BHUTAN EXPEDITION

BHUTAN EXPEDITION 4
Januar 2012, Slovenija

Plemenski severovzhod Indije.

Zadnji del potovanja po Indiji in Butanu me vodi na skrajni severovzhodni del Indije, ki leži med Butanom, Tibetom, Burmo in Bangladešem. Ta del Indije, kjer so zvezdne države Assam, Arunachal Pradesh, Meghalaya, Nagaland, Manipur, Mizoram in Tripura, zaradi številnih plemen imenujejo tudi plemenska severovzhodna Indija.Iz butansko-indijske meje pot nadaljujem na vzhod do Guwahati-ja, glavnega mesta Assam-a.
Že takoj zvečer, ko se pripeljem v mesto in se sprehodim proti hotelu, občutim nek povsem drugače utrip Indije, katerega do sedaj še nisem doživel. Na vsakem vogalu je beer and wine shop, ljudje so oblečeni v zahodna oblačila in tudi obrazne poteze imajo veliko bolj Azijske, predvsem tibetanske in burmanske. V tem delu imajo poleg islama zelo močan vpliv tudi krščanstvo, budizem (predvsem v Arunachal Pradeshu v nadaljevanju Arunačal) in baptisti.
Še lansko leto si za vstop v vsako zvezdno državo potreboval posebno dovoljenje. Z letošnjim letom to velja samo še za Arunačal. Tako je bila moja prva naloga, da se pozanimam, kako dobiti dovoljenje. V ponedeljek sem se tako najprej odpravil proti Arunachal House, neke vrste ambasadi za to zvezdno državo, kjer si lahko urediš dovoljenje. Ko povprašam kako je s tem, mi povedo, da ga lahko tum dobijo samo domačini, tujci moremo zadevo urediti v Delhiju, ali pa preko turistične agencije. Dajo mi številko ene od agencij. Ko pokličem, mi povedo, da je cena za 2 osebi 8500RS (125€ za 30 dni). Uredijo ga v 3-4 delovnih dneh. Preveril sem še pri eni agenciji, kjer pa je bila cena enaka. Malo razmišljam in se kljub jezi zaradi visoke cene odločim, da bom pač “razkiral” ta denar. Z direktorjem agencije, ki je ravno bil tam, zadevo urediva v nekaj minutah in že se vozim nazaj proti hotelu, kjer vzamem stvari in se za 3 dni odpravim na jug v zvezdno državo Megalaya.

