BHUTAN EXPEDITION

BHUTAN EXPEDITION 3
25.10.2011 Guwahati, Indija

Butan,
je zadnja himalajska kraljevina, ki je zagotovo vsem popotnikom najbolj znana po tem, da po njej ne moreš potovati sam, ampak samo z lokalno agencijo, njene cene pa se gibljejo od 200$ navzgor na dan. Dolgo sem bil v dilemi če se naj odpravim v Butan, ampak ko sem izvedel, da se bodo s 1.1.2012 cene dvignile na 250$ na dan, sem si rekel: “Sedaj ali pa nikoli”.Tako sem že konec maja vplačal celotno turo, ki je vključevala vse (vodiča, voznika, namestitev in hrano)… Šele ko vplačaš vse potrebne stroške, agencija zaprosi za dovoljenje, na podlagi katerega ti potem na meji dajo vizo. Na začetku sem bil kar malo v dilemi, če bo vse tako, kot je bilo dogovorjeno. Vsaj iz vseh dosedanjih izkušenj na potovanjih, kjer sem se že na daleč izogibal agencijam ali jih najel samo na licu mesta. Tu pa sem že nekaj mesecev vnaprej vse plačal in potem samo upal, da bo vse potekalo, kot je bilo dogovorjeno.Že dan pred začetkom ture me je na indijski strani obiskal vodič, da sva se spoznala in pogovorila o celotnem potovanju.1. oktobra pa se je začelo zares. Najprej obisk indijske imigracije, nato še butanske in že smo se vozili proti glavnemu mestu Thimphu, ki leži dobrih 170km od meje. Zaradi zelo ozke in zavite ceste smo potrebovali več kot 7 ur vožnje. Že takoj ko smo prečkali mejo se opazi, da si v drugi državi, ki je za razliko od sosednje Indije veliko bolj umirjena, čista in tudi ljudje so zelo prijazni in umirjeni.Pozno popoldan prispemo v glavno mesto Thimphu, kjer se že opazi gospodarski vložek južne sosede, s katero ima tudi edino uradni mejni prehod. Na severu sicer meji s Kitajsko, ker pa je to v osrčju Himalaje, med državami ni nobenega uradnega prehoda. Tako ni nič navadnega kadar vidiš veliko Indijskih vojakov, ki varujejo Butan pred morebitnim konfliktom s severno sosedo.Mesto je malo in prijetno. Ker sta oktober in november višek sezone, na vsakem koraku srečujem turiste, ki so za razliko od mene večina starejše populacije. Kar tako malo neprijetno se počutim, ker ne najdem pravega sogovornika, s katerim bi izmenjal kakšno besedo ali dve. Sprehodim se po glavni ulici, kjer je večina napisov v angleškem jeziku. Tudi domačini po večini govorijo angleško. Zaradi turizma, ki je drugi največji finančni vir za državo, takoj za električno energijo, je na vsakem koraku ogromno trgovin s spominki. Ko se sprehodim mimo trgovine s tradicionalnimi oblačili, sem si rekel: «Če sem že v Butanu in ker je naslednji dan velik festival, si tudi sam kupim tradicionalno butansko oblačilo imenovano gho, ki ga prebivalci nosijo v službi, v šolo in so vanj oblečeni kadar se udeležijo pomembnih dogodkov«.Naslednji dan se po zajtrku odpravim nad mesto, kjer je lep pogled na njega, potem pa proti dzongu oz. trdnjavi, kjer je potekal festival. Festival je znan predvsem po zanimivih plesih z maskami in tradicionalno glasbo. Kot fotograf sem seveda užival. Festival je poln tradicionalnih mask, živopisnih oblačil ter domačinov, ki so prišli na ta dogodek. Verjemite, da nisem bil edini. Vsi tujci, ki sem jih srečal, so veselo pritiskali na sprožilo fotoaparata.Iz Thimphua nas je pot vodila proti vzhodu do nekdanje prestolnice Punakha, kjer