri so videli boljšo življenje. Za ljubitelje vesolja je obvezen obisk Intrepid Museum, kjer je na ogled sloviti vesoljko plovilo Enterprise. Popoldan sprehod skozi Brooklyn most, ter pošteni obrok hrane v China Townu, zvečer pa še pogled iz  Empire State Buildin na večerni Manhattan.
Če sem prej kdaj od ljudi, ki živijo v Vermontu slišal kako pikro na račun priseljencev, sem v New Yorku dobil eno potrditev… kdo resnično dela v tej betonski in kozmopolitanski državi? Ki je v bistvu samo mesto. Mehičani in Južno Američani, Afričani in Azijci… To so narodi, ki srečuješ na Manhattnu, ko greš v McDonalds, obiščeš svetovne znamenitosti, ali čistilci ulice, delavci ki delajo na novi stavbi, ki bo nadomestila nekdanja dvojčka. Na ulicah, pa slišiš 100 in en različni jezik…  Še ena stvar, ki me je pošteno zabodla ob Ameriških dejanjih. V mislih imam spomenik 9/11 in napisi NEVER FORGOTTEN … Žrtve terorističnega napada na dvojčka leta 1993 in 2001. O tisočih mrtvih in deset tisočih  poškodovanih v vojni, ki se je začela kot posledica tega napada pa ne duha in sluha. Štirje dnevi so bili povsem dovolj v tem velemestu.

Kolumbija, Brazilija in Venezuela.
Iz New Yorka poletim v Kolumbijo. V Bogoto me na letališču me pričaka Kian. Kako lepo je srečati nekoga poznanega na začetku poti. Pred leti sva skupaj preživela nekaj dni v Pakistan. Tokrat je v Kolumbiji z namenom, da prijezdi z tremi konji in dvema lokalnima znancema iz San Augstina na jugo Kolumbije, do Cuzca v Peruju. 4-5, mogoče 6 mesečna dolga pot. Zanimivi pogovor ob pijači na najine skupnih dneve v dolini Kalašev in polo festivalu ki je potekal na prelazu Shandur.
Naslednji dan me pot vodi na ogled slovite Slane katedrale, ki je v rudniku soli, nato se sprehod na hrib za mesto, kjer je slovita Monserrate. Od tu je zanimiv pogled na celotno mesto.
Sledi polet v Leticijo, ki leži na skrajnem jugovzhodu Kolumbije tik ob sloviti Amazonki. Ker je do odhoda ladije za Manaos še nekaj dni, se odpravim na turo v džunglo… Zadeva se je na koncu odvijala povsem drugače, kot se pričakoval. Vse lepo in prav, če bi v agenciji vedeli, da ko nekaj plačaš je potrebno za to tudi nekaj dati. Ker sem se vrnil v mesto dva dni prej, kot moja skupina in se na poti nazaj pridružil drugi, ki je imela v programu tudi plezanje na drevo. Novi vodič mi pove, da moja tura tega ne vključuje. Ko se preko telefona govorim z osebo, s katero sem se dogovarjal za celotno turo, mi je predlagal, da naj pridem v agencijo in se bomo »pogovorili«. Ko sem prišel tja, je nekam izginil in ga ni bilo nazaj, dokler nisem zadeve uredil z drugo osebo… No, tako je to v Kolumbiji.