Root bridges
Glavno prevozno sredstvo v tem delu Indije so sumoti, kakor imenujejo jeepe, ki vozijo med kraji. Sistem poteka tako, da dokler se ne napolni, sumo ne odpelje. So pa veliko hitrejši in udobnejši od avtobusov, kljub temu, da se v njem pelje po 10 potnikov. Spredaj voznik +dva, zadaj štirje in na zadnjem sedežu še štirje potniki. Na srečo je bil sumo že napol poln, tako da smo se iz Guwahatija do Shillonga, glavnega mesta Meghalaye, odpeljali že po nekaj minutah čakanja. V Shillongu spoznam tri Indijce iz Bombaja in skupaj najamemo taksi, ki nas je odpeljal v dve uri oddaljen kraj Cherrapunjee. Prispemo v poznem večeru in edini hotel v mestu je bil precej drag: 800rs, dobrih 12€ ( to je za ostali del Indije veliko). Kot sem kasneje ugotovil, v tem delu Indije ni toliko poceni hotelov, kot v “tapravi” Indiji. Sicer ta del Indije, sploh ni Indija, ampak je severovzhodna Indija. Z lastnikom hotela se dogovorimo, da nam uredi taksi, ki nas bo naslednji dan odpeljal do vasice Tyna, od koder se lahko peš odpraviš na ogled zanimivega naravnega mostu, ki so ga “naredile ” korenine drevesa Banyan. Tako nas naslednjo jutro že “zelo zgodaj” – za njihove razmere ob 9.00 pobere taksi pred hotelom in odpelje do vasice Tyana. S taksistom se dogovorimo, da pride po nas ob treh popoldan. Pot nas vodi po več kot 2000 stopnicah navzdol. Že ob hoji navzdol me je zabolelo v trebuhu, ko sem pomislil, da bo treba popoldan narediti to pot v obratni smeri… hoja navzgor.
Ko se spustimo v dolino, obiščemo prvi “živeči” most (living bridges), ki so ga v stoletjih naredile korenine drevesa Banyan. Nekaj kilometrov naprej po dolini, pri vasici Nongriat, je še en od teh zanimivi mostov v tem delu. Tu lahko vidiš double-decker oz. dvonadstropni most. Res, narava nima meja z domišljijo. Dan se je prevešal v popoldne, tako da smo se morali odpraviti nazaj po več kot 2000 stopnicah navzgor. Po celodnevni hoji, je bila pot še toliko bolj naporna, vendar sem jo nekako zmogel. Ob treh smo že čakali na taksista. Ob 3.30, ga še vedno ni bilo, ob 3.45 smo se po cesti, kjer bi se taksist naj pripeljal, odpravili kar peš. Prišel je malo pred četrto uro. Za opravičilo je navedel predrto kolo. Seveda, ob vrnitvi v hotel je zahteval ves dogovorjen denar, kljub temu, da smo na njegov račun ta dan morali izpustiti ogled slapu. Tako je to v Indiji. Vsi bi se šli biznis, noben pa ne bi odgovarjal, ko pride do kakšnih težav… A ni v Sloveniji enako?
Tako sem ogled slapa Nohkalikai prestavil na naslednjo jutro. S taksijem sem šel do centra Sohra, kot tudi imenujejo Cherrapunjee, od tu naprej pa peš po zanimivi pokrajin, ki jo imenujejo tudi “Scotland of the East”. Pokrajina je hribovita, brez dreves in občutek dobiš, da si res nekje na Škotskem. Ko pridem do slapa, sem bil edini obiskovalec. Iz raznih razglednih mest naredim posnetke slapu, ki je eden najvišjih v Indiji in pada 335m v globino. Me je pa presenetila tabla z napisom ” Cherrapunjee the rainest place on the planet earth-average annual rainfall (1979-2010) 11902mm”. Je eden izmed najvažnejših krajev na svetu, kjer na letu pade do 12m dežja. Dva dni, ki sem jih preživel tu, me nista prepričala, da bi res bilo tako, kot piše.
Iz Cherrapunjee se vrnem nazaj v Shillong, kjer se za en dan izgubim med ulicami in tržnicami, kjer opazujem utrip mesta. Predvsem market Iew Dud me povsem očara. Eden najlepših marketov, kar sem jih videl v Indiji, je poln življenja in ljudi plemena khasi. Njihovo poslanstvo je prodaja stvari na marketu. Na tem “supermarketu na prostem” sem videl toliko mesa, kot nikjer drugod do sedaj. Od govejega, svinjskega, piščančjega, do rib, zelenjave in seveda betel nuts oz. oreške areke. To so oreški, ki jih domačini žvečijo skupaj z listom in dodatkom neke bele snovi. To stvar imenujejo paan. Je ena od mehkih drog in je poleg cigaret najpogostejša zasvojenost domačinov. Ko stvar prežvečijo, ostanke izpljujejo. Tako so ulice, stene v hotelih, zunanji deli avtobusov in vrata avtomobilov rdeča od teh izpljunkov. Bolj kot betel oreški sta me zanimala utrip in dogajanje na ulici. Kot fotograf in ljubitelj tržnic, sem neizmerno užival….

15 ur za 350km
Zvečer, ko prispem v Terzup, kupim karto za Tawang. To je edini prevoz, razen avtobusa, ki porabi dvakrat več, kot sumo. Tako se naslednje jutro ob 5.30 podamo na 350km dolgo pot, ki se vije čez džunglo Arunačla, skozi vasice in mala mesteca, kjer pogosto opazim vojaške baze. Tu že od leta 1962 poteka “hladna vojna” med Indijo in Kitajsko. Slednji trdijo, da je zvezdna država Arunačal namreč njihovo ozemlje. Tako me tudi ne presenečajo več dolgi konvoji vojaška vozil, ki na vozijo nasproti. Gozd počasi izginja, cesta pa se še kar naprej strmo vzpenja nekam proti oblakom.. Postaja mrzlo in megleno. Cesta je čedalje bolj slaba in spolzka. Približujemo se najvišji točki te poti, 4176m visokemu Se La prelazu. Malo prej srečamo avtobus, ki pelje za Tezpur. Pod prelazom so ovinki tako ozki, da more šofer na vsakem popraviti in voziti malo vzvratno, da ga obere. Pozdravita nas sneg in megla. Od tu je potem pot še samo navzdol. Zunaj se počasi zmrači, tako vidim samo cesto, ki se ves čas spušča. Vmes se še nekaj krat ustavimo, da odložimo kakšnega potnika in v lokalnih gostilnah spijemo čaj. Malo po osmi uri zvečer, po več kot 15h vožnje, končno prispemo v Tawang. V prvem hotelu niso imeli posluha o kakšnem popustu, če ostanem več dni, v drugem pa “zbarantam” na 500rs na noč. Poznala se je višina več kot 3000m, na kolikor leži Tawang, tako da spim v mikici in pokrit z dvema odejama. Naslednji dan se odpravim na ogled Tawang Gompa. Je največji budistični samostan v Indiji in menda drugi na svetu, takoj za Potala v Lasi. Ob sprehajanju po samostanu srečam italijanski par, ki je potoval z agencijo. Malo se pogovarjamo o potovanju in hitro ugotovimo, da imamo dokaj podobne načrte. Dan preživimo skupaj in z njima obiščem hišo, kjer se je rodil šesti Dalai Lama.

