BHUTAN EXPEDITION

Bhutan expedition 2

30.9.2011, Jaigon, Indija

Od Delhija do Kalkute…

Sem že kdaj rekel, da gredo potovanja po planu?

Kot sem si zamislil še pred začetkom potovanja, bom prve dni potoval bolj umirjeno in se privajal na novo – za nas povsem drugačne razmere, ki jih lahko najdeš samo v Indiji.
Že vožnja iz letališča proti delu, kjer sem se nastanil, je bil prvi stik z državo. Še vedno ljudje živijo in spijo ob cesti, rikšarji pa kar na svojih rikšah. Ko ob 4.30 zjutraj končno najdem hotel, ki je bil prost in je imel normalno ceno, zaspim za nekaj uric, nato pa se odpravim na sprehod po mestu, da se lahko prične privajanje na tisto tapravo Indijo, kjer za naše pojme ne obstajajo pravila. Ne glede na to, če čakaš v vrsti na železniški postaji ali pa v prometu. Slednja je še najbolj nasprotujoča od naših; trobljenje, prerivanje in izsiljevanje so povsem običajne stvari na cesti. Nobenih pravil, samo hierarhija in moč (pa tudi pogum) te pripeljeta iz točke A do točke B. Kar me pa najbolj preseneča, da ne vidiš nobene prometne sreče, kar bi jih glede na način vožnje tudi pričakoval.
Po dveh dneh Delhija sem se odpravil proti Agri, ki je umazano in zanikrno mestece, kjer so doma najbolj nadležni rikšarji v Indiji. Tu sem se ustavil, da si še enkrat pobližje ogledam največji spomenik ljubezni na svetu Taj Mahal. Zvečer se peš odpravim čez železniški most na drugo stran reke Yamuna, od koder je zanimiv pogled na stavbo iz belega marmorja, ki jo je leta 1631 dal izgraditi Sahah Jaham, ko mu je ob porodu umrla tretja žena. Le kje bi lahko pričakoval kaj podobnega v današnjih časih? Naslednje jutro se že ob šestih odpravim v notranjost marmornatega mavzoleja. Cena vstopnine za tujce znaša 750 rupije za domačine pa 20 rupije (manj kot pol $). Le kam bi prišli, če bi v Sloveniji delali take razlike med domačini in tujci?  Je pa doživetje, pobližje si ogledati ta marmornati spomenik, vredno vsakega rupija. Sprehajam se na okoli in uživam, dokler je tu samo nekaj obiskovalcev.
Pot sem nadaljeval proti najbolj svetemu mestu v Indiji, ki leži ob še bolj sveti reki Ganges -Varanasiju. Tokrat v družbi dveh francozov in Nemca. Nastanimo se v starem mestnem jedru, skozi katerega vodijo ozke ulice, na katerih doživiš vse mogoče. Vožnja z motorjem in trobljenje, sprehod krav in vodnih bivolov, veliko beračev, prodajalcev raznih stvari. Ker je mesto precej turistično, se pozna tudi pri prodajalcih, ki so na momente že precej vsiljivi in nadležni. Varanasi ne bi bil Varanasi, če ob reki Ganges ne bi potekali razni obredi. Najbolj znani so sežigi mrtvih ljudi na Gate-tih ob reki. Zaradi zelo visoke gladine reke, potekajo sežigi samo na nekaterih od njih. Navdaja me poseben občutek, ko opazujem kako sežgejo truplo na kupu lesa. Tu je še PUJA, jutranja molitev ob reki, kjer se domačini okopajo v Gangesu in pijejo vodo, kot da priteče iz čistega studenca. Indija je res nekaj posebnega. Težko je vse opisati z besedami.
Tu sem doživel še poplave. Na cesti je bilo več kot 30 cm vode. Domačini se za to sploh niso menili. Hodili so po ulicah, rikše so vozile normalno. Razen nekoliko višjih cen, se noben ni obremenjeval za nič. Tako je bila vožnja proti železniški postaji doživetje –poplave in normalno življenje, kot da se ni nič zgodilo.