Plovba iz Tabatinga do Manausa po »tekoči avtocesti«, kakor lahko zaradi številnega prometa imenujemo največjo reko na svetu Amazonko. Prijetna družba iz Argentine, Brazilije in Kolumbije je poskrbela, da so dnevi na ladji minili ena dva tri.  Ob prihodu v Manaus sem namesto predvidena dva dneva ostal kar 4 dni. Dan lenarjenja ob Rio Negra ob prijetni družbi domačink, do celodnevnega izleta po okolici krajih. Brazilija mi nikoli ni predstavljala izziva. Tokrat sem se odpravil samo z namenom, da plujem po Amazonki. Sem pa v Braziliji začuti poseben temperament ljudi in ritem, da ti noge in telo kar samo začne migat…
Iz Manausa pa proti Venezueli, ki je bila glavni cilj te poti. Zaradi prihajajočih predsedniških volitev sem na črnem trgu dobil skoraj 3krat več, kot je uraden menjalniški tečaj. Še sreča, ker že tako sem ugotovil, da je Venezuela precej draga država za popotnike, kaj šele za domačine. Edino, kar je poceni oz. dobesedno rečeno zastonj je bencin. Za 50l goriva plačaš 0,25€. Tako, da se vsi na okoli vozijo z starimi avtomobili, ki je zelo »požrešni«. Saj ni bistvene razlike, če za rezervoar plačaš 0,25€ ali 0.40€… Kot večina popotnikov, se odpravim do največjih Venezuelskih znamenitosti. 6 dnevni treking na skrivnostni Tepui Roraima, ki je znan po številnih endemičnih rastlinah, ki domujejo na tej planoti. Tu so še številni slapovi Gran Sabane, ki je bilo samo ogrevanje pred obiskom največjega slapa na svetu Angelski slap. V porečju Orinoka me očarajo indijanci Warao, ki se še danes na okoli prevažajo z kanuji in živijo umirjeno tradicionalno življenje brez elektrike, telefona in TV-ja. Ja, kaj bi dal, da bi tudi sam nekaj časa lahko živel brez tega.
Sever z Karibsko obalo me popolnoma razočara. Obale zanemarjene z polno odpadki. Ljudem je popolnoma vse eno, za vso nesnago okoli hiš in plaž.. Samo, da je bencin zastonj in da bo Hugo Chavez še nekaj let predsednik. To ni glih dobesedno. Z večina domačini in tujci, ki živijo v Venezueli so čakali na spremembe in novi veter v Venezuelski politiki.
Za konec poti se odpravim v Merido, od koder me pot vodi v Los Llanos, južnoameriško savano. Neskončne ravnice, kjer domujejo kavbojev in številne živali. Krokodili, piranje, želve, kapibare do kač in seveda slovite anakonde. Doživetje, ki bi ga takoj še enkrat ponovil, če bi imel kak dodaten teden časa. Za konec poti po Venezueli pa na jezero Catatumbo, kjer na nočni nevihti lovimo strele v fotografke objektive. Po vrnitvi iz Catatumbo sem bil dodobra utrujen Venezuele. Zadnji teden pa se na poti proti Bogoti ustavim še v manjših krajih, za katere mi je na prejšnjih dveh poteh po Kolumbiji zmanjkalo časa… Bogota in polet proti New Yorku. Sledi hurikana so bile še zelo dobro vidne.. Pot proti Vermontu in krajši postanek pri znancih iz kampa. Po malo manj kot pol leta pa je bil že čas, da se odpravim domov… Home, sweet home za 3 noči..