si ogledam še en dzong in prisostvostujem še enemu zanimivemu festivalu. Po dveh zanimivih festivalih in številnih templjih, pa se je začel 14 dnevni treking Laya-Gasa. Prvi večer prespimo ob reki ob termalnih vrelcih, nato se naslednji dan povzpnemo do vasice Gasa, kjer je potekal še en lokalni festival, potem pa nas čaka dolga pot proti Laya, kjer domuje istoimensko ljudstvo. Na poti iz Gase proti Laya, sem se močno nahladil. Vneto grlo, vročina in glavobol, ki je ogrozilo nadaljevanje trekinga. Na mojo srečo je v Laya mala ambulanta, kjer so se zame našli antibiotiki. Tako sem na višini skoraj 4000m nad morjem ostal dva dni, da so zdravila začela delovati, preden sem nadaljeval pot. Med okrevanjem sem imel dovolj časa, da sem spoznal to zanimivo vasico. Nekajkrat sem se kar zamislil nad življenjem tu in doma v Sloveniji. Do vasice vodi samo pešpot iz Gase, za kar domačini potrebujejo dober dan naporne hoje. O elektriki ne duha in ne sluha, razen tisti, ki jo pridobijo iz sončnih celic, da napolnijo telefone in od časa do časa prižgejo radio, kjer izvedo, kaj se dogaja v deželi. Vso delo na poljih opravijo ročno in s pomočjo jakov in mul, na katerih tovorijo stvari. V vasici sem bil ravno v času žetve, tako da sem se na lastne oči prepričal, koliko časa potrebujejo za žetev pšenice. Potem ko jo požanjejo, jo zvežejo v snope in prinesejo domov. Doma pred hišo porežejo vršiče s semeni in jih nato ročno zmlatijo. Naslednja faza je ločevanje zrna od plevela. Ko je vse to opravljeno, pa na koncu sledi še mletje, da dobijo moko, katero uporabijo za razne stvari v kuhinji. Celotna procedura vzame tudi po 10 in več krat več časa, kot pri nas doma, ko vse to delo opravijo s stroji. Zagotovo začnem spoštovati vse te ljudi, ki so tako trdoživi, da živijo in opravljajo vsa ta težka dela na višini skoraj 4000m nad morjem.Po dveh dneh v Laya se moje zdravje izboljša (antibiotiki so začeli delovati), tako da se odpravim naprej v osrčje Himalaje pod bele himalajske vršace…Ko se 7. ali 8. dan trekinga vzpenjam po ozki kamenjati poti proti Sinchela passu, ki je najvišja točka trekinga na višini 5005m, se mi z vsakim korakom navzgor odpirajo novi pogledi na širna prostranstva in bele vršace. Kljub težkemu dihanju in še ne povsem pri močeh zaradi bolezni prejšnjih dni, se pogosto ustavljam in opazujem neskončna prostranstva v osrčju Himalaje, ki na severu že meji na Tibet in z odprtimi usti in skozi objektiv fotoaparata opazujem naravne lepote. Nisem mogel verjeti svojim očem. Na dosegu roke sem imel 6. in več tisočake, ki so bili pokriti z večnim snegom in ledom. Večina od njih še vedno nepreplezanih in neosvojeni. Ko prispem do najvišje točke Sinchala pass sem bil zagotovo najsrečnejši človek. Še nekaj dni nazaj v Laya sem bil 95%, da se obrnem in prekinem treking, sedaj pa stojim na najvišji točki in vsrkavam lepote Himalaje. Nato pa pot navzdol in naslednji dan ponovno čez prelaz na višini 4750m, ponovno nekaj 100 višinskih metrov spusta in še zadnji visoki prelaz Gogo La, ki leži na 4440m… Od tu naprej je pot vodila še samo navzdol. Srečujem pohodnike, ki hodijo meni naproti. Sam sem se odpravil na treking v obratni smeri, kot večina od njih. Ti so začeli v Paro in končali v Gasa. Del poti, ki