Dog meat is very delicious,
mi je na tržnici v Kohimi, v zvezdni državi Nagaland, zatrdil eden od domačinov, ko sem se malo zgražal nad pasjim mesom, ki so ga prodajali. Nagaland je še ena od zvezdnih držav, kjer sem se ustavil. Je ena najbolj eksotičnih držav kar sem jih do sedaj obiskal, sploh kar se tiče hrane. Na tržnici prodajajo pasje meso, žabe, potem ogromno gosenic, podgane in še kaj bi se našlo. Je ena najbolj krščanskih zvezdnih držav v Indiji. Ni prijetna izkušnja, ko ostaneš v enem malem mestecu v nedeljo, ko so vse trgovine in restavracije zaprte in ne vozi noben javni prevoz. Interneta v mestu tako sploh nimajo.. Po vrhu sem bil v edinem hotelu v mestu, kjer je bila soba ogromna, ampak zanemarjena in stene rdeče od prej opisanih izpljunkov paan, na steni pa napis: Please don’t spin on wall, za katerega sicer ne vem, komu je bil namenjen. Tudi tekoče vode ni bilo…Še sreča, da je bila televizija, ker drugače bi se mi resnično zmešalo. Ljudje so zelo prijazni in govorijo angleško, samo kaj, ko že točno veš kaj te bodo vprašali, takoj ko odpro usta: Kateri državi pripadaš?… Običajno sem poskušal kar z Jugoslavijo. “Tito-Gandi good friends”, sem jim zatrjeval. “Yes, yes”, je bil odgovor. Saj verjetno, če bi rekel, da sem iz Zgornjega Dupleka ali iz Spodnjega Bukovžlaka, bi bil odgovor spet enak. “Yes, yes”, seveda vedo kje je to…… Potem: “A potujem sam”? in to brez vodiča in seveda zakaj. To je bilo prvo vprašanja, ko sem v hotelu prišel do recepcije. Poskušam jim dopovedati pač, da nimam nobenega tako norega kolega, ki bi se z mano odpravil v ta del Indije (v mesecu dni poti v SV delu Indije sem srečal le 6 tujcev). Potem je že sledilo vprašanje če imam facebook, kar sem jim pa z resnim obrazom zatrdil, da tega pa seveda ne… In ko se ista vprašanja postavljajo nekaj krat na dan, sem od tega postal že utrujen…
V Nagalandu obiščem Mon, od koder se odpravim do vasice Longwoa, ki stoji na Indijsko-Burmanski meji. Kraj me je zanimal zaradi plemena Konyak in moških, ki imajo tattoje po obrazu. Izraelca, ki ju spoznam v hotelu vMonu, mi povesta, da je tam mali hostel, kjer lahko prespiš in pri domačinih dobiš hrano. Sta me pa opozorila, da so ljudje malo čudni. Otroci bežijo stran od tebe, nočejo se fotografirati…Malo sem ju vzel z rezervo, ampak sem se motil. Tako se naslednjo jutro odpravim z jutranjim sumom do Longwoa. Pustim stvari v sobi in ko stopim skozi vrata ven, me dočaka veliko presenečenje. Iz jeepa, ki se je ravno pripeljal, stopita Italijana, s katerima sem se srečal v Tawangu in z njima preživel 3 dni… Seveda smo bili vsi veseli ponovnega srečanja in v prvih izmenjanih besedah smo vsi potarnali, kako naporno je potovati po tem delu Indije. Po celem dnevu v avtu, prideš do nekega kraja, kjer si ogledaš kaj zanimivega, potem pa spet naprej… Sprehodim se po vasi in na lastni koži doživim, na kar sem bil že opozorjen. Ko sem želel priti v stik z otroci, so se samo obrnili in v tek, čim dlje vstran od mene. Tudi ko jim ponudim kekse in čokolado. Enako je bilo, ko sem jih želel fotografirati. Česa podobnega še nisem doživel. Sem pa v vasi srečal starejše moške, ki so po obrazu in telesu bili tetovirani, nekateri od njih še s kozjimi rogovi v ušesu. Marsikdo od teh starcev je bil nekoč lovec na glave. Zanimivo je tudi, da ravno po sredini vasice teče mejna črta med Indijo in Burmo. Tako sem se malo sprehajal po indijski strani, malo pa po Burmanski…