Azijsko poletje…
Ko sem se sredi poletja odločil, da  se po vrnitvi iz Amerike odpravim še v Aziji, sem si rekel, trije dnevi doma bodo povsem dovolj… Seveda sem se pošteno oštel.
Najprej šest urna razlika iz Amerike do Evrope in neprespana noč na letalu. Naj nujnejše stvari sem uredil bolj na spol, nato pa že ponovno pakiranje in pot na letališče. Tokrat let proti vzhodu. Dunaj-Dubaj in naprej do Bangkoka. Ponovno neprespana noč in novih 6 ur časovne razlike, 12 v dobrem tednu dni… Sprehod po Khao San-u in počasno prilagajanje na novo kulturo. Naslednji dan že pred 6 po konci in do Mjanmarske ambasade, kjer si uredim vizo z Mjanmar. Še malo, pa bom moral menja tudi nekaj let stari potni list.
Sledi let proti Yagonu. Skozi sem imel v mislih, da letim iz glavnega letališča, ko mi pogled odide do mize agencije v hotelu. Air Asia letu tudi iz Don Muang Airport-a. pogledam svojo karto in ugotovim, da bi šel na napačno letališče. Hiter na ulico in najdem taksi za 10$. Gneča na cesti, in kar naprej stojimo. Tudi taksist mi reče, da je Don Muang  domestic  letališče. Na srečo se je promet uredil it tudi vozima se bolj hiter. Na letališču preverim, če sem na pravem metu in na srečo sem. Enega lepega dne, mi bo sreča obrnila hrbet…
Let do Yagona nič posebnega. Zaradi nizkocenovnikom so sedeži zelo skupaj in ne predstavljam is daljšega leta na tem letalu.  Z Poljakoma vzamemo taksi do centra in začnemo srečo z prenočiščem. Prva dva hotela sta polna in šele v tretjem najdem sobo. 12$ na noč z zajtrkom. OK; vzamem… Zvečer govorim z popotniki, ki končujejo pot. V Burmi je kriza, prenočišč ni dovolj, vse kar je, je cena okoli 20$ na noč, pa še to je treba vnaprej rezervirat.. Hiter začnem razmišljat. A bodo zelenci, ki sme jih prinesel sabo dovolj? Bankomatov, kjer bi lahko dvignil ni(tokom poti, sem slišal, da že obstajajo v večjih mestih)… Dva dni v glavnem sta bila dovolj, da se malo odpočijem in nadoknadim neprespane noči… Ko želim kupiti karto za bus do Bagana, vse polno… še to… Potem se končno kupim karta za naslednjo noč, ki mi jo proda popotnik. Kupil je dve karti v hotelu, potem pa v pri drugi agenciji dobil karto za dnevni bus… No, pa bom še en dan v glavne mestu. Rezerviram hotel v Baganu. 20$ na noč… Pred odhodom na bus še pojem neke nodlce… kriza, bus je mogo ponoči ustavit, da sem se spraznil. V Baganu naslednji dan celi dan preležim v sobi. Čisto brez močim sem bil. Naslednje dneve pridem malo k sebi, da se odpravim med slovitimi templji in pofotkam sončni vzhod in zahod… Drugače me kraj zaradi navala turistov in divjih cen ni nekako navdušil. Mandalay je naslednji kraj na moji poti. Zvečer pred odhodom pokličem 5-6 hotelov za prenočišče. Vse polno.. O F… Burma se mi taka, ni najbolj dopadla.. Ko naslednji dna pridem v Mandalay je bila zgodba povsem drugačna. V prvem hotelu so imeli fraj sobo za 20$, v drugem pa najdem eno luknjo za 10$. Tu sem potem ugotovil eno stvar. Ko prideš v hotel, te načeloma ne vprašajo, koliko dni boš ostal. Tako, da je tudi težko narediti rezervacijo za nekoga drugega. Najcenejše sobe pa ni mogoče rezervirati vnaprej, ker veliko ljudi naredi naredilo rezervacijo, nato pa niso prišli v hotel… Od zdaj naprej nisem več delal rezervacij… Pa se je vedno že v prvem hotelu najdla soba za mene… Mandalay me, kot mesto ni navdušilo. Bolj zanimivi so okoliški kraji. Življenje ob reki, kjer otroci nosijo drva celi dan za pičlih 3000 kyatov oz. 3€, do ljudi, ki si postavijo male kolibe ob brežini reke. Iz fotografskega pogleda je tu še sloviti U most v Amarapura, do drugih zanimivih templjev.