sem jo prehodil je tudi pot slovitega Snowman trekinga, ki traja kar 25-27 dni. Sem pa imel srečo spoznati nekaj ljudi, ki so se je odpravili na ta eden najbolj zanimivih trekingov na svetu.Od Jhomolhari base campa do Paro je pot potekala samo še navzdol in z vsakim dnem sem se bolj približeval civilizaciji, katere že nisem videl 14 dni. Tako smo zadnji dna začeli že zelo zgodaj, da smo že pred 10. uro dosegli Drukgyel dzong, od koder je bilo pol ure vožnje do drugega največjega butanskega mesta Paro in edinega, ki premore letališče. Nastanim se v hotelu nekaj 10m nad letališčem in ko prispem v sobo se odpravim najprej pod zaslužen tuš… vroča voda in šampon po 14-ih dneh je res nekaj posebnega… kar stal sem pod curki vroče vode, ki so padali na moje telo… ko po kakih 20 minutah končam, sem se počutil povsem prerojenega in tudi mišice so se pošteno sprostile…Popoldan se odpravim še na ogled mesta, če mu sploh lahko tako rečemo. Verjetno je letališka steza nekaj krat daljša, kot center Paro. Mesto je bil okrašeno in v svoji najlepši podobi. Naslednji dan so pričakovali monarha in monarhinjo, ki sta se nekaj dni nazaj poročila v Thimphu. Vsaka trgovina je bila okrašena in nad vhodnimi vrati je bila fotografija mladoporočencev. Očitno bo res držalo, da ima Butan najvišji Gross National Happiness… Ljudje, ki sem jih srečeval na poti, so bili zelo prijazni, nasmejani in srečni.S koncem trekinga, pa moje hoje še ni bilo konec. Zadnji dan je bil na sporedu še ogled slovitega Tigers Nest oz. samostana Tigrovo gnezdo, ki stoji visoko v pečini, do katerega je več kot uro in pol naporne hoje. Ta samostan je eden najbolj prepoznavnih simbolov dežele. Mogoče sem pod kupom doživetij iz celotne poti postal že malo izbirčen in mi samostan ni predstavljal nič kaj zelo posebnega, razen naporne hoje do njega. Popoldan sem se še sprehodil med trgovinami s spominki, kjer pa se že pozna podjetnost prodajalcev. Nekatere cene so tudi za turističen žep precej visoke. Kupim nekaj znamk in kovancev za spomin, kaj več mi pa finance niso dopuščale. Še zadnja noč v Paro, nato pa naslednji dan dolga vožnja proti indijsko-butanski meji, ker še zadnjo noč prespim v The leand od the thunder dragon, kakor imenujejo Butan. Še isti večer se sprehodim na drugo stran meje, kjer leži Indija, da jutri ne bo prevelik šok. To je treba doživeti. Samo na razdalji nekaj metrov je razlika kot dan in noč. Butan lep, čist, ljudje umirjeni, medtem ko Indija, zasvinjana, povsod polno ljudi, avtov in rikš, ki veselo trobijo in izsiljujejo.Naslednji dan pa nazaj v realnost. Obisk Butanske in Indijske emigracije, nastanitev v hotelu, kjer sem bil že pred odhodom v Butan, pranje oblačil in dan počitka…
S tem se je uspešno zaključil projekt BHUTAN EXPEDITION. Zagotovo bom potreboval še kar nekaj časa, da ga podoživim. V treh tednih se je zgodilo toliko lepih in zanimivih trenutkov, da jih je težko strniti v nekaj besedah. Za podoživljanje bom imel dovolj časa doma, ko bom prebiral dnevnik in se prebijal skozi nekaj tisoč fotografij iz poti.
S prihodom v Indijo, pa se moje potovanje ni končalo. Pot me sedaj vodi po skrajnem severozahodu Indije, kjer so zvezdne države Arunachal Pradesh, Assam, Nagaland in Meghalaya…
Pozdrav iz Indije,

Zoran