Glede na to, da sem že drugič v Indiji bi lahko rekel, da se nekako pozna napredek v tej ogromni državi. Najbolj me pa preseneča dejstvo, kako so poostreni varnostni ukrepi. Ob vsaki znamenitosti in ob templjih je ogromno vojakov, ki pregledujejo vsakega, ki si jih želi ogledati. Najbolj me je šokiralo, da moreš v vsakem hostlu pokazati potni list (kopija ne velja). Potni list skenirajo in ga hranijo v arhivu. Ko sem želel kupiti navadno SIM kartico za telefon, je stvar podobna. Ena fotografija in kopija potnega lista. Tudi ko se odpraviš na internet moraš obvezno pokazati potni list, ponekod te fotografirajo še z web kamero… Raznih stvari sem se navadil na potovanjih v zadnjih letih, ampak kaj podobnega, kot je pa to v Indiji, pa še nikjer nisem doživel in me na trenutke celo moti…
V Varanasiju se je avantura na potovanju oz. z javnimi prevozi šele začela.
Zvečer se odpravim na železniško postajo, ker sem imel ob 18.10 vlak za Kalkuto. Že ko pridem tja, na ekranu vidim, da ima moj vlak 3,5h zamude. Prispel naj bi ob 21.30. Dobro! Shranim velik nahrbtnik in grem malo naokoli. Ko pridem nazaj, še vedno kaže, da bo vlak prispel ob 21.30. Spoznam še Avstralca, ki čaka na isti vlak. No, nama bo čas vsaj hitreje minili. Ko že čakava na peronu, slišiva obvestilo, da bo vlak prispel ob 22.30, 20 minut kasneje ob 23.00, potem dolgo nič, nakar novo obvestilo ob 23.30, nekaj minut kasneje ob 24.00… No, na koncu smo ga dočakali ob 0.50, tako da smo štartali iz Varanasija ob enih zjutraj. Ko sem se ulegel na posteljo sem že tudi spal. Zbudim se ob kakih desetih, ko mi sopotnik pove, da imamo še vsaj 3-4h do Kalkute. No, na koncu se je vse zavleklo tako, da smo prispeli ob 17.00 namesto ob 7.55 zjutraj. Na postaji se dolgo pogajam s taksisti, da pridemo na neko normalno celo do Chowringhee, kjer je malo popotniško geto. Tuš in večerja, za kar drugega pa nisem imel več moči. Padem v posteljo in tudi jutranje alarme samo izklopim. Ko se ob desetih zbudim, se odpravim nekaj pojest, nato pa na sprehod po mestu. Zagotovo me je mesto presenetilo. Ima nek poseben utrip, pa še edino mesto v Indiji je, kjer vozijo rikše, ki jih vlečejo ljudje. Zvečer pa ponovno na postajo in vlak za sever do mesta Siliguri. Vlak odpelje iz postaja z nekaj minutno zamudo, tako da sem v mislih že delal plane za naslednji dan. V Siliguri bomo prispeli okoli 7 ure zjutraj in takoj poiščem bus do Jaigon-a, mesta ob Butanski meji. Bom pač tam že dan prej, da v miru operem cote, se končno spravim urejat fotke iz tega potovanja in se odpočijem preden se odpravim v Butan. Na žalost so bili to načrti brez krčmarja. Že ponoči smo nekajkrat stali po več kot pol ure. Ko se zbudim, mi povedo, da je do Siliguri še več kot 3 h vožnje. Nato pa prispemo do postaje, kjer se vlak ustavi… Poskušal sem se zamotiti tako, da se malo bral knjigo o prvi jugoslovanski odpravi na Everest leta 1979. Pa smo stali 1h, pa smo stali še kar naslednjo uro. Nato od domačinov izvem, da je prejšnjo jutro bila nesreča na eni od postaj in je uničena proga, ki povezuje to progo in da zato čakamo… Seveda mi je najprej prišlo na misel, zakaj so sploh spustili vlak na pot, če je proga zaprta. Potem, zakaj čakamo na postaji, saj je verjetno v bližini kak javni prevoz in bi lahko z njim nadaljevali pot… Nato mi sosedje omenijo, da bodo šli iz te postaje Harish Chandara Pur naprej z jeepom, ki naj bi stal cca 4000 Rs za vse in da lahko grem z njimi. Tako smo šli iz postaje, kjer smo se z malo motorno rikšo odpeljali kakšne 2-3km do prve vasice, od tam pa z jeepom naprej. Kar devet se naj je stiskalo v malem jeepu. Dva spredaj, štirje na zadnjem sedežu in trije zadaj na lesenih klopeh. Na 282km dolgo pot smo krenili ob 14.30. 3-4h naj bi trajala vožnja… s poudarkom na NAJ BI… Cesta takšna, da ne vem, če je bil asfalt z veliko luknjami, ali luknje, med katerimi je bilo nekaj asfalta. Potem še ves promet na cesti. Pešci, kolesarji, rikše, krave, koze, motoristi in tovornjaki. Izsiljevanje za vsak cm na cesti, trobljenja pa vsakih nekaj sekund… Končno smo prispeli na avtocesto. Pravo dvopasovnico premore Indija. Proti severnemu delu države je veliko boljša, kot lokalna cesta, samo nekaj lukenj je bilo na njej, drugače pa vse ostalo, kot na lokalni cesti. Pešci, kolesarji, rikše, krave, koze, motoristi, tovornjakarji… Nekaj od njih je vozilo kar po nasprotni-naši strani ceste… Pa še voznik je bil za indijske razbere zelo neiznajdljiv in je vozil zelo počasi, po vrhu pa se je vsakemu izogibal in mu dajal prednost. V Siliguri smo prispeli ob 21.00. Na pot sem šel prejšnji večer ob 18.35… Več kot 24 h na poti… Šel sem v prvi hostel, pod tuš in spat…
Sedaj sem sprašujem, če imam res tako srečo, da se dvakrat zaporedoma nekaj zalomi na vlaku, na katerem sem jaz?
Danes zjutraj sem nadaljeval pot z busom do Jaigon-u, ki je obmejno mesto z Butanom… Tuš, pranje cot in srečanje z vodičem…
Potem pa še naj kdo reče, da je potovanje ena sama uživancija…

Pozdrav,
Zoran