Če si v Burmi je potrebno vsaj enkrat doživeti vožnjo z vlakom. Kupim karto Mandalay- Hsipaw. Odhod ob 4 zjutraj. Ko že dobro uro čakam z ostalimi popotniki gremo povprašati kdaj bo vlak končno šel na pot. Prijazen možakar nam pove, da je neka okvara, tako, da mogoče ob 10-11 dopoldan in nam brez težav vrne denar za karto. Vzamemo prvi bus in popoldan smo že v tem prijetnem kraju. Dogovorim se za tri dnevni treking do Namshan… Naslednji dan z takoj po zajtrku, ki je vključen v prenočišče, krenemo na pot… Hodimo med številnimi nasadi koruze in čaja. Male vasice, kjer so ljudje zelo prijazni in ustrežljivi in cene v lokalnih trgovinah iste kot nekje v mestu. Edina težava je bil vodič. Že prvi večer, ko se sonce poslavlja iz obzorja, nam pove, da je vasica, kjer bomo prespali takoj za ovinkom… Takoj za ovinkom je pomenilo še 30 minut hoje. Hladna noč v glavnem prostoru, kjer so imeli mali ogenj, ki je povrhu zakadil še celo sobo. Za naslednji dan nam je obljubil 6 ur hoje in to samo po  ravnem. Očitno je ravnina in čas drugačen med Evropo in Burmo. Ta dan smo končali po 8 urah hoje v vasici prej. Zunaj je bila že trda tema in smo ga bolj kot ne postavili pred dejstvo. A sem prej omenil ravnina… saj je bila, ampak to samo na vrhu hriba v vasi nekaj 10 metrov. Vse ostalo pa je bilo samo gor in dol… Tudi vse kar si ga vprašal je bilo za njega Yes, yes, no problem…
Vrnitev v Hsipaw in vroči tuš… nori občutek… Ker je kraj prijeten ostanem še dodatni dan tu, nato pa končno z vlakom nazaj do Mandalaya. Tokrat samo 1  uro zamude. Zanimivo doživetje, ko se ustaviš na postaji, kjer domačini prodajajo razne stvari. Hitro tudi ugotoviš, da je postaja center vasice oz. kraja, kjer se vse dogaja. Trgovina, restavracija in prostor za srečanje… Vožnja zanimiva, kljub temu, da vlak dobesedno poskakuje po tirnicah… Ena vožnja je bila dovolj.
V Kalaw prispem naslednji dan. Edini razlog, zakaj se ustavim tu je tridnevni treking iz Kalaw do jezera Inle. Sprehodim se med agencijami, in nikjer nimajo skupine, razen v enem guest house Golden Lilly… Da mi ni treba ostati dodatnega dne, se zmenim in že naslednji dan se odpravim na pot. Zadeva je precej turistična, ker ta dan je samo iz tega hostla šle kar tri skupine… Ponovno hodimo skozi male vasice, kjer so ljudi kjub številnim obiskovalcem, ki gredo skozi presenetljivo prijazni in le redko od otrok sliši besedo Money, give me money… So pa bile noči na tem trekingu pošteno hladne, tako, da nekaj krat niso pomagala niti vsa oblačila in dve deki…
Inle lake dosežemo tretji dna hoje. Poleg Bagana najbolj turistična točka v Burmi. Z hotelom sem imel srečo in dobil sobo že v prvem. Zvečer večerja z celotno skupino in naslednji dan celo dnevna vožnja po jezeru. Tu so sloviti ribiči, ki veslajo z eno nogo, potem male vasice na kolih in številni market dnevi oz. sejemski dnevi…  Da je precej turistov, se pozna predvsem pri cenah… Nikoli mi ni problema nekaj plačat, ampak ko nekdo želi za stvar namesto normale 5-8krat normalne cene 20-30 krat več, takrat pa hitro postanem tečen in v mislih nekam pošiljam one turiste, ki pridejo sem z agencijo in se jim zdi vse poceni in kupijo z prvo ceno… Tako, potem mi popotniki plačujemo njihova dejanja. Ljudje enostavno nočejo več prodajati po neki normalni ceni… Rajši čakajo na naivnega turista, ki bo plača 30-40 krat več, kot popotnik.
Jezero je bilo tudi zadnja točka moje poti. Sledi samo nočni bus do Yagona in ena noč v glavnem mestu. Sprehod na okoli in pakiranje.
Vrnem se v Bangkok, kjer grem že nočnim vlakom do Chiang Mai na severu. Če je bilo prej en kup želja, kaj vse si bom tu ogledal, sem kar hiter ugotovil, da so prvič cene tur preveč zasoljene, po drugi strani pa nisem imel več energije. Po dobrih osmih mesecih na poti v tem letu, je prav prijalo nekaj dni lenarjenje. Sprehodi po mestu, dobra hrana, pijača in bananine palačinke. Kaj več si lahko želim za konec poti..
Pred odhodom domov pa še noč v Bangkoku…