Zamaški v nosovih in tattoji na obrazu žensk plemena Apatani.

Ziro oz džiro, kot ime izgovarjajo domačini, je bil zadnji od krajev, ki sem jih obiskal v Arunačalu. V North Lankhimipur prispem ob 11. dopoldan iz Pasighata. Sumo, ki je bil namenjen za Ziro je bil poln, tako da kupim karto za avtobus, ki naj bi odpeljal ob enih popoldan. Ker sem že prej enkrat uporabil avtobusni prevoz, sem se zaklel, da ga nikoli več ne bom, vendar je to bila edina možnost, da danes prispem v Ziro. Malo se sprehajam naokoli in čakam, da bo avtobus začel z vožnjo. Potniki se počasi nabirajo in avtobus se napolni. Že začnemo vožnjo, ko se nekaj krat ustavimo, ker na streho avtobusa naložijo novi tovor. Nato prispemo do policijske kontrole. Tu pokažem potni list in dam kopijo dovoljenja, ki sem si ga uredil v Guwahatiu.. Po pol ure nadaljujemo vožnjo. Vmes sprevodnik še raznaša poštno. Na glas vprašam, če smo mogoče poštni avtobus. Sosed se nasmehne mojim besedam.. Vozimo 10, največ 15 km na h. Po kakšnih 2h vožnje avtobus obstane. Povedo, da je šla sklopka.. Voznik in sprevodnik gresta peš nazaj do prve vasi, kjer niti signala za mobitel ni. Po kakšni uri prideta nazaj in povesta, da gremo nazaj, ker avtobus ne bi zmogel celotne poti do Zira… Nazaj se vozimo še počasneje, tako da ob desetih zvečer prispemo na kraj, kjer smo začeli pot. Ko vprašam, kako je z vračilom denarja, mi zatrdijo, da bom lahko karto uporabil jutri za drugi avtobus. Povem, da bom jutri uporabil drug prevoz in da zahtevam denar nazaj. Ponudi mi 120Rs, ker 30rs vzame prodajalec kart… Dovolj dolgo sem bil v Indiji, da sem postal strikten in “zajeban”, kot je v Indiji potrebno biti… Saj se ne gre za tistih 30rs, ki pomeni približno 0.40€, ampak za princip. Indija te naredi trdoživega, ker če nisi takšen, hitro padeš v njene mline in vsak, ki ima 5 minutk časa, bi od tebe rad nekaj denarja. Nekajkrat sem se v kakšni trgovini skoraj skregal. Kupil sem nekaj, plačal in ker prodajalec ni imel drobiža za vrnit, ti je namesto nekaj rupijev dal pač par žvečilk… in njim dopovedat, da ne rabiš žvečilk, ker če bi jih, bi jih kupil, ampak želiš denar… Saj nekdo, ki nikoli ni bil v Indiji, to težko razume, ampak če nisi, po domače povedano “zajeban”, te bodo hitro začeli okrog prenašat. Malo sem bil zatežen, tako da sem dobil vrnjen ves denar, kolikor sem dal za karto. Takoj sem rezerviral suma za naslednji dan, vzel sobo na postaji in že spal.
Naslednjo jutro pa že ob 5.30 na pot proti Ziro. Ko prispem v Hapoli, kot imenujejo novi del Zira, se odpravim v prvi hotel, kjer si po dolgem času privoščim pravi zajtrk: toast, margarino in marmelado in kavo z mlekom. Grem na ulico, kjer srečam španca, katera sem spoznal v Along-u. Povesta, da so jima v hotelu svetovali obisk nedeljske maše v baptistični cerkvi, kamor pride veliko žensk iz plemena Apatani. Znane so po svoji lepoti. To je v preteklosti pripeljalo do tega, da so jih moški iz plemena Nishi ugrabljali in jih odpeljali v svoje vasi za žene. Tako so jih potem Apatani moški namerno zaznamovali s tatoojem čez čelo in nos ter pod brado. Poleg tega so jim v nos dali nosne čepke, ki so jih z leti večali. Tako so bile, podobno kot ženske plemena Mursi v Etiopiji z velikimi diski v spodnji usnici, zaznamovane in postale so nezanimive za moške drugih plemen.
Skupaj se odpravimo k maši. Na začetku je bil kar malo čuden občutek. Doma ne grem k maši, kaj šele nekje v tujini. Smo pa bili prava atrakcija. Celo sam pridigar je kar dvakrat omenil, da so med nami novi bratje iz Espanija in Čekoslovakija… saj je vseeno iz kot sem, ker za njih je tako in tako vse yes, yes… Na koncu maše nas je prišel celo osebno pozdraviti.
Po maši se skupaj odpravimo še proti staremu delu Zira in obiščemo nekaj malih vasic, kjer srečam še več žensk plemena Apatani. Res so nekaj posebnega, s temi velikimi zamaški v nosu. Premer enega čepka je tudi po centimeter in več. Ima pa v vsaki nosnici po enega. Na srečo so to vrsto zaznamovanja že opustili in pri mlajših ženskah tega ne počnejo več…

Za konec potovanja po Plemenskem severovzhodu Indije, se odpravim še samo do nacionalnega parka Kaziranga, kjer domujejo enorogi nosorogi. Ko se s špancema odpravimo na eno urno turo s jeepom, je bila sreča na naši strani, tako da smo videli par nosorogov na razdalji 15-20 metrov…. Nekaj 100m naprej pa nam je sreča obrnila hrbet, ko nas je napadel roj čebel in vsak od nas je dobil nekaj pikov…

Mesec dni dolga in naporna pot je bila pred koncem. Zagotovo zelo zanimivi del Indije, hkrati pa zelo naporen. Najbolj utrujajoče postane to, da si ogromno časa v jeepu. Sam sem preživel kar polovico časa na poti v sumo (jeepu) ali v kakšnem drugem prevoznem sredstvu in se prevažal naokoli. Če bi potoval z agencijo, bi razdaljo namesto v 15-ih urah, prevozil v dveh dneh, kot sta to naredila znanca iz Italije. V tem času sem srečal samo 6 tujcev in vsakega od teh sem bil vesel, kot mali otrok nove igrače. Ko si po cele dneve samo v jeepu, včasih zmanjka tudi idej o čem še razmišljati. Pogovorov z domačini je bilo zelo malo. Govorim o tistih zanimivih pogovorih in ne o ljudeh, ki so mi postavljali tista klasična štiri vprašanja o katerih sem pisal zgoraj… Zagotovo je bila to ena od najbolj, če že ne najnapornejša pot v mojem življenju
Če sem na začetku poti razmišljal še o obisku Sikkma, sem si po mesecu dni severovzhoda želel obiskati kraj, ki ga poznam in se malo odpočiti in uživati. Tega sem našel v Varanasiju. Res sem se tu ustavil že na začetku poti, ampak Ganges me je takrat pozdravil v vsej svoji veličin, ki jo ima po koncu monsunskega obdobja. Sedaj me je pozdravil z nekaj metrov nižjo gladino. Nastanil sem se tik ob njem, v hotelu Alka za 500Rs na noč, kar se mi je sedaj zdelo poceni. Naprav krajem od koder sem prišel je bil to Hilton. Soba čista in tudi vzdušje v hotelu zelo prijetno. Točno to kar sem iskal. Tri dni sprehajanja ob Gangesu, ogled jutranje molitve oz. puja, kot jo oni imenujejo, obisk in prisostvovanje pri sežigu trupel v številnih burning gate in to je bilo tisto, kar me je osrečevalo in duhovno napolnilo po napornem severovzhodu.
Za konec pa samo v Delhi, ki pa ni bil nič drugega kot kraj, od koder sem imel let nazaj za Evropo.
Dva meseca in pol, ter dve državi, bolje rečeno tri. Indija, kot jo poznamo, potem Butan in Plemenski severovzhod, ki jo drugačna Indija… Več slik in doživetji iz poti pa na kakšnem potopisnem predavanju širom Slovenije.

Pozdrav,
Zoran