To so dogodki, ki so zaznamovali mojo leto 2012. Upam, da bo tudi prihajajoče leto zanimivo in se dopravim še na kakšno pot. Idej nikoli ne zmanjka in vedno pridejo na plan že na eni poti ob pogovorih z ostalimi popotniki… Tako, da…,  Ja kam pa pridemo brez domišlije.

Vam pa želim v prijetne praznike, ter srečno, zdravja polno leto 2013.

P.s.
Naslednji tedni in meseci bodo zelo povezani z letom 2012. Prebijanje skozi tisoče in tisoče fotografij, nova potopisna predavanja in še kaj!

Posted in Uncategorized | Komentarji so izklopljeni

Gost nočnega programa

Radio Slovenija, Prvi program. Pogovor o potovanju po Butanu in Severovzhodnem delu Indije.

Posted in Uncategorized | Komentarji so izklopljeni

Galerija Mali in Burkina Faso

Dodala sem galerijo iz potovanja po Maliju in Burkini Faso.

Posted in Uncategorized | Komentarji so izklopljeni

Plemenski severovzhod Indije

Zadnji del potovanja po Indiji in Butanu me vodi na skrajni severovzhodni del Indije, ki leži med Butanom, Tibetom, Burmo in Bangladešem. Ta del Indije, kjer so zvezdne države Assam, Arunachal Pradesh, Meghalaya, Nagaland, Manipur, Mizoram in Tripura, zaradi številnih plemen imenujejo tudi plemenska severovzhodna Indija. Več na BHUTAN EXPEDITION

Posted in Uncategorized | Komentarji so izklopljeni

Galerija Kitajska

Dodala sem galerijo iz potovanja po  Kitajski, zadnjega dela Transibirske železnice.

Posted in Uncategorized | Komentarji so izklopljeni

Galerija Transibirska železnica

Dodal sem nove fotografije iz potovanja s Transibirsko železnico.

http://www.zoranfurman.com/galerija-seznam/

Posted in Uncategorized | Komentarji so izklopljeni

Koledar potopisnih predavanj

Dodan KOLEDAR POTOPISNIH PREDAVANJ
http://www.zoranfurman.com/potopisna-predavanja/koledar-predavanj/

Posted in Uncategorized | Komentarji so izklopljeni

Naj se potovanje končno prične!

Res, tile zadnji meseci so me ponovno dodobra izčrpali. Delo, delo in še enkrat delo. Ampak po 15 tednih je tudi to prerastlo v rutino… Bujenje, zajtrk, potem pa fotoaparat okoli vratu in Tyler Place, kjer sem fotografiral otroke med njihovimi aktivnostmi. Moj naziv je bil »Candid photographer«.

Po nekaj srečanjih so se me otroci že navadili in me klicali kar »Camera man« ali pa med hojo proti domu, kjer sem stanoval, za mano vzklikali: »Hi! Look, that`s is the men, who`s taking a pictures of me« in: »Dad, he is candid photographer«.  Ali pa takrat, ko nisem imel fotoaparata okoli vratu: »Hi camera men, where is you camera?« To so bili trenutki, ki so mi dali spodbudo za naprej. Nekaj otrok sem poznal že od lani, tako da jih je bilo lepo ponovno videti…
Ob popoldnevih sem si vzel malo pavze. Nekaj tega časa sem porabil tudi za pripravo nove spletne strani. Res je, vse galerije, ki so že na strani in še bodo, so povsem na novo narejene. Prebijal sem sem čez deset tisoče fotografij, vse od prvega potovanja naprej.
Popoldne oz. zvečer pa sem ponovno zagrabil za fotoaparat… Marionette show, Pirate boat, pa še kaj se je našlo… Tudi nekaj aktivnosti za odrasle sem obiskal in jih pofotografiral; DuckMan triatlon, Karaoke night…
Ko sta se me začeli lotevati utrujenost in nasičenost z delom, mi je vedno na misel prišlo potovanje, kamor se sedaj odpravljam. Poimenoval sem ga Bhutan Expedition…
V nedeljo se odpravljam na dva in pol meseca dolgo potovanje po Indiji in Butanu. Kako bo pot potekala po Indiji, še ni točno določeno, za Butan pa imam že fiksen plan. Verjamem, da vsi, ki poznate Butan, tudi veste, da po tej mali himalajski kraljevini ne moreš potovati sam, ampak je potrebno celotno organizacijo prepustiti lokalno turistični agenciji. Temu primerni so tudi stroški, ki so fiksno določeni iz strani butanske vlade. To je tudi edina možnost, da ti izdajo vizo. Na koncu sem se odločil, da kljub precejšnemu strošku odpotujem v to državo, tudi zaradi dejstva, da se bo naslednje leto strošek za vstop v državo povečal za 25%.
V Butanu bom na začetku obiskal glavno mesto Thimphu z okolico, kjer si bom ogled nekaj znamenitosti in dva festivala, ki se bosta odvijala ravno v času mojega obiska. Nato me bo pot vodila na dvotedenski treking Laya-Gasa, za konec pa bom obiskal še slovit samostan Tigrovo gnezdo (Tiger’s Nest). Kasneje se bom vrnil v Indijo,  kjer me bo pot nesla proti Sikimu, nato pa še proti skrajnemu severovzhodnem delu Indije, ki je še zelo turistično nepoznan in nerazvit.

Poskušal se bom javljati preko spletne strani z doživetji in fotografijami iz poti.

Pozdrav,
Zoran

Posted in Potovanja | Komentarji so izklopljeni